Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba in sklep I Cpg 239/2022

ECLI:SI:VSMB:2023:I.CPG.239.2022 Gospodarski oddelek

prodajna pogodba odgovornost prodajalca za stvarne napake obstoj stvarne napake trditveno in dokazno breme ugovor procesnega pobota stroški postopka pravočasna priglasitev stroškov postopka obravnava pred sodiščem druge stopnje sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji pravni interes za pritožbo
Višje sodišče v Mariboru
7. marec 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve.

Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločitev, sprejeto o v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke, nima (več) pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo mora obstajati vse do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi. Ker za pritožbo zoper odločitev, ki je po spremenjeni odločitvi sodišča druge stopnje več ni, tožeča stranka ne more več imeti pravnega interesa, je njena pritožba nedovoljena in jo je sodišče druge stopnje zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

I./I. Tožbeni zahtevek: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 199.482,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi o 25. 12. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo," se zavrne.

I./II.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, in stroške, nastale v pritožbenih postopkih I Cpg 11/2020 in 16/2021, v znesku 26.371,89 EUR v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrže. IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 6.340,16 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 224.228,92 EUR, ki obsega glavnico v višini 199.482,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do 19. 3. 2019, ki znašajo 24.746,72 EUR (I. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 199.482,20 EUR od 25. 12. 2014 do 30. 8. 2017 (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini glavnice 224.228,92 EUR, ter da se terjatvi iz I. in III. točke izreka sodbe pobotata (III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 199.482,20 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka) in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 16.935,33 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki se vodijo pod opravilnima številkama I Cpg 11/2020 in I Cpg 16/2021 (VI. in VII. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v pritožbi navaja, da je nepravilen in pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na podan ugovor procesnega pobota in s tem povezano domnevno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke. Izpostavlja, da je pobotni ugovor tožene stranke prepozen, saj je tožena stranka ugovor pobota podala v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2017, kljub temu da je bil prvi narok za glavno obravnavo izveden dne 13. 6. 2017. V konkretnem primeru bi lahko sodišče prve stopnje dopustilo ugovor procesnega pobota in s tem podane navedbe in dokaze le pod pogojem, če tožena stranka dejstev in dokazov, povezanih s pobotnim ugovorom, brez svoje krivde ne bi mogla podati pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pogoj, pod katerim je skladno s četrtim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mogoče dopustiti sicer prepozno podane navedbe in predlagane dokaze, v konkretnem primeru ni izpolnjen. Tožena stranka je namreč ugovor procesnega pobota in s tem dejstva ter dokaze podala v svoji četrti pripravljalni vlogi, pri čemer pa dejstva, da navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, ni zatrjevala, iz navedb tožene stranke pa celo izhaja nasprotno, to je, da bi tožena stranka navedbe in dokaze v zvezi s procesnim pobotom nedvomno lahko navajala najkasneje na prvem naroku dne 13. 6. 2017. Tožena stranka se sklicuje, da se je šele po prvem naroku za glavno obravnavo seznanila z okoliščino, da tožeča stranka stroje še vedno uporablja, in sicer po zaslišanju uslužbenke v kazenskem postopku in da prej o navedenem ni bila seznanjena in ugovora procesnega pobota ni mogla dati kar na zalogo. Navedeno pa ne drži, saj tožena stranka tožeči stranki že v odgovoru na tožbo z dne 14. 10. 2016 očita, da stroje uporablja že vse od dne dobave, to je od dne 22. 11. 2014. Nadalje se tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2017 sklicuje na uporabo strojev s strani tožene stranke, kar izkazuje z zaslišanjem zaposlene pri tožeči stranki, C. C., v prekrškovnem postopku, elektronskimi sporočili v zvezi z naročili servisnih pregledov in reklamacij strojev ter zapisniki o opravljenih servisnih pregledih, prav tako pa navaja, da ima zaradi te uporabe tožeča stranka korist in ne škodo. Navedbe tožene stranke, da ni bila seznanjena z uporabo strojev, niso utemeljene, hkrati pa ni izkazala, da ugovora procesnega pobota brez svoje krivde ni mogla podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Zaradi navedenega tožeča stranka meni, da sodišče ne more odločiti, da tožena stranka brez svoje krivde ni mogla podati ugovora procesnega pobota pravočasno. Tožeča stranka pa še poudarja, da je dopustitev navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v povezavi s podanim ugovorom procesnega pobota, nedvomno mogoče opredeliti kot takšne, ki bi (in tudi so) zavlekle reševanje sodnega postopka. Ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka bi tako sodišče prve stopnje moralo slediti ugovoru prekluzije tožeče stranke ter ugovor procesnega pobota zavrniti kot prepoznega. Drugačno postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je ugovor procesnega pobota in s tem podane navedbe in dokaze kljub prekluziji dopustilo in obravnavalo, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, s čemer je podan pritožbeni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 338. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje v delu, kjer, opirajoč se na izvedensko mnenje, ugotavlja višino koristi in s tem višino nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tako na izvedensko mnenje izvedenke mag. D. D. z dne 19. 12. 2018 kot tudi na ustne dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku dne 19. 3. 2019, pri čemer pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenka na naroku izrecno pojasnila, da slednja koristi, ki jo je imela tožeča stranka od uporabe strojev, ne more izračunati, saj z relevantnimi podatki ne razpolaga. Tožeča stranka poudarja, da je izvedenka mag. D. D. sama pojasnila, da je izvedenka finančne stroke, ki s strokovnim znanjem s področja strojev za štetje in preverjanje pristnosti evro bankovcev, ne razpolaga in na vprašanja sodišča in pripombe tožeče stranke niti ni znala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo procesnemu pobotu ter je svojo odločitev nepravilno oprlo na izvedensko mnenje. Z izpodbijano sodbo je zagrešilo kršitev zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev zmotne uporabe materialnega prava ter absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožba tožeče stranke v celoti utemeljena.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in ugotovi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke, kot je bila uveljavljena z ugovorom procesnega pobota, ne obstoji, oziroma podredno, da pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje glede ugovora procesnega pobota in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

5. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 199.482,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do dne 19. 3. 2019, ki znašajo 24.746,72 EUR. Sodišče prve stopnje je v 6. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki priznalo pravdne stroške v prenizkem znesku, v VII. točki izreka pa odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenih postopkov, ki sta se vodila pod opr. št. I Cpg 11/2020 in I cpg 16/2021. V opisanih I., IV. in VII. točki izreka je sodba napačna in nezakonita, zato jo tožena stranka v tem delu izpodbija in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ugotovi, da vtoževana terjatev ne obstaja, ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka ugotavlja, da je tudi izpodbijana sodba, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v že drugič ponovljenem postopku, obremenjena s podobnimi kršitvami in nepravilnostmi kot v predhodni sodbi. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču pritožbenega sodišča in se pri ugotavljanju, ali so imeli sporni stroji stvarno napako, znova ni ukvarjalo z vsemi relevantnimi dejstvi in ni izvedlo oziroma se ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Sodišče prve stopnje je tako vprašanje enake osrednje funkcionalnosti obeh vrst spornih strojev znova označilo za nerelevantno in k ugotavljanju dejanskega stanja znova pristopilo preveč formalistično, tovrstno postopanje pa je pritožbeno sodišče kot napačno posebej izpostavilo v sklepu opr.št. I Cpg 16/2021 z dne 15. 4. 2021. Sodišče prve stopnje je posledično znova napak presodilo, da sporni stroji niso izpolnjevali pogoja opravljenega 100% testa evro detekcije Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB). Prav tako se znova ni ukvarjalo z vprašanjem, ali imata stroja proizvajalca A. (v nadaljevanju družba A.), ki ga je ponujala in dobavila tožena stranka, in dobavitelja B. (v nadaljevanju družba B.) enako osrednjo funkcionalnost. Po oceni tožene stranke je sodišče prve stopnje postopek dopolnilo le "pro forma", ne pa tudi vsebinsko in ni odstopilo od napačnih izhodišč in procesnih kršitev, s katerimi sta bili obremenjeni predhodni, že razveljavljeni sodbi.

Iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 15. 4. 2021 je mogoče razbrati dva ključna razloga za ugoditev pritožbi tožene stranke in razveljavitev sodbe, izdane v (prvič) ponovljenem postopku, in sicer: 1. neizvedba dokaza z odgovori ECB in odsotnost pojasnil v zvezi z neizvedbo dokaza oziroma odsotnost kakršnekoli opredelitve do tega, po oceni tožene stranke bistvenega elementa, in 2. označitev vprašanja enake osrednje funkcionalnosti obeh strojev kot nerelevantnega in posledični izostanek dokazne presoje in obrazložitve. Izpodbijana sodba je znova obremenjena z istima kršitvama, saj se sodišče prve stopnje do odgovorov ECB v obrazložitvi izpodbijane sodbe praktično ni opredelilo in to kljub temu, da sta pravdni stranki v ponovljenem postopku v zvezi s pomenom in upoštevnostjo tega dokumenta podali obsežne navedbe. Obrazložitev v tem delu je tako pomanjkljiva, da tožena stranka sploh ni prepričana, ali je sodišče prve stopnje naveden dokaz izvedlo ali ne. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča znova navedlo, da je vprašanje osrednje funkcionalnosti nepomembno, nato pa povsem pavšalno pridalo, da enaka osrednja funkcionalnost naj ne bi bila izkazana, čeprav tega v resnici ni ugotavljalo. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče prve stopnje znova zgrešilo bistvo njenih navedb v zvezi z obstojem stvarne napake in posledično v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka in se ukvarjalo zgolj s seznamom ECB, ne da bi upoštevalo predstavljena pravila ECB in zatrjevano okoliščino, da se lahko proizvajalec veljavno sklicuje, da ima stroj opravljen ECB test, če je bil testiran pod drugim imenom s strani druge družbe, edini pogoj je enaka osrednja funkcionalnost teh strojev. Napačna so zato temeljna izhodišča sodišča prve stopnje glede presoje obstoja stvarne napake, posledično pa je njegova odločitev nezakonita.

