Jedro

Kot pravilno izpostavlja tožnik in je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je bila sicer tekom dosedanjega pridržanja ugotovljena njegova istovetnost. Ta razlog za omejitev gibanja torej ni več podan in zato ni več utemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 76. člena ZTuj-2. Vendar podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz te zakonske določbe, pač pa je podana tudi po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujcu, ki je v postopku vračanja po določbah ZTuj-2, (še) utemeljena, kolikor to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo, št. 214-12/2025/2 (141-05) z dne 30. 1. 2025, je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ ali toženka) odločilo, da je omejitev gibanja tožnika še utemeljena in da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da jo je toženka izdala ob preizkusu, ki ga je morala opraviti na podlagi prvega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ker je tožnik, ki je državljan Republike Gane, nastanjen v Centru za tujce (v nadaljevanju: center). Ta ji je s tem namenom 14. 1. 2025 posredoval dokumentacijo o postopku tožnikovega vračanja z mnenjem o pričakovanjih glede uspešnosti vračanja.

3.Toženka povzema določbe 79.a, 76., 78. in 68. člena ZTuj-2 ter navaja, da je bila z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Nova Gorica, št. 2253-817/2024/2 (34651-001) z dne 4. 11. 2024 (pravilno: 1. 11. 2024 - op. sodišča, v nadaljevanju: odločba o omejitvi gibanja), z namenom izvedbe postopka odstranitve iz države, tožniku odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru, in sicer od 1. 11. 2024 do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Njegovo tožbo zoper navedeno odločbo je tukajšnje sodišče s sodbo III U 232/2024 z dne 8. 11. 2024 (v nadaljevanju: sodba III U 232/2024) zavrnilo. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe o omejitvi gibanja, so policisti tožnika 1. 11. 2024 obravnavali na avtobusni postaji v Novi Gorici. Predstavil se je kot A. A., rojen ..., državljan Republike Gane, vendar pri sebi ni imel nobenega identifikacijskega dokumenta. Njegova identiteta je bila v nadaljnjem postopku potrjena z odvzemom prstnih odtisov. Policija je z vpogledom v evidence ugotovila, da v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) biva nezakonito. Dne 16. 5. 2024 ga je že obravnavala Policijska postaja (v nadaljevanju: PP) Ljubljana Vič ter mu izdala odločbo o vrnitvi št. 12545378 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi) in mu v njej določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Tožnik je tedaj izrazil namero za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito in bil zato po izpolnitvi registracijskega lista odpuščen iz prostorov PP, vendar se nato ni zglasil na MNZ niti v azilnem domu na Viču ter ni podal novega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, prav tako v danem roku 10 dni tudi ni zapustil RS. Ta rok se mu je iztekel 31. 5. 2024, saj zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe in tudi ne zaprosil za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. Z opisanim ravnanjem je storil prekršek po 2. točki četrtega odstavka 145. člena ZTuj-2, zato mu je bil izdan plačilni nalog.

4.Kot dalje pojasnjuje toženka, je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik v RS vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito 15. 9. 2022, vendar na odločitev o njej ni počakal, temveč je samovoljno zapustil azilni dom, zato je bil postopek ustavljen s sklepom, št. 2142-4280/2022/3 (102-32) z dne 22. 9. 2022 (v nadaljevanju: sklep z dne 22. 9. 2022), ki je postal pravnomočen 11. 10. 2022. Tožnik je nato 15. 1. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ki ga je MNZ zavrglo s sklepom, št. 2142-4280/2022/6 (1222-16) z dne 23. 1. 2024 (v nadaljevanju: sklep z dne 23. 1. 2024). Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, je tožnik izjavil, da se je po samovoljni zapustitvi RS nahajal v Italiji. Njegovo tožbo zoper sklep z dne 23. 1. 2024 je Upravno sodišče po 15. 2. 2024 opravljeni glavni obravnavi, na katero tožnik ni prišel, s sodbo I U 246/2024 zavrnilo. Pritožbo tožnika zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 75/2024 z dne 8. 4. 2024 zavrnilo in potrdilo sodbo z dne 15. 2. 2024. Sklep z dne 23. 1. 2024 o zavrženju tožnikovega prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite je tako postal pravnomočen 8. 4. 2024 in izvršljiv 23. 4. 2024. Tožnik je 2. 12. 2024 podal namero za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ki ga je MNZ zavrglo s sklepom, št. 2142-4280/2022/36 (1222-13) z dne 11. 12. 2024 (v nadaljevanju: sklep z dne 11. 12. 2024), zoper katerega je tožnik vložil tožbo, o kateri v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno. Ob upoštevanju tretjega odstavka 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) pa se tožnika kljub podanemu drugemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito obravnava v skladu z določbami ZTuj-2.

