Jedro

Za presojo, da ni bilo možno parcele komunalno opremiti brez večjih stroškov, je treba ugotoviti, ali je ob podržavljenju glede na lego (oddaljenost) parcele obstajala možnost priključka na vodovod, dostopa do javne dovozne poti in možnost priključka na električno omrežje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo tožene stranke z dne 9.6.1998 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L. z dne 30.12.1997, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da se denacionalizacijskima upravičencema R. in A.S. določi odškodnina za podržavljeni del stavbnega zemljišča, parc. št. 494/1, za površino 5386 m2, vl. št. 537 k.o. L., v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, v višini 8042 DEM, vsakemu do 1/2 navedene odškodnine. Tožena stranka je ocenila, da je upravni organ prve stopnje na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključil, da predmetnega zemljišča v času podržavljenja ni bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov. Zato je vrednost spornega zemljišča določil kot za kmetijsko zemljišče po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) in ni upošteval izvida in mnenja izvedenca J.Z., ki ga je predložila tožeča stranka in iz katerega izhaja, da je bila vrednost spornega zemljišča v času nacionalizacije 54690,35 DEM, ocenjena v skladu z zadnjim odstavkom 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - navodilo).

Po presoji sodišča prve stopnje pa je zaključek tožene stranke, da predmetno zemljišče v času podržavljenja ni bilo komunalno opremljeno oziroma, da ga ni bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, preuranjen in je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Z uporabo 11. člena navodila je ocena možnosti komunalne opreme podržavljenega zemljišča brez večjih stroškov odvisna od presoje možnosti komunalne opreme v času podržavljenja. Iz podatkov in listin Sklada stavbnih zemljišč občine L., ki so v spisu in na katere se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka, je res razvidno, da so bila znatna sredstva v letu 1987 vložena v komunalno opremljenost spornega zemljišča, vendar navedeno dokazuje le, da je šlo, tako kot pravilno zatrjuje tožeča stranka v tožbi, za posodobitev že obstoječe komunalne opreme (za asfaltiranje ulice, spremembo propustnosti kanalizacije in vodovoda in povečanje profilov). Da spornega zemljišča ni bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, ni mogoče zaključiti niti na podlagi odločbe Stanovanjsko komunalnega podjetja L. z dne 5.12.1998, izdane uporabnikoma parcele, št. 494/6, ki je nastala iz podržavljene parcele 494/1, saj je z njo bila le določena obveznost uporabnika, da na svoje stroške uredi vse komunalne objekte. Pa tudi iz ocene stanja organizirane vodooskrbe mesta L. v letu 1959, ki ga je podalo Komunalno - stanovanjsko podjetje L. v dopisu z dne 15.7.1997, oziroma izkaza verjetnega stanja, je razvidno le, da je ležala sporna podržavljena parcela izven območja, ki naj bi bilo oskrbovano s pitno vodo. Tožena stranka pa ni ugotavljala, ali je bila glede na oddaljenost sporne parcele od območja, ki je bilo oskrbovano s pitno vodo, priključitev na javni vodovod sploh možna, prav tako pa se ni opredelila do dokaza tožeče stranke glede možnosti priključka na vodovodno omrežje (račun za vodovodno napeljavo za stanovanjsko hišo Ž.K. z dne 11.4.1956). Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje dostopa do javne dovozne poti, čeprav tako iz podatkov o legi sporne podržavljene parcele, kot tudi iz navedb tožeče stranke izhaja, da je taka možnost obstajala. Pa tudi iz izjave podjetja Elektro M., Poslovna enota G.R. z dne 3.10.1997 izhaja, da je bila že pred letom 1959 izvedena delna elektrifikacija sedanje o. ceste in sicer za nekaj hiš, ki so bile oddaljene približno 100 do 150 m od takratne parcele 494/1 k.o. L. in da je obstajala možnost priključka omenjene parcele na nizko napetostno električno omrežje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek z navodili, da je potrebno dopolniti dejansko stanje in šele nato bo dana podlaga za določitev vrednosti spornega podržavljenega zemljišča. Način, kako se bo določila vrednost oziroma višina odškodnine, bo odvisen od ocene možnosti priključka na vodovodno in električno omrežje ter javno dovozno pot, oziroma presoje, ali je bila takšna oprema mogoča brez večjih stroškov. Pri tem bo lahko tožena stranka upoštevala dopolnjena merila iz 11. člena Navodila (Uradni list RS, št. 26/00), ki sicer v času izdaje izpodbijane odločbe še niso veljala, ki pa vendarle natančneje določajo, kdaj je šteti, da je možno zemljišče opremiti brez večjih stroškov in so toženi stranki v pomoč, tožečo stranko pa uporaba le tega, glede na stanje stvari v času izpodbijane odločbe, tudi ne postavlja v slabši položaj.

V pritožbi, ki jo vlaga tožena stranka, navaja, da je upravni organ v postopku ugotavljanja vrednosti predmetnega zemljišča izvedel dokazovanje še z drugimi dokazili in ne samo na podlagi predloženega izvida in mnenja izvedenca, in nato zaključil, da predmetna parcela v času podržavljenja ni bila komunalno opremljena oziroma, da jo ni bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Upravni organ je ugotovil, da je obstojala le možnost komunalne opremljenosti te parcele iz obstoječe infrastrukture, vendar pa je bilo v poznejšem obdobju potrebno v komunalno opremo parcel, ki so nastale iz podržavljene parcele, št. 494/1, vložiti precejšna sredstva, kar potrjujejo izvedeni dokazi, listi neustreznih institucij Sklada stavbnih zemljišč občine L., Stanovanjsko komunalnega podjetja L., Podjetja E. M. ter izpoved priče, ki jo je predlagal vlagatelj. Zato toženi stranki ni jasno, kako naj bi upravni organ v navedeni zadevi še lahko dopolnil ugotovitveni postopek, oziroma na kakšen način, z izvedbo katerih dokazov, naj bi še ugotavljal, ali je bilo v konkretni zadevi mogoče predmetno zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj že ves čas dokazuje, da je podržavljeno stavbno zemljišče bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov in zato ni pravilno vrednotenje tega zemljišča kot kmetijsko zemljišče, ampak pravilno kot nezazidano stavbno zemljišče. Pritožba ni utemeljena.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, v čem je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in kako ga naj upravni organ dopolni, da bo lahko z uporabo materialnega prava razrešil sporno vprašanje, to je, ali je podržavljeno zemljišče v času podržavljenja bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Namreč le ugotovitev, da so bila kasneje, po podržavljenju, v komunalno opremo vložena znatna sredstva, ne zadošča za presojo, da ni bilo možno parcele komunalno opremiti brez večjih stroškov, če ni ugotovljeno, ali je v času podržavljenja obstajala glede na lego (oddaljenost) sporne parcele možnost priključka na vodovod, ali je obstajala možnost dostopa do javne dovozne poti in možnost priključitve na električno omrežje. Ta dejstva pa niso bila ugotovljena. Pravilen je tudi napotek sodišča prve stopnje, da bo v novem postopku upravni organ lahko odločil na podlagi dopolnjenih meril 11. člena navodila, sprejetih z novelo tega navodila (Uradni list RS, št. 26/00). Z novelo dopolnjeni 11. člen sedaj določa, kdaj se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov. Zato pritožbeni ugovor tožene stranke da ne ve, kako naj postopek dopolni, ni utemeljen.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.