Tožena stranka poudarja, da je deloma napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o priznanih pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo tretje pripravljalne vloge tožene stranke v drugič ponovljenem postopku, v posledici česar ji neutemeljeno tudi ni priznalo stroškov za to pripravljalno vlogo. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da ji je sodišče prve stopnje v zvezi s prvo in drugo pripravljalno vlogo v ponovljenem pravdnem postopku priznalo prenizek znesek pravdnih stroškov. Navedeni vlogi bi moralo sodišče presojati po tar. št. 20/1 in 20/2. Sodišče prve stopnje toženi stranki prav tako ni priznalo stroškov, ki jih je imela z izvedenko - Banko Slovenije. Tožena stranka še poudarja, da je imela s prevodi stroškov za več kot 200,00 EUR, kolikor jih je priznanih v izpodbijani sodbi, ter da iz priloženih treh računov izhaja, da so stroški prevodov znašali 904,88 EUR. Še bolj neutemeljena in očitno nelogična je odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ne prizna stroškov, ki so ji nastali v dosedanjih dveh pritožbenih postopkih (torej dve pritožbi in dva odgovora na pritožbo). Tožena stranka je s pritožbama zoper prvostopenjsko sodbo namreč obakrat uspela, zato ni mogoče govoriti o tem, da ni šlo za potrebne stroške postopka. Ne more biti dvoma, da toženi stranki pripadajo tudi pravdni stroški v zvezi z dvema pritožbenima postopkoma, v katerih je s svojo pritožbo uspela. Pritožbeni stroški so toženi stranki nastali izključno zaradi napak v postopku pred sodiščem prve stopnje, s pritožbama je te napake uspešno uveljavljala in ji je posledično treba priznati tudi te stroške. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

8. Pritožba tožeče stranke ni dovoljena.

9. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožb obeh pravdnih strank na seji pritožbenega senata dne 26. 1. 2023 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava ter zaradi odprave postopkovnih kršitev, storjenih pred sodiščem prve stopnje, potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 7. 3. 2023 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, še predlagane in neizvedene dokazne predloge pa je kot nepotrebne ali nerelevantne zavrnilo. Sodišče druge stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza tožene stranke z zaslišanjem priče D. D., saj že izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev, kot nerelevantnega za presojo pa tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v kazensko sodbo Višjega sodišča v Mariboru II K 21088/2016, saj odločitev v tej kazenski zadevi ne more imeti relevantnega vpliva na predmetno gospodarsko zadevo. Prav tako je sodišče druge stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po ponovnem zaslišanju priče C. C., ki ga je tožeča stranka podala na pritožbeni obravnavi zaradi zatrjevane neverodostojnosti že podane izpovedbe imenovane priče glede obsega in časovnega trajanja uporabe zadevnih strojev za štetje bankovcev. To je dokazni predlog, ki ga je podala tožeča stranka v zvezi s pobotnim ugovorom, pri čemer je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, odpadla potreba po odločanju o utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

11. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja vračilo kupnine, plačane za stroje za štetje bankovcev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki in za katere zatrjuje, da so obremenjeni s stvarno napako, saj ne ustrezajo zahtevanim in ponujenim tehničnim specifikacijam oziroma ključnemu pogoju tožeče stranke, ker nimajo 100% testa evro detekcije ECB. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da dobavljeni stroji za štetje evro bankovcev izpolnjuje vse razpisne zahteve, med drugim imajo tudi 100% test ECB evro detekcije. Zatrjevala je, da je že v ponudbi ponujala stroje proizvajalca, družbe A., s posredništvom družbe B. z oznako M 860, ti stroji pa predstavljajo OEM (Original Equipment Manufacturer) verzijo strojev, ki jih je nadaljnjim kupcem prodajala tudi družba B. pod oznako MC 860. Tožena stranka je predložila tudi dokaz glede izpolnjevanja pogoja uspešno opravljenega testa s strani ECB z rezultatom 100% in podala ugovor procesnega pobota, saj je,v kolikor bi bila tožena stranka dolžna vrniti prejeto kupnino, skladno z učinki razvezane pogodbe tudi tožeča stranka dolžna povrniti korist, ki jo je imela od uporabe dobavljenih strojev.

12. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izpodbijano odločitev (ki je enaka pred tem dvakrat razveljavljenima sodbama) sprejelo z obrazložitvijo, da stroji za štetje evro bankovcev, ki jih je tožeči stranki dobavila tožena stranka, niso izpolnjevali razpisnih pogojev, in sicer niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB, saj v času objavljenega razpisa proizvajalec, družba A., na seznamu ECB ni imela niti naprave z oznako M 860 niti naprave z oznako EC 900, pri čemer prva (z oznako M 860) nikoli ni bila na seznamu ECB. Tožena stranka tožeči stranki tako ni dobavila strojev družbe B. M 860, kot jih je ponudila v ponudbi, glede na dokumentacijo, ki je bila priložena ponudbi tožene stranke, temveč je dobavila stroje družbe A., ki niti v času razpisa (oddaje ponudbe) niti v času dobave strojev tožeči stranki niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Dobavljeni stroji so tako imeli stvarno napako v smislu 459. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej niso imeli lastnosti in odlik, ki so bile izrecno zahtevane, ter lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jih je tožeča stranka kupovala in ki je bila toženi stranki znana. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe oziroma je bila ta po določbi 471. člena OZ z iztekom dodatnega roka razvezana, po presoji sodišča prve stopnje pa so bili tudi izpolnjeni pogoji iz 465. člena OZ, ki omogočajo uveljavljanje sankcij za stvarne napake tudi izven predpisanih oziroma dogovorjenih rokov. Sodišče prve stopnje je dopustilo procesni ugovor pobota ter trditve in dokaze v zvezi z njim, čeprav so bili podani šele v vlogi z dne 4. 12. 2017, kar je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 13. 6. 2017, in sicer na podlagi petega odstavka 286. člena ZPP, saj po oceni sodišča dopustitev teh navedb ni zavlekla reševanja spora; postopek bi namreč potekal tako kot je, tudi če bi bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Po presoji sodišča prve stopnje pa je izpolnjen tudi pogoj, da tožena stranka ugovora procesnega pobota in dejstev v zvezi z njim tudi brez svoje krivde ni mogla podati do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo v predmetni zadevi, saj je šele po zaslišanju uslužbenke tožeče stranke C. C. v postopku preiskave dne 12. 7. 2017 izvedela, da tožeča stranka še vedno uporablja sporne stroje, in sicer za štetje gotovine. Na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenke mag. D. D. z dne 19. 12. 2018 in njene ustne dopolnitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša korist tožeče stranke od uporabe zadevnih strojev skupaj 248.385,80 EUR, temu ustrezno pa je izvedlo pobot terjatve tožene stranke do višine vtoževane terjatve.

13. V skladu s 458. členom OZ prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Ob tem se ne upošteva neznatna stvarna napaka. V skladu s 459. členom OZ je napaka stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, ali če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana, ali če stvar nima lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, kot tudi, če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

**K pritožbi tožene stranke:**

14. Sodišče druge stopnje je že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 16/2021 z dne 15. 4. 2021 izpostavilo, da je predmet presoje v okviru obravnavanega gospodarskega spora vprašanje obstoja stvarne napake na strojih za štetje bankovcev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki, stvarno napako pa naj bi predstavljal neopravljen 100% test ECB evro detekcije. Tema obravnavanja spornega razmerja mora biti zato usmerjena zgolj v presojo, ali so tožeči stranki dobavljeni stroji obremenjeni z zatrjevano stvarno napako. Okoliščine, ki zadevajo postopek javnega razpisa oziroma morebitne nepravilnosti v teku tega postopka, ne morejo biti predmet presoje v okviru obravnavanega spora. Dejstva, katere stroje je (ali naj bi) ponujala tožena stranka tožeči stranki v postopku javnega naročila v ponudbeni dokumentaciji in katere listine je (ali ni) priložila v postopku javnega naročila, za presojo niso pravno odločilna, saj v obravnavanem primeru ne gre za revizijo postopka javnega naročila. Bistveno je, ali stroji, ki jih je tožeči stranki dobavila tožena stranka, izpolnjujejo zahtevan pogoj - 100% test ECB evro detekcije.