5.Toženka obrazloži, da mora policija ob odreditvi nastanitve v centru, ki z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin pomeni omejitev svobode gibanja oziroma pridržanje, upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje, ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih (milejših) ukrepov, v skladu s 15. členom Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) ter 81. členom ZTuj-2. V obravnavanem primeru je policija to preverila, vendar je na podlagi ugotovljenih okoliščin, ravnanja tožnika in njegovih izjav ocenila, da mu milejšega ukrepa ni mogoče izreči, saj obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takšnega ravnanja. Od 31. 5. 2024, ko se mu je iztekel rok za prostovoljni odhod, je v RS bival nezakonito. Poleg tega ne razpolaga z veljavnimi dokumenti, ki so nujno potrebni za njegov odhod iz RS. Zato ni pričakovati, da bi se prostovoljno javil na dogovorjeni dan zaradi vračanja v matično državo, saj se s tem ne strinja in v postopku vračanja ne sodeluje. Kot še navaja toženka, je tožnik 25. 11. 2024 vložil prošnjo za milejši ukrep, o kateri pristojni organ še ni odločil, ker predhodno vprašanje - vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito še ni pravnomočno zaključeno. To je tudi glavni razlog, zaradi katerega tožnika ni mogoče odstraniti iz RS. Ker pa ugotavljanje okoliščin za izrek milejšega ukrepa na podlagi 81. člena ZTuj-2 ni pravno, temveč dejansko vprašanje, toženka ni uporabila določbe 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki ureja postopanje upravnega organa pri reševanju predhodnega vprašanja.

6.V nadaljevanju obrazložitve je še pojasnjeno, da je z namenom čim krajše tožnikove nastanitve v centru ta zaprosil za potrditev tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta veleposlaništvo Republike Gane v Rimu, s pomočjo katerega je bila identiteta tožnika potrjena in mu je bil izdan potovalni dokument z veljavnostjo do 8. 2. 2025. Kot je toženko seznanil center, pa tožnik v postopku vračanja ni želel sodelovati, zavrnil je ponujeno vključitev v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora, ki ga izvaja Evropska Unija (v nadaljevanju: EU), vračanju v matično državo je izrecno nasprotoval.

7.Toženka je na podlagi prejete dokumentacije, ob upoštevanju 16. točke uvodnih določb Direktive o vračanju, presojala, ali so še podani pogoji za pridržanje tožnika v skladu s 15. členom te direktive, zlasti ali obstaja nevarnost pobega ter ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. Kot ugotavlja, so v obravnavanem primeru podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega. Njegovo nasprotovanje vračanju v matično državo in dejstvo, da kljub obveznosti sodelovanja pri ugotavljanju istovetnosti v vsem času bivanja v RS ni predložil dokazila o svoji identiteti, prav tako v centru ni želel sodelovati z veleposlaništvom, kažejo, da bi se skušal izogniti izvedbi odstranitve iz države. Ravnanje tožnika jasno kaže, da nima namena zapustiti ozemlja RS, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. julija 1985 (v nadaljevanju: schengensko območje). Z odločbo o vrnitvi določenega roka za prostovoljni odhod ni upošteval. Kot dodaja toženka, tudi vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite takoj po opravljenem razgovoru z veleposlaništvom Gane kaže, da tožnik skuša na vsak način preprečiti svojo odstranitev iz države. Iz sodbe III U 232/2024 izhaja, da je na glavni obravnavi nedvoumno izjavil, da se nima namena vrniti v Gano, ter povedal, da je bil 1. 11. 2024 na avtobusni postaji v Novi Gorici, ker je nameraval z avtobusom odpotovati v Italijo. Tožnikovo nesodelovanje v postopku ugotavljanja identitete in pridobivanja osebnega dokumenta ter jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi utemeljujejo nevarnost pobega, ki je dodatno utemeljena z dejstvom, da je tožnik nezakonito bival v RS. Policija ima zakonsko dolžnost izvršiti odločbo o vrnitvi, zato je tožnikova nastanitev v centru nujna za pripravo in izvedbo vračanja v Gano takoj, ko bo to mogoče. Ob upoštevanju načela sorazmernosti in ugotovljenih okoliščinah iz 68. člena ZTuj-2 toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti milejših, manj prisilnih ukrepov. Glede na vse navedeno zaključi, da so razlogi za omejitev gibanja po prvem in drugem odstavku 76. člena v povezavi z 68. členom ZTuj-2 še podani, tako v zvezi z uporabljenim ukrepom namestitve v centru kot tudi zastavljenim ciljem tožnikove odstranitve iz RS, kar ob podanih upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti vračanja oziroma odstranitve iz države terja svoj čas za izvedbo oziroma izvršitev.

Tožba

8.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, saj meni, da odločba temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost in poseženo v pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave Republike Slovenije. V tožbi povzema podatke glede postopkov oziroma odločitev o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito in prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite ter navaja, da je bila njegova tožba zoper odločbo o omejitvi gibanja s sodbo III U 232/2024 zavrnjena. Dne 2. 12. 2024 je podal namero za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ki ga je MNZ s sklepom z dne 11. 12. 2024 zavrglo, vendar pa je Upravno sodišče s sodbo I U 2201/2025 z dne 7. 2. 2025 (v nadaljevanju: sodba I U 2201/2025), ki jo prilaga, odločilo, da je tožnikova tožba zoper navedeni sklep utemeljena, omenjeni sklep z dne 11. 12. 2024 je odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. Tožnik izpostavlja določbe 15. člena in 16. točke uvodnih določb Direktive o vračanju ter določbe tretjega odstavka 34. člena ZMZ-1 in določbe ZTuj-2, ki v 76. členu ureja možnost omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi nevarnosti pobega, kar je podrobneje opredeljeno še v 68. členu. Nato povzema razloge izpodbijane odločbe in okoliščine, s katerimi je toženka utemeljila svojo odločitev in ocenila, da ni možno izreči milejšega ukrepa iz 81. člena ZTuj-2.

