Jedro

Če prosilec ne izkaže upravičenih razlogov, da bi imel orožje, upravni organ po določbi 1. odst. 20. člena ZOro odreče dovoljenje za nabavo orožja. Občutek ogroženosti, status podjetnika in zasledovanje ranjene divjadi niso opravičeni razlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote C. z dne 7.3.1995, s katero je ta organ odrekel tožniku izdajo dovoljenja za nabavo orožja (revolverja oz. samokresa). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju, po kateri lahko pristojni upravni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja tudi, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel orožje. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil tožnikov zahtevek, ko je ugotovil, da ni upravičenih razlogov, da bi tožnik pridobil dovoljenje za nabavo revolverja oz. samokresa kalibra 7,65 mm. Utemeljen razlog pri nabavi tovrstnega orožja izhaja iz objektivnih okoliščin, teh pa tožnik ni navedel. Navedel ni namreč nobene okoliščine, po kateri bi bilo mogoče sklepati, da je njegova osebna varnost ogrožena v takšni meri, da zato potrebuje varnostno orožje, niti ni predložil nobenega dokaza, da je izpostavljen konkretnim nevarnostim, proti katerim bi se dalo na edini in hkrati najbolj primeren način zavarovati s takšnim orožjem. Občutek ogroženosti, na katerega se sklicuje v pritožbi, ne predstavlja utemeljenega razloga za nabavo zaprošenega dovoljenja. Enako tudi ne dejstvo, da je samostojni podjetnik. Tožnik se lahko zaščiti na dosti bolj primerne načine. Tudi zasledovanje ranjene divjadi in milostni odstrel ne more biti opravičljiv razlog, saj revolver oz. samokres ni lovsko orožje, po predpisih o lovu pa je divjad dovoljeno streljati samo z lovsko puško risanico oz.

šibrenico.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil kršen zakon o upravnem postopku, saj dejansko stanje ni bilo razčiščeno in je bila izdana nepravilna odločba. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

1. odstavek 9. člena Zakona o orožju (ZORO, Ur.l.SRS, št. 17/81 in 44/90), določa, da se sme strelno orožje nabavljati le z dovoljenjem pristojnega organa. Ta lahko v skladu z določbo 1. odstavka 20. člena istega zakona odreče dovoljenje tudi, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje.

Organ prve stopnje in tožena stranka sta v svojih odločbah ugotovila, da tožnik ni izkazal takšnih razlogov in svoje ugotovitve podrobno obrazložila. Tožena stranka je tudi - kot izhaja iz izpodbijane odločbe - presodila vse tožnikove pritožbene ugovore in jih utemeljeno zavrnila. Sodišče se strinja z navedenimi razlogi. Tudi po presoji sodišča razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, ne morejo predstavljati opravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožja.

Tožnikova tožba, v kateri zgolj pavšalno trdi, da je bil kršen upravni postopek in da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ne da bi pri tem svoje ugovore tudi konkretiziral, pa sodišču ne daje podlage za drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), upoštevaje pri tem tudi določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).