15. Sodišče prve stopnje je, potem ko je v točkah 25 do 31 ter 35 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazlagalo skladnost razpisnih pogojev in razpisne dokumentacije iz postopka javnega naročila s ponudbo tožene stranke in tožeči stranki dejansko dobavljenimi stroji, ter na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja Banke Slovenije, ki jih je povzelo v točkah 32 do 34 obrazložitve sodbe, zaključilo, da stroji za štetje evro bankovcev, ki jih je v okviru sklopa 1 dobavila tožeči stranki tožena stranka, niso izpolnjevali razpisnih pogojev, in sicer niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB, saj v času objavljenega razpisa proizvajalec, družba A., na seznamu ECB ni imela niti naprave z oznako M 860 niti naprave z oznako EC 900, pri čemer prva (z oznako M 860) nikoli ni bila na seznamu ECB. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dobavila strojev družbe B. M 860, kot jih je ponudila v ponudbi, glede na dokumentacijo, ki je bila priložena ponudbi tožene stranke, temveč je dobavila stroje družbe A. Trditve tožene stranke, da je v okviru sklopa 1 ponudila stroje za štetje bankovcev, družbe A., in dokazne listine, ki jih je tožena stranka v oporo svojih trditev predložila, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker da zakoniti zastopnik ob zaslišanju ni znal povedati, katera od teh listin naj bi bila priložena ponudbi, ki jo je tožena stranka oddala v postopku javnega naročanja, da imajo listine datum po zaključku javnega razpisa ter po izbiri najugodnejšega ponudnika in tudi po dobavi spornih strojev tožeči stranki, da ne odražajo dejanskega stanja iz obdobja javnega razpisa oziroma ki glede na datum izdaje niso mogle biti del ponudbe tožene stranke z dne 31. 3. 2014. Temu ustrezno je zaključilo, da tožeči stranki dobavljeni stroji niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB in kot taki niso bili na seznamu ECB za ponujeni oziroma dobavljeni model in tip stroja konkretnega proizvajalca, torej niso imeli lastnosti in odlik, ki so bile izrecno zahtevane, ter lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jih je kupec kupoval in ki je bila prodajalcu znana. Posledično takšnemu zaključku je menilo, da navedbe tožene stranke v zvezi s tem, da imata stroja proizvajalca, družbe A., in dobavitelja, družbe B., enako osrednjo funkcionalnost, oziroma da navedbe, da gre za isti stroj oziroma OEM verzijo, niso relevantne niti niso izkazane. Po stališču sodišča prve stopnje namreč tožena stranka ni izkazala, da je tožeči stranki dobavila ponujeni stroj oziroma OEM verzijo ponujenega stroja proizvajalca, družbe A., saj ni izkazala, da imajo dobavljeni stroji programsko opremo verzije V 50, ki je navedena v seznamu ECB v zvezi s strojem družbe B. M 860, testiranim v septembru 2013. 16. Tožena stranka po presoji sodišča druge stopnje v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da so temeljna izhodišča sodišča prve stopnje glede presoje obstoja stvarne napake napačna.

17. Tožena stranka je v predmetnem postopku podala obsežna pojasnila glede postopka testiranja strojne opreme pred ECB ter kaj uvrstitev strojne opreme na ECB seznam sploh pomeni. Obrazložila je, da je dejstvo, da je stroj M 860 proizvajalca A. dal testirati (takrat še) prodajalec, družba B., ob upoštevanju pravil ECB povsem nepomembno, saj gre za isti stroj (oziroma OEM verzijo), ki je izkazano prestal testiranje ECB. Tožena stranka je tudi večkrat pojasnila, da je oznaka "prodajalec", s katero je ECB glede stroja M 860 označil družbo B., zavajajoča, saj ECB to oznako pripiše vsakomur, ki da testirati določen stroj. Tožena stranka je zatrjevala, da je proizvajalec A. z dopisoma z dne 6. 3. 2014 in z dne 22. 6. 2016 nedvomno potrdil, da je prav on uradni proizvajalec stroja EC 900, ki ga poimenuje tudi M 860, torej stroja, ki naj bi ga tožena stranka ponudila in dobavila tožeči stranki. Tožena stranka je v postopku podala tudi obsežna pojasnila, zakaj se je bila upravičena sklicevati na rezultat testa za stroj M 860 družbe B. (in proizvajalca A.), pri čemer pa je po toženi stranki bistveno razumeti, da ugotovitev, da dobavljeni stroji (M 860 oziroma EC 900 proizvajalca A.) na seznam niso bili uvrščeni s strani proizvajalca A., ampak s strani družbe B., ne more dati podlage za zaključek, da ti isti stroji niso imeli opravljenega ECB testa. Tožena stranka uveljavlja, da zaključek sodišča prve stopnje, da stroji, ki jih je tožeči stranki dobavila tožena stranka, niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB, ne temelji na dejanskih ugotovitvah glede lastnosti strojev, ampak predvsem na sklicevanju na seznam ECB, kar je posledica napačnega razumevanja pravil ECB, slednje pa gre pripisati nerazumljivemu ignoriranju odgovorov, ki jih je v zvezi s tem podala ECB. Po stališču tožene stranke je namreč pomembno, ali stroji dejansko izpolnjujejo pogoj opravljenega ECB, česar pa ni mogoče razrešiti le s preverbo seznama ECB. Zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja stvarne napake je po pritožbenem stališču (znova) posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje namesto relevantnih okoliščin, ki se tičejo lastnosti (obeh) strojev in proizvajalca, sledilo mnenju izvedenke Banke Slovenije, pri tem pa ni upoštevalo pojasnil ECB in izvedenskega mnenja izvedenca mag. F. F., saj iz njunih pojasnil izhaja jasen sklep, da se lahko proizvajalec v skladu s pravili ECB veljavno sklicuje, da je njegova naprava opravila ECB test, četudi stroja ni testiral sam, ob pogoju, da imata njegov stroj in testiran stroj enako osrednjo funkcionalnost. Tožena stranka že celoten postopek pojasnjuje, da je točno takšna situacija podana v konkretnem primeru, vendar njene navedbe zaradi napačnih izhodišč sodišča prve stopnje nikdar niso bile ustrezno presojane.

