Jedro

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom.

Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pravni posel, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarke M. R. T. SV 83/09 z dne 21. 1. 2009 ničen; da je druga toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri nepremičnini z ID znakom ... vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, v roku 15 dni; da je prva toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da dovoljuje, da se pri isti nepremičnini vknjiži izbris vknjižene pravice prepovedi odtujitve, vpisane na podlagi ničnega notarskega zapisa sporazuma o delitvi skupnega premoženja in darilne pogodbe ter z dovoljenjem, da se pri isti nepremičnini vknjiži izbris vknjižene služnosti stanovanja, pridobljene na podlagi istega notarskega zapisa in darilne pogodbe. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženkama povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.712,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev pravdnega postopka s tem, ko je kršilo pravico tožnika do odgovora na navedbe toženk v vlogi z dne 16. 12. 2013. S tem je v škodo tožnika kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče sprejelo sklep, da se toženkama dodeli rok 15 dni, da odgovorita na navedbe iz vloge tožnika in odločilo, da bo tožniku dalo možnost odgovora na navedbe toženk, če bo ta potreben. Tožnik ocenjuje, da je bil odgovor na vlogo toženk potreben. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ker ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, s čimer je kršilo določbo 213. člena ZPP. Okoliščine, v katerih je bil sklenjen sporazum in namen strank sporazuma, bi sodišče lahko ugotovilo zgolj z zaslišanjem strank. Zaslišati bi moralo tudi notarko, s čimer bi ugotovilo, v kakšnih okoliščinah je bil sklenjen sporazum in kakšna je bila volja strank ob njegovi sklenitvi. Pravdni stranki sta sporazum sklenili izključno iz razloga, da bi obšli prisilne predpise Republike Slovenije, zato je posel nedvomno ničen. Namen sporazuma niso bile otrokove koristi, temveč si je z njim prva toženka izborila pravice, ki ji glede na to, da ni državljanka Republike Slovenije, ne gredo. Prva toženka dejansko uživa nepremičnino in pobira plodove, kot bi ji šli, če bi imela lastninsko pravico na nepremičnini. Prva toženka ni imela obligacijskih niti stvarnopravnih pravic na stanovanju in zato le-teh ni mogla prenesti na mladoletno hči – drugo toženko. Sporazum je ničen tudi iz razloga, ker pri njegovem sklepanju ni sodeloval s CSD, ki tudi ni dal soglasja k sporazumu. Prva toženka si je izgovorila obligacijske koristi v škodo svoje hčerke, o čemer bi CSD moral biti obveščen. Druga toženka tudi ni imela skrbnika za poseben primer glede na to, da je njena zakonita zastopnica toženka (mati), ni mogla nepristransko zastopati. Napačno je tudi razlogovanje sodišča, da je bil prenos lastninske pravice veljaven, kar naj bi potrjevala tudi vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, glede na to, da zemljiškoknjižno sodišče deluje po načelu formalnosti in presoja zgolj popolnost zemljiškoknjižnega dovolila.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik in prva toženka sta razvezana zakonca, druga toženka pa je njuna mladoletna hči. Dne 21. 1. 2009 sta pred notarko sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja v skladu s 14. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), hkrati pa je bila sklenjena tudi darilna pogodba v korist njune hčerke.

6. Ni sporno, da prva toženka ni državljanka Republike Slovenije, ampak Ukrajine in lastninske pravice na nepremičnini v RS ne more pridobiti (68. člen Ustave RS). Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom.

7. Navedeno je bilo v sporazumu upoštevano – prva toženka nepremičnine (stanovanja) ni pridobila v naravi, pridobila je le dosmrtno brezplačno služnost stanovanja, v njeno korist pa je bila vknjižena tudi prepoved razpolaganja, kar, ne glede na njen status tujke, ni v nasprotju z ustavo, zakonom ali moralo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Stanovanje je postalo last njune hčerke – druge toženke, zemljiškoknjižno dovolilo (stvarnopravni posel) pa je izdal tožnik.

8. Mladoletna druga toženka je torej s pravnim poslom pridobila lastninsko pravico na stanovanju, obremenjeno z osebno služnostjo (v zemljiški knjigi je zaznamovana tudi prepoved odtujitve in obremenitve v korist prve toženke, torej pravno dejstvo, ki ni pravni temelj za pridobitev pravic, ampak je pomembno le za pravni promet z nepremičnino). Kljub obremenjenosti takšen pravni posel ni v škodo druge toženke, zato soglasje centra za socialno delo ni bilo potrebno. To je po namenu 111. člena ZZZDR (1) potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo. V konkretnem primeru temu ni tako – mld. toženka je pridobila premoženje (stanovanje), kar je nedvomno v njeno korist, čeprav je šlo za z osebno služnostjo obremenjeno stanovanje. S pravnim poslom je kljub temu pridobila več in ne manj pravic.

9. Mld. otroka zastopajo starši (107. člen ZZZDR). Ob sklepanju darilne pogodbe sta bila prisotna oba starša (kot zakonita zastopnika). Darilna pogodba je bila sklenjena v korist mld. toženke, starša sta se s pravnim poslom strinjala. Ni mogoče govoriti o sporu med njimi, niti o takšnem navzkrižju interesov mld. toženke in njenih staršev (tožnika in prve toženke), da bi bila potrebna postavitev kolizijskega skrbnika v smislu določbe prvega odstavka 213. člena ZZZDR.

10. Z otrokovim premoženjem upravljajo do njegove polnoletnosti v otrokovo korist njegovi starši (109. člen ZZZDR). Iz konkretnega pravnega posla izhaja tudi, da ima prva toženka pravico stanovanje (last druge toženke) oddajati v najem in pobirati najemnino. S tem se je tožnik strinjal. Takšna določba ni v nasprotju s 109. členom ZZZDR. Da prva toženka s spornim premoženjem ne upravlja v korist druge toženke v smislu določb 109. in 110. člena ZZZDR, tožnik ni niti zatrjeval, pa tudi sicer takšno morebitno dejstvo na pravilnost odločitve ne bi moglo vplivati.

11. Glede na povedano je sodišče prve stopnje ostale dokaze (ki jih izpostavlja pritožba) upravičeno zavrnilo(2) in pri tem tudi pravilno izpostavilo, da bi tožnik moral, če misli, da je pri sklepanju sporazuma in darilne pogodbe prišlo do napak volje, postaviti zahtevek na njuno razveljavitev (94. in 95. člen Obligacijskega zakonika – OZ), česar pa ni storil. 12. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženki v vlogi z dne 16. 12. 2013 nista navedli nič za odločitev bistvenega (in česar ne bi navedli že prej), zato je to vlogo pravilno tožniku poslalo le v vednost in ne v odgovor in njegovih navedb v vlogi z dne 31. 12. 2013 upravičeno ni upoštevalo.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev v zvezi s pritožbenimi pravdnimi stroški temelji za tožnika na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženki pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Starši smejo s privolitvijo centra za socialno delo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kaka druga njegova korist. (2) Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (kar je sodišče prve stopnje tudi storilo) – drugi odstavek 287. člena ZPP.