Jedro

Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po določbi 77. člena ZPol za enostransko spreminjanje pogodbe o zaposlitvi s strani predstojnika (razporeditev oziroma napotitev brez soglasja javnega uslužbenca), jo je kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanja o pravicah in obveznostih iz uslužbenskega razmerja) treba razlagati ozko. To pomeni, da bi morala biti možnost podaljšanja šestmesečne začasne napotitve v ZPol izrecno predpisana. Ker ni predpisana, je odločba tožene stranke o podaljšanju začasne napotitve za nadaljnjih šest mesecev nezakonita, tožnica pa ima po poteku časa prve napotitve (po preteku šest mesecev) pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2008 nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 810,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilni ugotovitvi, da tožnica ni dala soglasja k drugi začasni napotitvi, napačno zaključilo, da niso bili podani pogoji za začasno napotitev na podlagi 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Ta določba soglasja policista ne predvideva oziroma ga ne določa kot pogoja za zakonitost začasne napotitve. Na podlagi zelo skope obrazložitve iz Poročevalca DZ je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo, da je bil namen zakonodajalca omejiti obdobje začasne napotitve na skupno dobo šest mesecev. Z namensko razlago 77. člena ZPol bi sodišče prišlo do drugačnih zaključkov in ugotovilo, da namen navedene določbe ni zgolj enkratna napotitev. V poglavju o delovnih razmerjih ZPol kot specialni predpis ureja le posebnosti, ki zaradi specifičnega statusa policistov odstopajo od splošne delovnopravne zakonodaje in sistema javnih uslužbencev. Namen ZPol je omogočiti opravljanje posebnih nalog, ki jih ima policija kot organ represije in so določene v 3. členu ZPol ter drugih predpisih. Ker gre za tako pomembne naloge, so uzakonjena odstopanja od splošnih predpisov. Glede na to, da je Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/1990 s spremembami) z novelo v letu 1997 dodal nov 31.a člen, ki je določil, da lahko delavcem predstojnik začasno, vendar največ za obdobje enega leta, odredi opravljanje tudi drugih nalog iz pristojnosti organa, je nelogično, da bi ZPol, ki je bil objavljen kasneje (3. 7. 1998) in katerega glavni namen je zagotovitev večjo operativnost Policije, obdobje začasnosti skrajšal zgolj na šest mesecev. Če bi zakonodajalec to želel, bi nedvomno jasno zapisal. Prav tako ni logično, da bi imeli policisti zaradi povsem drugačne narave dela več pravic kot ostali javni uslužbenci. V določbi 77. člena ZPol ni določeno niti to, koliko časa mora poteči med dvema napotitvama. V kolikor bi bil resnični namen zakonodajalca, da se napotitev ne more izvesti večkrat zaporedoma, bi moralo biti v izogib zlorabam te določbe določeno tudi, koliko časa mora najmanj preteči med dvema napotitvama. Delodajalec bi namreč teoretično lahko med dvema začasnima napotitvama naredil premor, pa bi bila druga napotitev povsem zakonita, če bi uporabili zgolj jezikovno razlago te določbe. Sodišče bi moralo zaključiti, da je možno šestmesečno napotitev večkrat ponoviti. Začasnost je treba presojati z vidika časovnih okvirov iz ZDDO oziroma Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), torej največ dve leti, kot to določa 147. člen. V primeru začasne napotitve tožnice je nedvomno šlo za zagotovitev nemotenega opravljanja nalog policije. Delovne potrebe so bile podane, kar so jasno izpovedale priče. Delodajalec je tisti, ki organizira delovni proces in ugotovi delovne potrebe, zato sodišče ne more vedeti, ali so bile te podane ali ne. Meni, da je za boljšo razjasnitev dejanskega stanja na področju obstoja delovnih potreb zadevo potrebno podredno vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V tem postopku tožena stranka ni natančneje definirala vsebine in narave delovnih potreb, saj meni, da presoja, ali določeni vsebinski primeri dejansko predstavljajo delovne potrebe oziroma zagotavljajo nemoteno opravljanje nalog Policije, ni v pristojnosti delavca in drugih. V kolikor pritožbeno sodišče ocenjuje to za potrebno, bodo lahko priče, ki jih je predlagala tožena stranka in so nedvomno izpovedale o obstoju službenih potreb, z natančnejšimi pojasnili dodatno argumentirale vsebino teh nalog. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo tretjega odstavka 80. člena ZPol, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev. Navedena določba namreč ureja povsem druge primere kot 77. člen ZPol. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je predmet presoje zakonitost odločbe tožene stranke, št. ... z dne 3. 9. 2008. S to odločbo je tožena stranka tožnico, ki je bila pred tem od 15. 3. 2008 do 14. 9. 2008 že začasno napotena na delo v sektor za ..., v ta sektor (ponovno) začasno napotila še za čas od 15. 9. 2008 do 14. 3. 2009. Tožnica je bila zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 (B1 in aneks – B2) v sektorju za ..., na delovnem mestu kriminalistične inšpektorice. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena na podlagi 53. člena ZJU, ki predstojniku v 13. točki drugega odstavka navedenega člena daje pooblastilo, da lahko posamezne sestavine pogodbe o zaposlitvi enostransko spreminja v skladu z zakonom. V petem odstavku 53. člena ZJU je določeno, da se ob premestitvi na drugo delovno mesto sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi. Če javni uslužbenec ne soglaša z vsebino aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki je v skladu s predpisi in kolektivno pogodbo, se mu izda sklep.