18. Pritožbeni graji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in s čemer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje ne pritrjuje, saj se je sodišče prve stopnje do temeljnih vprašanj predmetnega postopka, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, in sicer osrednje funkcionalnosti strojev, pravil ECB in potrdil proizvajalca, sicer skopo, vendar zadostno opredelilo, tako da je izpodbijano sodbo objektivno mogoče preizkusiti. Je pa po presoji sodišča druge stopnje dokazna presoja glede izpostavljenih temeljnih vprašanj predmetnega postopka, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, neustrezna do te mere, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa materialno pravo napačno uporabljeno.

19. Sodišče prve stopnje se je v točkah 25 do 31 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, kot je že bilo obrazloženo v točki 15 te odločbe, povsem nepotrebno spuščalo v presojo skladnosti pogojev in razpisne dokumentacije iz javnega naročila s ponudbo tožene stranke in tožeči stranki dejansko dobavljenimi stroji, saj je, kot že obrazloženo, tema obravnavanja predmetnega spora omejena zgolj na ugotovitev, ali so stroji, ki jih je dobavila tožena stranka tožeči stranki, obremenjeni s stvarno napako, ker niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB.

20. Ne glede na dejstvo, da med pravdnima strankama očitno (več) ni dvoma, da tožena stranka tožeči stranki ni dobavila strojev družbe B. M 860, ter da slednja tudi ni in nikoli ni bila proizvajalec tovrstnih strojev, ampak je dobavila stroje družbe A., sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe še vedno polemizira o tem dejstvu in sicer vezano na čas razpisa in oddaje ponudbe. Za presojo v predmetni zadevi okoliščine, kaj je tožena stranka ponujala v postopku javnega naročila in ali so bili dobavljeni stroji skladni z razpisnimi pogoji in razpisno dokumentacijo ter samo ponudbo tožene stranke, niso relevantne.

21. Tožena stranka v postopku tudi ni nikoli zatrjevala, da se tožeči stranki dobavljeni stroji, to je stroji z oznako M 860 proizvajalca A., nahajajo na seznamu ECB pod imenom tega proizvajalca, zato je brez dokazne vrednosti obrazložitev sodišča prve stopnje, da navedeni stroji niti v času razpisa (oddaje ponudbe) niti v času dobave strojev tožeči stranki niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Prav nasprotno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo z dne 14. 10. 2016 (list. št. 14 do 28 spisa) pojasnjevala, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval predložitev dokazila, da je "testiranje opravil ponujeni model in tip stroja določenega proizvajalca", ter da se izpis iz spletne strani ECB, predložen v ponudbi tožene stranke, nanaša na stroj za štetje bankovcev, ki se prodaja pod znamko B. M 860 dobavitelja B., to pa je stroj (OEM) proizvajalca A., ki ga slednji trži pod oznako M 860 (EC 900). Iz odgovornih navedb tožene stranke nadalje izhaja, da je prav ta stroj dejanskega proizvajalca A. opravil test ECB z rezultatom 100%, s to posebnostjo, da je bil na testu označen z oznako B. M 860 dobavitelja B., pri čemer je priznavanje rezultatov testov, opravljenih s strani dobaviteljev za stroje, ki jih tržijo pod lastno znamko, tudi za stroje v verziji OEM običajna praksa, kar je razvidno tudi iz dejstva, da tudi proizvajalec A. v vsem svojem tržnem in ponudbenem materialu navaja, da so njegovi stroji iz serije EC 900 - med drugim tudi stroj M 860 - opravili test ECB z rezultatom 100%. Pri tem pa veljavnost rezultatov testov, pridobljenih s strani evropskega dobavitelja, za OEM verzije strojev proizvajalca temelji na dejstvu, da lahko posamezni dobavitelji stroj po dogovoru s proizvajalcem spremenijo samo v delih in lastnostih, ki ne spreminjajo njegove funkcijske, tehnične, delovne, kakovostne ali druge lastnosti oziroma zanesljivosti; za te jamči proizvajalec in ne kupec OEM stroja - dobavitelj. To pomeni, da se lahko stroji dobaviteljev razlikujejo samo po zunanjosti in karakteristikah, ki ne vplivajo na zanesljivost testa ECB 100%. Tožena stranka je še navajala, da je po zagotovilih proizvajalca stroj, ki ga je dobavila naročniku, testiran z rezultatom 100%, in sicer tudi od evropskega partnerja proizvajalca, katerega rezultate testa je tožena stranka predložila v ponudbi. Gre za isti OEM stroj, za katerega je rezultat 100% viden tudi na spletni strani proizvajalca A. 22. Tovrstne trditve tožene stranke iz odgovora na tožb v letu 2016, ki jih je slednja tekom postopka še večkrat izpostavljala in pojasnjevala, so se več let pozneje izkazale skladne Odgovorom oziroma pojasnilom ECB, podanim v elektronskem sporočilu ECB z dne 14. 10. 2019 (priloga B73 spis, v nadaljevanju Odgovori ECB), kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