9.Tožnik navaja, da glede na to, da je Upravno sodišče v sodbi I U 2201/2025 ugodilo njegovi tožbi zoper sklep o zavrženju drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, postopek njegove odstranitve, izročitve ali predaje v času tega postopka za mednarodno zaščito ni mogoč. Toženka se sklicuje na tretji odstavek 34. člena ZMZ-1, vendar je Varuh človekovih pravic v zadevi B. B., v kateri je prišlo do nezakonite vrnitve tujca pred pravnomočno odločitvijo sodišča glede zavrženja zahtevka za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite, opozoril na pomanjkanje enoznačne razlage tega člena ZMZ-1 (dopis, št. 7.3-13/2022-20-NAB z dne 14. 11. 2023, ki ga prilaga tožbi). Kot navaja tožnik, se tretji odstavek 34. člena ZMZ-1 nanaša le na primere, ko je prvi zahtevek zavržen (v zvezi s 65. členom ZMZ-1) oziroma ko je bila zavrnjena vložitev ponovne prošnje. Ne velja pa za primer, ko je prvi zahtevek umaknjen, postopek pa ustavljen po 65. členu ZMZ-1, v tem primeru se prosilec obravnava kot ob prvem zahtevku. Sklepa o nedopustnosti ni mogoče enačiti s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika, saj je podlaga za odločitev drugačna. Takšna razlaga je po mnenju tožnika utemeljena tudi v alineji b) prvega odstavka 41. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju: Postopkovna direktiva), iz katere izhaja 34. člen ZMZ-1. Cilj ureditve je namreč, da se pred odstranitvijo iz države omogoči vsaj ena vsebinska presoja zahtevka; šele pod tem pogojem se lahko ob večkratnih prošnjah govori o zlorabi. Z vračanjem je tako treba počakati vsaj do prvostopenjske odločitve, tj. zavrženja drugega oziroma nadaljnjega zahtevka po četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1; na podlagi 70. člena tega zakona, ki določa suspenzivni učinek tožbe zoper sklep po četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1, pa to velja tudi do odločitve v upravnem sporu. Za primer, ko Upravno sodišče razveljavi sklep glede mednarodne zaščite in zadevo vrne v ponovno odločanje, v zakonu ni jasno določenih posledic, sploh v luči možnosti vložitve predlogov za začasno odredbo. Varuh človekovih pravic je v zadevi C. C. (dopis, št. 7.3-2/2023-5-NAB z dne 4. 4. 2024) znova poudaril, da je treba pred vrnitvijo tujca preveriti, ali je kasneje vložil nadaljnje zahteve za uvedbo postopka mednarodne zaščite oziroma ali o le-teh poteka upravni spor. Toženka sodbe Upravnega sodišča I U 2201/2024 očitno ne prepoznava kot potrebne za rešitev vprašanja podaljšanja ukrepa omejitve gibanja.

10.Kot trdi tožnik, toženka v izpodbijani odločbi navaja, da ker je izrek milejšega ukrepa dejansko, ne pa pravno vprašanje, tožnik nima pravic stranke v upravnem postopku po 146. členu ZUP, s čimer pa se sam ne strinja in v tej zvezi izpostavlja določbe 2. in 42. člena ZUP. Ker gre za odločanje o omejitvi gibanja, kar je poseg v ustavne pravice posameznika, njihovo omejitev pa določa 76. člen ZTuj-2 in o tem odloča upravni organ, gre za upravno zadevo, odločanje o kateri je podvrženo ZUP.

11.Tožnik pojasnjuje, da dokumentacije, s katero bi lahko izkazal svojo istovetnost, ne more pridobiti, saj potnega lista oziroma osebne izkaznice nikoli ni imel, za pridobitev bi moral biti osebno prisoten v Gani in tam oddati prstne odtise, kar izhaja iz spletne strani ganske vlade in kar je upoštevalo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 2201/2024. Tožnik je imel rojstni list, vendar trenutno ne ve, kje ta je, staršev nima več in ga zato ne more več pridobiti. Sicer pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je policija s sodelovanjem z veleposlaništvom Republike Gane v Rimu potrdila identiteto tožnika in je zanj pridobila potovalne dokumente, veljavne do 8. 2. 2025, njegova istovetnost torej ni več sporna.

