Jedro

Delavec s podpisom konkurenčne klavzule pristane na omejitev pri svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave RS), zato mu pripada nadomestilo zaradi moralne škode, ker je omejena njegova ustavna pravica, na pa zaradi škode, ki jo utrpi na materialnem področju.

Delavec je upravičen do materialnega nadomestila zaradi konkurenčne klavzule tudi v primeru, če je na drugem delovnem mestu prejemal višjo plačo, v kolikor ni kršil konkurenčne klavzule. Delodajalec se ne more razbremeniti svoje dolžnosti plačila materialnega nadomestila zaradi konkurenčne klavzule s tem, da delavca razporedi na drugo ustrezno delovno mesto znotraj podjetja, če ga hkrati ne odveže konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožena stranka K., Trgovsko podjetje ... , je dolžna plačati tožeči stranki V. P. G., znesek 2.331.780,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 03.06.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 157.700,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice V. P. G., da ji je tožena stranka K. dolžna plačati odškodnino v višini šestkratnega zneska zadnje bruto plače za poln mesec dela v znesku 2.331.780,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1994 dalje do plačila ter ji povrniti vse stroške postopka po odločbi sodišča, vse v 15 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 156.497,00 SIT, svoje stroške pa trpi tožnica sama.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napravilno sledilo enostranski razlagi v tem razmerju močnejše stranke. Tožnico je po prenehanju delovnega razmerja vezala konkurenčna klavzula, tožena stranka pa je odklonila izplačilo odškodnine zaradi svoje razlage 14. člena pogodbe, pri čemer je vzrajala pri tem, da gre za nov pristop k t.i. "individualnim pogodbam o zaposlitvi". Tožnica je s tem, ko je od tožene stranke zahtevala izplačilo odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, jasno pokazala, da spoštuje omejitvene določbe 11. člena pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa ni z nikakršnim konkludentnim dejanjem tožnici dala proste izbire pri zaposlitvi oz.

pri njeni podjetniški dejavnosti. Meni, da je upravičena do izplačila odpravnine iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri raziskalo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 71/93) določa v 7. členu, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Navedena določba je torej pravna podlaga, na kateri lahko delavec in delodajalec sklepata t.i. konkurenčno pogodbo oz. klavzulo, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica in svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, delodajalec pa mu mora v skladu s temeljnim načelom pogodbenih razmerij, načelom ekvivalence, zagotoviti ustrezno materialno nadomestilo (Odločba Ustavnega sodišča Republike Sloveniije U-I-51/90-18 z dne 14.5.1992). Materialno nadomestilo pripada delavcu zato, ker zaradi (legitimnega) interesa delodajalca pristane na omejitev pri svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave RS). Delavcu torej ne pripada materialno nadomestilo zaradi škode, ki jo utrpi na materialnem področju, temveč gre za nadomestilo zaradi moralne škode, ker je omejena njegova ustavna pravica.

V skladu z zgoraj navedenim je za odločitev v tem postopku odločilno vprašanje, ali je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki omejena pri svoji svobodni izbiri poklica. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 11. člena pogodbe pa je tožnico dve leti zavezovala konkurenčna klavzula, ker brez soglasja delavskega sveta tožene stranke ni smela opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost tožene stranke ter izkoriščati poslovnih znanj, če bi to škodljivo vplivalo na interese podjetja. V 14. členu sta pogodbeni stranki zapisali, da zaradi omejitvenih določb konkurenčne klavzule pripada generalni direktorici v primeru razrešitve ali v primeru, da po izteku mandatne dobe ni ponovno imenovana, odškodnina v višini šestkratnega zneska zadnje bruto plače za poln mesec dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica po prenehanju mandata ni bila ponovno imenovana na funkcijo generalne direktorice tožene stranke. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je bil izpolnjen pogoj iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi za priznanje dogovorjene odškodnine v višini zadnjih šest bruto plač tožnice. Določbi 11. in 14. člena pogodbe o zaposlitvi morda delujeta nasprotujoče, vendar pa podrobna analiza obeh določb utemeljuje zaključek, da delavki pripada odškodnina zaradi konkurenčne klavzule tako v primeru, ko ji delovno razmerje preneha po lastni volji (11. člen), kot tudi, če po izteku mandata ni ponovno imenovana ali v primeru razrešitve (14. člen). Za samo konkurenčno klavzulo bi zadoščala že določba 11. člena, ki bi veljala zgolj v primeru, ko bi delavki po lastni volji prenehalo delovno razmerje. Ob taki določbi bi bil 14. člen povsem nepotreben. Vendar sta stranki vnesli v pogodbo tudi 14. člen, ki odškodnino zaradi konkurenčne klavzule veže na neimenovanje direktorice po preteku mandata. V tej zvezi je mogoče torej razumeti oba člena pogodbe o zaposlitvi in ni pravilno vezati odškodnine za konkurenčno klavzulo samo na primer, ko bi delavka po lastni volji prenehala opravljati dela, kot je to v postopku zatrjevala tožena stranka.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da si je tožnica konkurenčno klavzulo razlagala preširoko in da bi se lahko odločila za ustanovitev lastnega podjetja z istovrstno dejavnostjo, pri čemer bi morala delavski svet zaprositi za izdajo ustreznega dovoljenja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je v.d. generalnega direktorja dne 10.06.1994 posredovala tožnici pisni odpravek sklepa delavskega sveta z dne 9.6.1994, iz katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so delegati sprejeli pisno tolmačenje 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z bivšo generalno direkrorico. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zapisnik 20. seje delavskega sveta, da po tolmačenju 14. člena pogodbe direktorici ne pripada odpravnina, ker je razporejena na drugo ustrezno delovno mesto. Prav delavski svet delodajalca je torej odklonil plačilo odpravnine iz razloga, ker je bila tožnica razporejena na drugo ustrezno delovno mesto, ne pa zato, ker je konkurenčna klavzula ne bi več zavezovala. A contrario sledi, da je že sam delodajalec oz.

