Jedro

Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 29.396,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da se je dolžna skupaj z vsemi stanovalci in svojimi stvarmi izseliti iz enosobnega stanovanja št. 4, ki se nahaja v pritličju hiše, ter da ga mora v roku 60 dni izročiti tožniku in mu povrnti pravdne stroške v znesku 71.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je prvo sodišče v tem postopku oprlo na pravnomočno sodbo glede razveljavitve kupoprodajne pogodbe, čeprav formalnopravno navaja razlog iz 58. člena Stanovanjskega zakona. Tudi v tem postopku prvo sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja o vprašanju, ali je tožnik kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice in kasneje lastnik stanovanja oddal toženki v najem celo stanovanje ali pa le del stanovanja. Toženka je v obeh postopkih dokazovala, da ji je tožnik oddal celo stanovanje, saj se sestoji le iz ene sobe, kuhinje in hodnika in je jasno, da v takem stanovanju ni mogla živeti tročlanska družina. Proti sodbi višjega sodišča II Cp 523/97 je toženka vložila revizijo, vendar o njej še ni bilo odločeno in zato meni, da je izpodbijana sodba preuranjena. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je prvo sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine pritožbene navedbe ter sodišču druge stopnje predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da tožniku D.P.na spornem stanovanju št. 4 na ...i prenehalo stanovanjsko razmerje glede na to, da stanovanja ni v celoti prepustil toženki v podnajem, je bilo ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.1997, opr. št. IV P 296/95, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.11.1997, opr.

št. II Cp 523/97. Revizija zoper to sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.5.1999, opr. št. II Ips 28/98. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljen oprlo na ugotovitve, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker tožniku ni prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju, je zato tudi bil imetnik stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona in zato tudi upravičenec do nakupa tega stanovanja. Tožnik je zato tudi veljavno odkupil sporno stanovanje, v skladu z določili 117. člena Stanovanjskega zakona.

Nesporno je, da toženka s tožnikom ni sklenila najemne pogodbe, kakor tudi, da ne plačuje najemnine. Glede na tako stanje zadeve je prvo sodišče svojo odločitev o tožbenem zahtevku utemeljeno oprlo na določbo 58. člena Stanovanjskega zakona. Po tem zakonitem določilu oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. V takem primeru lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja. V prvostopnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ustreza vsebini navedenega zakonitega določila in je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožnikovemu izpraznitvenemu zahtevku. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka očita prvemu sodišču, da prvo sodišče ni ugotavljalo tistega dejanskega stanja, ki ga je dokazovala toženka in sicer, da naj bi ji tožnik oddal v podnajem celotno stanovanje in da naj bi zato tožnik izgubil imetništvo stanovanjske pravice. Ta dejstva so bila že v omenjeni pravdi razjasnjena in jih zato prvemu sodišču ni bilo treba ponovno ugotavljati. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je zato na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu 1. odstavka 166. člena ZPP.