12.Tožnik meni, da je opredelitev toženke do njegove potencialne begosumnosti neutemeljena. Navaja, da je imel vedno interes ostati v Sloveniji, kar je razvidno tudi iz njegovih dejanj. Za mednarodno zaščito ni prosil v nobeni drugi državi, čeprav je nekaj časa bival v Italiji. Tja je odšel po tem, ko je v Sloveniji prvič zaprosil za mednarodno zaščito, saj bi preko znancev v Italiji lažje pridobil potrebne dokaze za svoje trditve v postopku mednarodne zaščite. Ko dokazov ni pridobil, se je vrnil v Slovenijo in podal prošnjo za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. RS je poskusil zapustiti šele po zavrnilni sodbi Vrhovnega sodišča, s katero mu je bil onemogočen dostop do vsebinske obravnave prošnje. Glede na sodbo I U 2201/2025 ima zaradi udeležbe v postopku mednarodne zaščite interes ostati v Sloveniji tudi v prihodnosti.

13.Kot v sklepnem delu tožbe povzame tožnik, je na podlagi navedenega razvidno, da je izpodbijana odločba nezakonita ter neskladna z njegovimi ustavnimi in konvencijskimi pravicami. Ukrep omejitve gibanja temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, toženka pa je odločitev oprla tudi na napačno interpretacijo 34. člena ZMZ-1 in 76. člena ZTuj-2, pri čemer ni upoštevala, da je Upravno sodišče ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep o zavrženju drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Postopek odstranitve zato v tem trenutku ni mogoč, kar pomeni, da ni pravne podlage za omejitev gibanja. Toženka neutemeljeno vztraja pri presoji, da tožnik ne more izkazati svoje istovetnosti in da obstaja nevarnost pobega. Tožnikova identiteta je bila že potrjena, torej ta razlog za omejitev gibanja ne obstaja. Prav tako ni zadostnih dokazov, da bi se tožnik izogibal postopkom ali imel namen zapustiti ozemlje RS na način, ki bi opravičeval omejitev gibanja. Stališče toženke, ki že samo dejstvo, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, obravnava kot znak zlorabe pravic in obremenjujoč dokaz pri ugotavljanju begosumnosti, pomeni nedopusten odvračilni ukrep, ki lahko posameznikom de facto onemogoči dostop do pravnih sredstev in pomeni kršitev načela poštenega postopka ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Ustave in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

14.Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in pristojnim organom naloži, da mu omogočijo svobodo gibanja. Tožbi je priložil izpodbijano odločbo, že omenjena dopisa Varuha za človekove pravice z dne 14. 11. 2023 in z dne 4. 4. 2024 ter sodbo I U 2201/2024.

Odgovor toženke na tožbo

15.Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo (spis centra, št. 2253-160/2024, dokumentacijo MNZ, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, št. 241-12/2025, ki je izdal izpodbijano odločbo, in dokumentacijo MNZ, Direktorata za migracije, ki odloča po ZMZ-1) ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

16.V zvezi s tožnikovimi navedbami glede postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje zahtevkov za mednarodno zaščito v RS, toženka pojasnjuje, da je zoper sodbo I U 2201/2024, kljub v njej danemu pravnemu pouku, dne 18. 2. 2025 vložila pritožbo na Vrhovno sodišče, saj je to že večkrat zavzelo stališče, da toženka pritožbo lahko vloži. Opozarja še, da je bila sodba I U 2201/2024 izdana kasneje, kot je bila toženka v skladu s prvim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 dolžna preveriti utemeljenost omejitve gibanja tožniku. Odločitev iz sodbe I U 2201/2024 sama po sebi tudi ne pomeni, da je nadaljnja nastanitev tožnika v centru neutemeljena. Bistveno je, da obveznost vrnitve še vedno obstaja, ne more pa biti izvršena, dokler ne bo pravnomočno odločeno o tožnikovem drugem zahtevku. Do tedaj pa je nujno, da tožnik ostane v centru, saj je, glede na njegovo preteklo obnašanje in ravnanje, velika verjetnost, da se bo sicer skušal odstranitvi izogniti. Tožniku je bil 23. 1. 2024 izdan sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki je 8. 4. 2024 postal pravnomočen, 23. 4. 2024 pa tudi izvršljiv, zato ga je toženka, glede na tretji odstavek 34. člena ZMZ-1, ustrezno obravnavala po ZTuj-2.

17.Toženka pojasnjuje, da je na podlagi prejete dokumentacije ugotovila, da so podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega tožnika. Tožbeno navedbo, da njegova potencialna begosumnost ni izkazana, saj naj bi imel interes ostati v Sloveniji, zavrača. Dejanske okoliščine namreč kažejo drugače. Tožnik je po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom, ne da bi počakal na odločitev pristojnega organa. Izjavil je, da se je po samovoljni zapustitvi Slovenije ves čas nahajal v Italiji. Dne 16. 5. 2024 mu je bila izdana odločba o vrnitvi, s katero mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Istega dne je sicer izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar nato novega zahtevka ni podal, prav tako pa v danem roku RS ni zapustil, kar vse kaže na njegovo nespoštovanje postopkov in odločitev pristojnih organov. Tudi tožnikove izjave v sodnem postopku št. III U 232/2024 potrjujejo, da se nima namena vrniti v Gano. Na glavni obravnavi je izjavil, da je bil 1. 11. 2024 na avtobusni postaji v Novi Gorici, ker je nameraval z avtobusom odpotovati v Italijo. Povedal je tudi, da dokumentov še vedno nima in da jih v vsem tem času niti ni skušal pridobiti, saj to zahteva veliko potrpljenja, iz česar jasno izhaja, da ni imel namena pridobiti dokumentov. Tožnik je večkrat kršil določbe ZTuj-2, ni upošteval odločbe o vrnitvi in ne sodeloval v postopku ugotavljanja identitete. V skladu z 81. členom ZTuj-2 in Direktivo o vračanju je bila že ob nastanitvi v centru preverjena možnost izreka milejših ukrepov, vendar je bilo ugotovljeno, da pogoji za to ne obstajajo, kar je bilo tudi sodno presojeno v postopku III U 232/2024.

