Jedro

Kršitev pravice do plačila za opravljeno delo je podana tako v primeru, ko je ta pravica že v fazi sklepanja pogodbe zanikana oziroma omejena, kot tudi če je sicer v pogodbi izplačevanje plače dogovorjeno v skladu s predpisi, pa ta dogovor ni realiziran.

Dolžnost delodajalca je dejansko izplačilo plače, zato je kaznivo dejanje po 205. členu KZ storjeno tudi v primeru, ko delodajalec, ki je sicer objektivno zmožen izplačati plače zaposlenim, tega vedoma ne stori. Za to kaznivo dejanje se namreč zahteva direkten naklep, saj dikcija "vedoma ne ravna po predpisih" predpostavlja možnost ravnanja v skladu s predpisi in pa zavest o protipravnosti ravnanja. Šele če te možnosti zaradi slabega finančnega položaja ali drugih objektivnih okoliščin ni, ne gre za kaznivo dejanje, pač pa zgolj za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolžena J. M. in pravno osebo S. M., k.d., Novo mesto iz razloga po 1. tč. 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ oziroma za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ v zvezi s členom 33 KZ. Na podlagi določbe 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka, vključno s stroški obdolženca, proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 1. odst. 372. člena ZKP in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obdolženega J. M. so odgovorili na pritožbo okrožne državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe.

Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Presodilo je, da dejanji, za kateri sta obtožena, po zakonu nista kaznivi dejanji, ker v opisu dejanj v obtožbi ni navedeno, da sta obdolženca oškodovanke prikrajšala za eno od temeljnih pravic delavcev. Navedlo je, da oškodovanke niso bile prizadete oziroma okrnjene v svojih temeljnih pravicah do plače in do letnega dopusta, saj so plače vsaj takoj na začetku prejele, prav tako so lahko izkoristile letni dopust in obdolženca tem njunim pravicam nista oporekala. Zgolj neizplačilo plač po mnenju sodišča prve stopnje ne pomeni kršitve temeljnih pravic oškodovank. Nadalje je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da očitki iz obtožnega predloga obdolžencu niso dokazani ne le objektivno, temveč tudi subjektivno, saj po oceni sodišča obdolžencu naklep v odnosu do očitanih mu ravnanj ni dokazan.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je podana kršitev kazenskega zakona. Pritožnica pravilno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačnem materialnopravnem stališču, da samo neizplačilo plače oziroma neomogočanje izrabe letnega dopusta ne pomeni prikrajšanja za eno od temeljnih pravic delovnega prava.

Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ stori, kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o plači in nadomestilih plače, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega dela in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji.

Ena od temeljnih pravic delavca je v skladu z dikcijo 205. člena KZ nedvomno tudi pravica do plačila za delo. V skladu s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Določilo o znesku osnovne plače je v skladu z 29. členom ZDR obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Plačilo za delo je torej eden izmed konstitutivnih elementov delovnega razmerja. Delavec ima za opravljeno delo pravico do plačila, pri tem pa je plačilo v smislu 4. člena ZDR potrebno razumeti kot dejansko plačilo (izplačilo). Kršitev pravice do plačila za opravljeno delo je podana tako v primeru, ko je ta pravica že v fazi sklepanja pogodbe zanikana oziroma omejena, kot tudi če je sicer v pogodbi izplačevanje plače dogovorjeno v skladu s predpisi, pa ta dogovor ni realiziran. Pravica do plačila za delo je v korist delavca varovana s kogentnimi normami delovnega prava, ki delodajalcu nalagajo, da delavcu to pravico prizna v pogodbi o zaposlitvi vsaj v minimalni predpisani višini. Dolžnost delodajalca pa je tudi dejansko izplačilo plače. Zato je kaznivo dejanje po 205. členu KZ storjeno tudi v primeru, ko delodajalec, ki je sicer objektivno zmožen izplačati plače zaposlenim, tega vedoma ne stori. Za to kaznivo dejanje se namreč zahteva direkten naklep, saj dikcija "vedoma ne ravna po predpisih" predpostavlja možnost ravnanja v skladu s predpisi in pa zavest o protipravnosti ravnanja. Šele če te možnosti zaradi slabega finančnega položaja ali drugih objektivnih okoliščin ni, ne gre za kaznivo dejanje, pač pa zgolj za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti. Smiselno enako velja navedeno tudi za pravico do letnega dopusta, ki je urejena v določbah od 159. člena do 166. člena ZDR (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 103/2009 z dne 21.5.2009).

Pritožbeno sodišče se nadalje tudi strinja s pritožnico, da je bilo ugotavljanje naklepa, po zaključku sodišča prve stopnje, da v opisu dejanj v obtožbi ni navedeno, da sta obdolženca oškodovanke prikrajšala za eno od temeljnih pravic delavcev, nepotrebno, saj tako stališče (v zvezi s subjektivnim delom) izhaja iz predpostavke, da je opis kaznivega dejanja popoln, torej da vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja.

Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da navedena ravnanja obdolžencev niso kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je tako kršilo zakon v vprašanju, ali so dejanja, zaradi katerih se obdolženca preganjata, kazniva dejanja, in sicer določbo 205. člena KZ (1. točka 372. člena KZ). Ker je zaradi kršitve kazenskega zakona ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 392. člena ZKP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti vse za razsojo v tej kazenski zadevi potrebne dokaze. Presoditi bo moralo predvsem, ali je bilo sicer izplačilo plač glede na finančne in ostale okoliščine objektivno možno oziroma, kako je bil omogočen način izrabe letnega dopusta, glede na dikcijo določbe 165. člena ZDR, po kateri se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti, ter presoditi izpolnjenost ostalih pogojev za obstoj krivde. V ta namen bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti finančno stanje družbe S. M., k.d., Novo mesto, za obravnavano obdobje, oziroma, ali je navedena družba razpolagala z zadostnimi sredstvi za izplačilo plač, poleg tega pa tudi, ali so v obravnavanem obdobju obstajali pogoji za izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bo nato moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter presoditi, ali sta obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji. Oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter svoje zaključke pa bo sodišče prve stopnje moralo v sodbi prepričljivo obrazložiti.

Poleg navedenega pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati določilo 32. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), po katerem zastopnik obdolžene pravne osebe ne more biti tisti, zoper katerega teče postopek zaradi istega kaznivega dejanja, razen če je edini član obdolžene pravne osebe. Glede na to, da ne gre za enoosebno družbo, bo moralo sodišče pozvati obdolženo pravno osebo, naj njen pristojni organ določi drugega zastopnika in v določenem roku o tem pisno obvesti sodišče, oziroma, v primeru, da obdolžena pravna oseba nima organa, ki bi bil pristojen določiti zastopnika, ali če v določenem roku ne bo obvestila sodišča, koga je določila za zastopnika, zastopnika določiti samo (3. in 4. odst. 32. člena ZOPOKD).