delavski svet delodajalca štel, da konkurenčna klavzula velja, da pa tožnica do nje ni upravičena, ker je bila razporejena na ustrezno delovno mesto. Zato je neutemeljeno pričakovati, da bi morala delavka zaprositi delavski svet za dovoljenje, ko pa je ta v zadevi že sprejel svojo razlago.

Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na izpoved zaslišane priče N. T. D., po kateri naj bi sama tožnica izjavila, da do izplačila ne bo prišlo, ker bo ostala v podjetju, je irelevantno. Izpoved priče ne more biti odločilnega pomena, saj je bilo delodajalcu jasno, da on odloča o tem, kdo bo ostal na funkciji direktorja po preteku mandata, obenem pa je prav delodajalec zahteval konkurenčno klavzulo. V kolikor je bil delodajalec prepričan, da do plačila ne bo prišlo, je bilo vztrajanje na sklenitvi konkurenčne klavzule nesmiselno, ali pa je hotel delodajalec s sklenitvijo konkurenčne klavzule vezati le tožnico, brez ustrezne odmene, kar je v nasprotju z moralo in nično.

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila delavka po prenehanju poslovodne funkcije razporejena na drugo ustrezno delovno mesto, je povsem irelevantna za priznanje odškodnine. Delodajalec se ne more razbremeniti dolžnosti za plačilo odškodnine po konkurenčni pogodbi s tem, da delavca znotraj organizacije sam prerazporedi. Tudi v tem primeru namreč tožnico še vedno obvezuje konkurenčna klavzla, s čemer je omejena njena možnost oz. pravica do svobodne izbire dela.

Razporeditev znotraj organizacije bi bila upoštevna samo v primeru, ko bi delodajalec izrecno izjavil, da delavke konkurenčna klavzula ne zavezuje več, česar pa ni storil, niti izrecno niti s konkludentnimi dejanji, temveč je izdal zgoraj navedeni sklep. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sklicevanje na stališče Gospodarske zbornice in Združenja Manager ne more biti upoštevno, saj ne gre za pogodbene stranke. Sodišče je pri odločanju vezano le na zakon in na dogovor, ki sta ga sklenili stranki.

Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo s tožničinimi možnostmi pridobivanja dohodka. Tožnici bi pripadala odpravnina tudi v primeru, ko bi prejemala na novem delovnem mestu višjo plačo, ob pogoju, da ne bi kršila konkurenčne klavzule. Že zgoraj je bilo navedeno, da pripada odškodnina zaradi omejitve pri svobodni izbiri poklica, na pa za to, da delavka ne sme pridobivati dohodkov v času trajanja konkurenčne klavzule.

Ugotovljeno je torej, da je tožnico vezala konkurenčna klavzula, zaradi česar dve leti ni smela opravljati konkurenčne dejavnosti.

Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku tožnice v celoti ugodilo, ker višina same odpravnine ni bila sporna.

Pri tem je priznalo tožnici tudi stroške postopka v višini 1970 točk po odvetniški tarifi ter takso za tožbo v višini 6.995 SIT, podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika. Ob upoštevanju vrednosti točke v času sojenja 76,50 SIT, znašajo priznani stroški tožeče stranke skupaj 157.700,00 SIT. Ker je tožeča stranka v sporu v celoti uspela, trpi tožena stranka v skladu z določbo 154. člena ZPP sama svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).