18.Kot dodaja toženka, je identiteta tožnika sedaj znana, potrjena je bila s pomočjo veleposlaništva Gane v Rimu, izdan mu je bil tudi potovalni dokument z veljavnostjo do 8. 2. 2025, pri čemer pa odstranitev iz države ni bila mogoča, ker je Upravno sodišče s sodbo I U 2201/2024 tožbi ugodilo in zadevo glede tožnikovega drugega zahtevka za mednarodno zaščito vrnilo v ponovno odločanje. Kljub temu so še vedno podane okoliščine, ki kažejo na tožnikovo begosumnost in na to, da se bo skušal izogniti odstranitvi iz države, zato je nastanitev v centru nujna. Ukrep je skladen z načelom sorazmernosti in služi zakonitemu cilju odstranitve tožnika iz RS. Toženka je predlagala, da sodišče vpogleda dokumentacijo, ki jo je predložila kot upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ter dokumentacijo iz sodne zadeve III U 232/2024.

Glavna obravnava

19.Sodišče je v tem upravnem sporu dne 3. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo v navzočnosti tožnika in višje državne odvetnice Č. Č. kot zastopnice toženke. Tožnik je potek glavne obravnave spremljal in na njej sodeloval ob tolmačenju sodne tolmačke za angleški jezik D. D. Sodnica je uvodoma predstavila bistveno vsebino izpodbijane odločbe, tožbe in odgovora na tožbo ter navzoče seznanila z listinami predloženih upravnih spisov. Tožnik je smiselno vztrajal pri tožbenih navedbah in na vprašanje sodnice izjavil, da želi biti zaslišan kot stranka. Zastopnica toženke je vztrajala pri izpodbijani odločbi in že podanih navedbah toženke. Dokazni predlog za vpogled v dokumentacijo iz zadeve III U 232/2024 je konkretizirala s pojasnilom, naj se vpogledajo tožnikova tožba v navedeni zadevi, odgovor toženke nanjo, zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 11. 2024 in sodba III U 232/2024.

20.Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, med katerimi so tudi izpodbijana odločba in odločba o omejitvi gibanja, vpogledalo je tožbi priložena dopisa Varuha človekovih pravic z dne 14. 11. 2023 in z dne 4. 4. 2024, sodbo I U 2201/2024 ter naslednje listine spisa III U 232/2024: tožnikovo tožbo zoper odločbo o omejitvi gibanja, odgovor toženke nanjo, zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 11. 2024 ter sodbo III U 232/2024. Tožnik je izrecno soglašal, da sodišče vpogleda navedeno dokumentacijo. Sodišče je tožnika tudi zaslišalo. Ob tem je povedal, da je namestitev v centru zanj v redu, saj ve, da mora spoštovati zakon. Če bi lahko odšel iz centra, pa bi to seveda storil, ker ima nekoga, ki mu je ponudil sobo, da lahko stanuje v njej. Na vprašanje, kdo je ta oseba in kje se soba nahaja, je povedal, da se gospa imenuje E. E., to je njegova prijateljica, ki jo je spoznal pri Ambasadi oziroma Filantropiji, ko so tam imeli skupnostna dela. Soba naj bi bila v ..., vendar tam ni bil še nikoli. Glede financ bi mu pomagala omenjena ambasada - to ni veleposlaništvo Gane, pač pa nevladna organizacija. Na vprašanje, kakšni so pogoji namestitve v centru, je povedal, da nima pripomb in da je tam vse v redu.

21.Tožnik in zastopnica toženke nista podala ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje, niti po tem nista imela dodatnih navedb.

Presoja sodišča

22.Tožba ni utemeljena.

23.Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija odločbo z dne 30. 1. 2025, s katero je MNZ ob preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, ugotovilo, da je tožniku izrečena omejitev gibanja še utemeljena. Tožniku je bila namreč pred tem (kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in je razvidno tudi iz upravnih spisov) z odločbo o omejitvi gibanja, ki jo je izdala PPIU Nova Gorica, odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru, in sicer od 1. 11. 2024 od 20:00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Na podlagi odločbe o omejitvi gibanja policija od 1. 11. 2024 dalje izvaja ukrep pridržanja tožnika v centru, ki pomeni poseg v pravico do njegove osebne svobode (slednje med strankama ni sporno).

24.Zakonska podlaga za izdajo odločbe o omejitvi gibanja in nato tudi izpodbijane odločbe je v določbah ZTuj-2. Ta v prvem odstavku 76. člena določa, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2 pa izhaja, da v primeru, če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona (na podlagi te določbe lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več izmed naslednjih obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu, - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji, - predložitev osebnih dokumentov). Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo na upravno sodišče, vendar ta ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija omejitev gibanja podaljši za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji (79. člen ZTuj-2).