Premestitev (po vsebini je enaka začasni razporeditvi) se zaradi delovnih potreb po določbah ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša in ne podpiše aneksa k pogodbi o zaposlitvi. ZJU v 147. členu določa, da se lahko javnega uslužbenca premesti v okviru istega delodajalca na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Ker pa je bila tožnica zaposlena v Policiji, je na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZJU v obravnavanem primeru treba upoštevati še določbe ZPol. Tožena stranka je sporno odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 77. člena ZPol, po kateri lahko generalni direktor policije zaradi nemotenega opravljanja nalog policije začasno razporedi ali napoti policista na delo na določeno območje ali področje dela, vendar najdalj za šest mesecev.

Izhodišče za urejanje uslužbenskih razmerij je, da se pogodba o zaposlitvi lahko spreminja samo s soglasjem obeh pogodbenih strank, le izjemoma in na zakoniti podlagi pa sestavine pogodbe o zaposlitvi lahko spremeni predstojnik. Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po določbi 77. člena ZPol za enostransko spreminjanje pogodbe o zaposlitvi s strani predstojnika (razporeditev oziroma napotitev brez soglasja javnega uslužbenca), jo je kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanja o pravicah in obveznostih iz uslužbenskega razmerja) potrebno razlagati ozko.

Pritožbeno zavzemanje za smiselno uporabo določbe 31.a člena ZDDO pri trajanju začasne napotitve policista ni utemeljena. Po tej določbi je lahko predstojnik začasno, vendar največ za obdobje enega leta odredil delavcu opravljanje tudi drugih nalog iz pristojnosti organa, ki ne sodijo v opis njegovega delovnega mesta, če je zahtevnost nalog ustrezala njegovi izobrazbi, znanju in možnostim. V takem primeru je šlo za opravljanje drugih (dodatnih) nalog poleg nalog, ki sodijo v opis delovnega mesta. Navedena določba ureja drugačno situacijo od obravnavanega primera, ko je bila tožnica začasno napotena oziroma razporejena na drugo področje dela (sektor za ...) in nalog iz svojega delovnega mesta (kriminalistični inšpektor v sektorju za ...) v času napotitve sploh ni opravljala. Poleg tega v času izdaje sporne odločbe tožene stranke ZDDO ni več veljal. Ta zakon je bil razveljavljen z ZJU, ki je v času od 28. 6. 2003 do 30. 12. 2005 določal, da lahko začasna premestitev traja najmanj en mesec in največ eno leto, od 31. 12. 2005 dalje pa lahko začasna premestitev traja največ dve leti.

ZJU ni posegel v posebno ureditev področja policije, zato se 77. člen ZPol, ki ureja trajanje razporeditve policistov, še vedno uporablja. To določbo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba razlagati tako, da začasna razporeditev oziroma napotitev lahko traja največ šest mesecev, kot izhaja že iz Poročevalca št. 39 (A/16). Res je, da Policija opravlja pomembne naloge, zaradi katerih so tudi uzakonjena odstopanja od splošne ureditve delovnih oziroma uslužbenskih razmerij. Vendar pa bi možnost zaporednih (nepretrganih) začasnih napotitev brez soglasja javnega uslužbenca (policista), katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot šest mesecev, moral zakonodajalec izrecno določiti, kot je to storil npr. za delavce v carinski službi v Zakonu o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Po petem odstavku 45. člena tega zakona, veljavnem od 28. 5. 2004, lahko razporeditev za določen čas traja največ dvanajst mesecev, z možnostjo podaljšanja za še dvanajst mesecev.(1) Možnost podaljšanja šestmesečne začasne napotitve policistov bi morala biti v ZPol izrecno predpisana. Ker v 77. členu ZPol to ni določeno, je odločba tožene stranke o podaljšanju začasne napotitve (še za čas od 15. 9. 2008 do 14. 3. 2009) nezakonita. Hkrati to pomeni, da ima tožnica na podlagi drugega odstavka 152.a člena ZJU po preteku šest mesecev (15. 3. 2008 do 14. 9. 2008) pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita že iz navedenih razlogov, za presojo zadeve niti ni odločilno, ali je bila tožnica začasno napotena zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog policije. Do teh in drugih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena v tej zadevi, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na to, da niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Pred tem (v času od 14. 7. 1999 do 27. 5. 2004) je ZCS-1 določal, da razporeditev za določen čas traja največ šest mesecev, z možnostjo podaljšanja za še šest mesecev.