25.Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red EU, med drugim Direktiva o vračanju. Iz uvodnih določb točke 16 te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." Pri razlagi oziroma uporabi ZTuj-2 je torej treba upoštevati določbe Direktive o vračanju. Iz njih izhaja, da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato je treba glede na okoliščine konkretnega primera vselej presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, kar mora biti spoznavno iz obrazložitve odločbe.

26.Sodišče še pojasnjuje, da nevarnost pobega po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je tako relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

27.Kot predpisuje prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2, MNZ po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. V skladu s četrtim odstavkom 79.a člena MNZ svojo odločitev policiji in tujcu posreduje najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja.

28.Na navedeni pravni podlagi je torej toženka z izpodbijano odločbo sprejela odločitev, da je omejitev gibanja tožnika (ki je bila izrečena že z odločbo o omejitvi gibanja) še utemeljena.

29.V obravnavanem primeru med strankama ni spora o samem dejstvu, da je bila tožniku izdana odločba o omejitvi gibanja, s katero mu je bila odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru od 1. 11. 2024 od 20:00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Ta odločba je bila predmet sodne presoje v upravnem sporu, ki se je na tožnikovo tožbo pri tukajšnjem sodišču vodil pod št. III U 232/2024, tožba je bila s sodbo z dne 8. 11. 2024 zavrnjena. Že iz izreka odločbe o omejitvi gibanja je razvidno, da je bil tožniku navedeni ukrep odrejen z namenom odstranitve v skladu z določbami ZTuj-2. Tožniku je bila namreč predhodno, dne 16. 5. 2024 izdana odločba o vrnitvi, s katero mu je bilo naloženo, da mora zapustiti RS, območje držav članic EU in schengensko območje, pri čemer mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti te odločbe, sicer se ga odstrani iz navedenega območja. To, da je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, zoper katero ni vložil pritožbe (kar je izrecno navedel v svoji tožbi v zadevi III U 232/2024) in da je navedena odločba postala pravnomočna in izvršljiva ter da z njo določene obveznosti v roku za prostovoljni odhod ni izpolnil niti ni zaprosil za podaljšanje tega roka ali v tem roku vložil zahtevka za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite, v zadevi prav tako ni sporno. Navedenega namreč tožnik ne prereka.

30.Sodišče ob tem poudarja, da se v tem upravnem sporu ne presoja pravilnost in zakonitost odločbe o omejitvi gibanja ali odločbe o vrnitvi, kot tudi ne pravilnost in zakonitost upravnih aktov, tožniku izdanih v postopkih uveljavljanja mednarodne zaščite - za izpodbijanje navedenih aktov je namreč (imel) na voljo pravno varstvo v samostojnih postopkih na podlagi pravnih sredstev, kot so predvidena za vsakega od teh aktov.

31.Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo z dne 30. 1. 2025 sprejeta odločitev pravilna in zakonita ter ni podlage za njeno odpravo in prenehanje tožnikovega pridržanja. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, s katerimi je takšno presojo utemeljila toženka in jih zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

32.Tožnik poudarja, da izpodbijana odločba ni zakonita in da jo je treba odpraviti ter ga izpustiti iz centra, saj je vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, njegovi tožbi zoper sklep z dne 11. 12. 2024, s katerim je MNZ ta zahtevek zavrglo, pa je Upravno sodišče s sodbo I U 2201/2024 ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. Sodišče temu razlogovanju ne sledi. ZMZ-1 v drugem odstavku 34. člena določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, od izvršljivosti odločitve, izdane na podlagi tega zakona, obravnava oseba: - ki ji ni bila priznana mednarodna zaščita; - ki ji je bilo zavrnjeno podaljšanje subsidiarne zaščite; - ki ji je status mednarodne zaščite prenehal ali ji je bil status mednarodne zaščite odvzet, razen če ji je ta prenehal zaradi sprejema v državljanstvo RS. V tretjem odstavku istega člena ZMZ-1 pa je določeno, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS (torej po ZTuj-2), obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. V konkretnem primeru je izpolnjen pogoj iz te določbe ZMZ-1, da se tožnika obravnava po ZTuj-2. Kot namreč skladno s podatki predloženih upravnih spisov ugotavlja že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je tožnik v RS vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito 15. 9. 2022, vendar na odločitev o njej ni počakal, temveč je samovoljno zapustil azilni dom, zato je bil ta postopek ustavljen s sklepom z dne 22. 9. 2022, ki je postal pravnomočen 11. 10. 2022. Tožnik je 15. 1. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ki ga je MNZ zavrglo s sklepom z dne 23. 1. 2024. Tožnikova tožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča I U 246/2024, prav tako je bila zavrnjena njegova pritožba zoper to sodbo, in sicer s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 75/2024 z dne 8. 4. 2024, ter je tako sklep z dne 23. 1. 2024 postal pravnomočen 8. 4. 2024 in izvršljiv 23. 4. 2024. Tožniku je bil torej že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, zato je toženka po tretjem odstavku 34. člena ZMZ-1 imela podlago, da ga obravnava in mu izreka ukrepe po določbah ZTuj-2. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja, da do vsebinskega obravnavanja tožnikove prve prošnje za mednarodno zaščito ni prišlo izključno zaradi ravnanja samega tožnika, ki je samovoljno zapustil azilni dom, česar ne prereka. Njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito je bil s sklepom z dne 23. 1. 2024 zavržen, pri čemer je tožnik imel možnost pravnih sredstev zoper to odločitev, ki jih je tudi izkoristil, vendar sta odločitvi o zavrženju prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito pritrdila tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče. Sodišče se v presojo pravnomočnih sklepov z dne 22. 9. 2022 in 23. 1. 2024 v tem upravnem sporu ne more spuščati in po navedenem ne more slediti sklicevanju, da tožniku ni bila dana možnost vsaj ene vsebinske presoje zahtevka za mednarodno zaščito.

33.Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti s sklicevanjem na stališča iz dopisov Varuha človekovih pravic z dne 14. 11. 2023 in 4. 4. 2024, in sicer že zato ne, ker ni konkretno utemeljil, da sta navedeni zadevi v vsem bistvenem primerljivi njegovi zadevi. Poleg tega pa se je Varuh ukvarjal zlasti z vprašanjem, ali je tujca mogoče odstraniti iz države pred (sodno) odločitvijo o njegovem (drugem in nadaljnjem) zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, česar pa v tožnikovem primeru, kot jasno izhaja iz njenega odgovora na tožbo, toženka niti ne namerava storiti. Sodišče zato zgolj pripominja, da tudi Varuh takšnega vračanja (kot izhaja iz njegovega dopisa z dne 14. 11. 2023) ni absolutno izključil in da je ugotovil, da se je sodna praksa že postavila na stališče, da je v tovrstnih primerih tujcu mogoče omejiti gibanje in ga nastaniti v center na podlagi določb ZTuj-2. Kot izpostavi že toženka, je bila sodba I U 2201/2024 z dne 7. 2. 2025 sprejeta po izdaji izpodbijane odločbe in je v le-tej že zato toženka ni mogla upoštevati, tudi sicer pa po presoji tukajšnjega sodišča podlage za drugačno odločitev glede omejitve gibanja tožnika, kot je bila sprejeta z izpodbijano odločbo, ne daje.

34.V tej zvezi sodišče ponovno poudarja, da se v tem upravnem sporu ne presoja odločbe o vrnitvi in tudi ne odloča o odstranitvi tožnika iz RS, območja držav EU oziroma schengenskega območja - presoja se, ali je utemeljena odločitev MNZ, da so še podani razlogi za omejitev gibanja tožniku po ZTuj-2. Glede na obrazloženo so izpolnjeni pogoji, da sta policija in toženka tožnika, ne glede na njegov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, obravnavala po ZTuj-2. Pri tem tudi sodišče ne more spregledati, da je izdana pravnomočna odločba o vrnitvi, po kateri je tožnika treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2 ter zato pripraviti vrnitev v smislu prvega odstavka 15. člena Direktive o vračanju. Sodbo I U 2201/2024 oziroma ponovni postopek po njej je tako (do morebitne za tožnika ugodne odločitve o njegovem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito) mogoče videti zgolj kot trenutno oviro za izvedbo tožnikove odstranitve (ki jo kot takšno, čeprav načeloma ni absolutna, sprejema toženka v konkretnem primeru), ki pa ne pomeni, da je zato tožnika treba izpustiti iz pridržanja. Povedano drugače, tožnikovemu razlogovanju, da ga je treba izpustiti iz centra zato, da ne bo odstranjen iz RS, ni mogoče slediti. Sodišče še pripominja, da že Postopkovna direktiva, na katero se sklicuje sam tožnik, v 41. členu predvideva izjeme glede pravice ostati v državi članici v primeru naknadne prošnje, in sicer tudi kadar oseba po izdaji dokončnega sklepa o nedopustnosti prve naknadne prošnje poda drugo naknadno prošnjo v isti državi članici (točka b) prvega odstavka 41. člena), pri čemer države članice lahko predvidijo takšno izjemo le, kadar organ za presojo meni, da odločba o vrnitvi ne bo povzročila vračanja, s katerim bi bile kršene mednarodne obveznosti ali obveznosti EU te države članice. Ker v konkretnem primeru toženka, kot jasno izhaja iz njenega odgovora na tožbo, tožnika ne namerava odstraniti iz RS, dokler ne bo znan izid glede postopka o njegovem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, in ker odločanje o sami vrnitvi oziroma odstranitvi ni predmet tega upravnega spora, se sodišče v njem ni spuščalo v nadaljnjo presojo vprašanj, povezanih z navedeno določbo Postopkovne direktive.

35.Glede na predhodno citirane določbe ZTuj-2, ki jih je v zadevi treba uporabiti skladno z določbami prava EU, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek, da še obstojijo razlogi za omejitev gibanja in namestitev (pridržanje) tožnika v centru po določbah ZTuj-2. Kot pravilno izpostavlja tožnik in je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je bila sicer tekom dosedanjega pridržanja ugotovljena njegova istovetnost. Ta razlog za omejitev gibanja torej ni več podan in zato ni več utemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 76. člena ZTuj-2. Vendar podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz te zakonske določbe, pač pa je podana tudi po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujcu, ki je v postopku vračanja po določbah ZTuj-2, (še) utemeljena, kolikor to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. Obstoj nevarnosti pobega se ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost.

36.Po presoji sodišča okoliščine obravnavanega primera, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kažejo na nevarnost tožnikovega pobega. Iz njih namreč izhaja jasno izražena tožnikova namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi (peta alineja 68. člena ZTuj-2). Pri tem po mnenju sodišča samo po sebi ni bistveno, da se tožnik ne želi vrniti v matično državo oziroma da to v besedah zavrača ter da je vložil drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite. Bistveno je, da ni spoštoval pravnomočne odločbe o vrnitvi ter ozemlja RS, držav članic EU in schengenskega prostora ni zapustil v roku za prostovoljni odhod niti ni v tem roku prosil za njegovo podaljšanje kot tudi ne za mednarodno zaščito. Tudi ko je bil 1. 11. 2024 obravnavan na avtobusni postaji v Novi Gorici, je povedal, da je bil tam, ker je želel z avtobusom odpotovati v Italijo. Tega niti ne prereka. Nelegalno je torej želel zapustiti RS. Državo pa je zapustil in nelegalno odšel v Italijo že pred tem, po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, na odločitev o kateri torej ni počakal. Posplošeni, neizkazani in tudi sicer neprepričljivi razlogi, s katerimi v tožbi skuša upravičiti takšno ravnanje, ne morejo pripeljati do drugačne presoje. Že glede na navedeno sodišče ne vidi podlage za zaključek, da bi tožnik, če bi bil izpuščen iz pridržanja, počakal v RS in se v primeru neugodne odločitve o njegovem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, prostovoljno javil za vrnitev v matično državo.

37.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je pri njeni izdaji toženka okoliščine tožnikovega primera presodila tudi z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti ukrepa pridržanja in je, čeprav ji sodišče v vsem ne sledi, navedla ključne, zgoraj izpostavljene okoliščine, zaradi katerih tudi po oceni sodišča tožniku ni mogoče izreči milejšega ukrepa. Glede na povedano do drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne more pripeljati niti to, da odločba o tožnikovi 25. 11. 2024 vloženi prošnji za milejši ukrep še ni bila izdana. Ob okoliščinah, izpostavljenih v prejšnjem odstavku, pa do drugačne presoje ne morejo pripeljati niti tožnikove navedbe na glavni obravnavi, da bi mu, če bi bil izpuščen iz centra, lahko pomagala nevladna organizacija oziroma da mu je sobo ponudila prijateljica E. E., vendar tam še nikoli ni bil. Te navedbe so tudi sicer ostale na posplošeni ravni in tudi zato podlage za drugačno odločitev ne dajejo.

38.Sodišče glede na tožbene ugovore še pojasnjuje, da je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da ugotavljanje obstoja okoliščin za izrek milejšega ukrepa na podlagi 81. člena ZTuj-2 ni pravno, temveč dejansko vprašanje, in da zato ni uporabila določbe 147. člena ZUP, ki ureja postopanje organa pri reševanju predhodnega vprašanja. Toženka torej ni navedla, da tožniku ne pripadajo pravice, ki jih ima stranka po določbah 146. člena ZUP v primeru posebnega ugotovitvenega postopka. Katere od teh pravic naj bi bile tožniku kršene, ta v tožbi konkretno ne pojasni. Sodišče zato v tej zvezi le še dodaja, da so tista dejstva in okoliščine, ki so bistvene za odločitev, ki je predmet tega upravnega spora, med strankama nesporne, tožnik pa je imel možnost, da se o njih izjavi v sodnem postopku na glavni obravnavi.

39.Dodati je še, da iz upravnih spisov zadeve in navedb samega tožnika izhaja, da je policija po izreku ukrepa pridržanja pridobivala podatke in izvajala postopke glede potrditve tožnikove identitete (ki je bila v sodelovanju z veleposlaništvom Gane v Rimu tudi potrjena) in pridobitve potovalnega dokumenta za tožnika, vrnitve tožnika pa ni izvedla izključno zaradi postopkov v zvezi z njegovim drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite.

40.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožbeni ugovori niso utemeljeni ter da je pravilna in zakonita z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev, da je omejitev gibanja tožniku še utemeljena, saj so razlogi za pridržanje tožnika v centru še podani. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZTuj-2).

41.Sodišče še pojasnjuje, da je pravni pouk iz te sodbe oprlo na prvi odstavek 73. člena ZUS-1. Določba o pritožbi iz petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 se namreč nanaša na odločitev Upravnega sodišča, ki jo to sprejeme pri preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti v t.i. sui generis postopku na podlagi drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2, kar je razbrati tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 z dne 3. 10. 2024. Zato sodišče ni sledilo drugačnemu stališču iz predhodne sodne prakse, ki pa tudi sicer ni bila enotna.

42.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem bo odločeno s posebnim sklepom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68, 76, 76/2, 79a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.