23. Temu ustrezno sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, in kar je sodišče druge stopnje obrazložilo že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 16/2021 z dne 15. 4. 2021, da je presoja sodišča prve stopnje, da tožeči stranki dobavljeni stroji niso imeli opravljenega 100% testa evro detekcije ECB, ker v času objavljenega razpisa proizvajalec A. na seznamu ECB ni imel niti naprave z oznako M 860 niti naprave z oznako EC 900, pri čemer prva (z oznako M 860) nikoli ni bila na seznamu ECB, formalistična in po presoji sodišča druge stopnje neustrezno poenostavljena. Dejstvo je namreč, da sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije.

24. Tožena stranka se je v oporo svojih trditev sklicevala na pojasnila oziroma odgovore ECB, ki so bili pridobljeni za potrebe kazenskega postopka, pri čemer je izpostavljala, da je ECB v navedenih pojasnilih izrecno, nedvoumno in v celoti potrdila v tem postopku zatrjevana dejstva in stališča tožene stranke glede postopka testiranja strojne opreme pred ECB, oziroma glede uvrstitve testirane opreme na seznam ECB.

25. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz - elektronsko sporočilo z odgovori ECB sicer izvedlo, kot je to razvidno iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je v dokazni sklep zajelo vse dokazne listine v spisu, popisane v prilogah A in B, torej tudi navedeno dokazno listino, ki se nahaja v prilogi B 73 spisa, vendar tega dokaza ni (ustrezno) dokazno ocenilo. Iz navedenega dokaza, v katerem je ECB podal odgovore na sedem postavljenih vprašanj, je sodišče prve stopnje v točko 45 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo zgolj, da je iz te listine razvidno, da je pri presoji, ali neka naprava predstavlja OEM verzijo stroja, ki je opravil 100% test evro detekcije pri ECB, odločilna okoliščina programska oprema. Do pretežnega dela vsebine navedene listine pa se sodišče prve stopnje, kljub prej izpostavljenim trditvam tožene stranke, z ničemer ni opredelilo.

26. Iz navedene dokazne listine je mogoče povzeti: - da proizvajalec instrumenta za preverjanje pristnosti bankovcev lahko zatrjuje, da je določena vrsta instrumenta v njegovem portfelju bila uspešno testirana s strani Evrosistema, tudi če proizvajalec ni sam prijavil instrumenta na testiranje, ampak je to storil prodajalec stroja, - da ni mogoče izključiti, da distributer kupcu izjavi, da je drug instrument funkcionalno enak kot instrument X, ki je naveden na spletni strani ECB, vendar pa bi bilo treba trditev tretje osebe, da je naprava popolnoma enak model z isti konfiguracijo in verzijo programske opreme kot navedena naprava, kljub temu potrditi z drugimi sredstvi (na primer z izjavo proizvajalca, ki to potrjuje), - da se lahko zgodi, da družba navaja, da je določena vrsta naprave enaka drugi napravi, ki jo je testiral Evrosistem, - v primeru, da so pri napravi uvedene manjše spremembe, za katere proizvajalec potrdi, da so nebistvene in ne vplivajo na osrednje temeljne funkcionalnosti naprave, se ne zahteva novo testiranje, - da predstavnik ali pooblaščeni zastopnik proizvajalca napravo lahko prijavi na testiranje; družbam, ki zgolj distribuirajo naprave za preverjanje pristnosti bankovcev za druge proizvajalce/družbe ni podana možnost njihovega testiranja, z izjemo zastopnika/predstavnika, imenovanega s strani proizvajalca. Vendar pa se družbe, ki distribuirajo naprave, izdelane s strani drugega proizvajalca, pod lastno blagovno znamko, prav tako štejejo za proizvajalce, - da se družba, ki je opremo prijavila na testiranje, na seznamu na spletni strani ECB šteje za proizvajalca, - dejstvo, da je naprava objavljena na spletni strani ECB, je mogoče šteti kot dokaz, da je instrument ali stroj opravil test; vsi instrumenti za preverjanje pristnosti bankovcev ali stroji za obdelavo, ki so opravili test, so objavljeni, uporabniki pa se lahko zanesejo na predmetno objavo za obdobje dvanajst mesecev.

27. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da izpostavljeni odgovori ECB, to je institucije, ki je najbolj relevantna za podajanje pojasnil glede vprašanj, ki so po presoji sodišča druge stopnje odločilne tudi za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka, potrjujejo njene navedbe, na katere se je sklicevala ves čas tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

28. Pojasnila ECB namreč po presoji sodišča druge stopnje izpodbijajo dokazni zaključek in stališče sodišča prve stopnje, da dobavljeni stroji niso imeli opravljenega ECB testa zgolj že zaradi tega, ker pod imenom proizvajalca A. niso bili uvrščeni na seznam ECB. ECB namreč v pojasnilih kot ustrezno potrjuje prakso, da so stroji istega proizvajalca lahko testirani s strani različnih distributerjev pod različnimi imeni in da je obstoj enake osrednje funkcionalnosti ključen. Po pojasnilu ECB lahko namreč proizvajalec instrumenta za preverjanje pristnosti bankovcev zatrjuje, da je določena vrsta instrumenta v njegovem portfelju bila uspešno testirana s strani Evrosistema, tudi če proizvajalec ni sam prijavil instrumenta na testiranje, ampak je to storil prodajalec stroja. Kot že obrazloženo, se po pojasnilu ECB tretja oseba lahko sklicuje na katerokoli napravo, navedeno na spletni strani ECB, pri čemer je treba trditev tretje osebe, da je naprava popolnoma enak model z isto konfiguracijo in verzijo programske opreme, kot je naprava, na katero se sklicuje, potrditi z drugimi sredstvi, na primer z izjavo proizvajalca, ki to potrjuje. Zato se za napačen izkaže zaključek sodišča prve stopnje o nerelevantnosti navedb tožene stranke v zvezi s tem, da imata stroja proizvajalca A. in dobavitelja B. enako osrednjo funkcionalnost, oziroma navedbe, da gre za isti stroj oziroma OEM verzijo. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da je že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 16/2021 z dne 15. 4. 2021 obrazložilo, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče o nerelevantnosti trditev in dokazov tožene stranke, da gre pri strojih M 860 proizvajalca A. in M 860, ki ga je tržil B., za stroja istega proizvajalca, z enako osrednjo funkcionalnostjo in da je stroj M 860 B. izkazano prestal testiranje ECB. Ker se sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča o nerelevantnosti tovrstnih trditev (in z njimi povezanih dokazov) že v predhodnem sojenju do teh trditev ni obrazloženo opredelilo, izostala pa je tudi dokazna presoja s temi trditvami povezanih dokazov, je bila predhodno izdana sodba razveljavljena.

29. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se prvostopno sodišče do tovrstnih trditev in z njimi povezanih dokazov tudi v izpodbijani sodbi ni zadostno in ustrezno opredelilo.

30. Kljub temu da je sodišče prve stopnje sicer zavzelo stališče o nerelevantnosti trditev tožene stranke, da imata stroja proizvajalca A. in dobavitelja B. enako osrednjo funkcionalnost oziroma da gre za isti stroj oziroma OEM verzijo, je v obrazložitvi pridalo, da tovrstne trditve niti niso izkazane. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na obrazložitvi, da je iz elektronskega sporočila ECB ter izvedenskega mnenja izvedenca mag. F. F. razvidno, da je pri presoji, ali neka naprava predstavlja OEM verzijo stroja, ki je opravil 100% test evro detekcije pri ECB, odločilna okoliščina programska oprema, tožena stranka pa ni izkazala, da je tožeči stranki dobavila ponujeni stroj oziroma OEM verzijo ponujenega stroja proizvajalca A., saj ni izkazala, da imajo dobavljeni stroji programsko opremo verzije V50, ki je navedena v seznamu ECB v zvezi s strojem družbe B. M 860, testiranim v septembru 2013. Obrazložilo je še, da izvedenec ni mogel identificirati pregledanega stroja kot tistega, na katerega se nanaša ECB certifikat, hkrati pa zaradi spremembe programske opreme in uvedbe novih bankovcev, certifikat, ki ga je pridobil naknadno v letu 2017 stroj družbe A., ne more veljati za nazaj, za obdobje, ko ta stroj ni bil naveden na seznamu ECB in ko teh novih bankovcev še ni bilo.

31. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje izvedensko mnenje izvedenca mag. F. in njegovo ustno dopolnitev v obrazložitvi sodbe povzema zelo parcialno, izvedenčeve ugotovitve, ki potrjujejo stališča tožene stranke, pa v celoti ignorira.

32. Sodišče prve stopnje je v točki 45 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da se seznam ECB sklicuje na stroj M 860 B. avstrijskega proizvajalca, ki je bil testiran in ki je imel 100% izvid testa ECB, pri čemer pa je navedena programska oprema V 50. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da izvedenec po pregledu stroja, ki ga je tožena stranka dobavila tožeči stranki, ni mogel potrditi, da ima dobavljen stroj nameščeno programsko opremo V 50, niti tožena stranka tekom postopka ni predložila nobenega dokazila o tem, kakšno programsko opremo naj bi imeli dejansko nameščeni stroji, ki so bili dobavljeni toženi stranki, to pa tudi ni razvidno iz potrdil družbe A., ki jih je tožena stranka predložila v spis.

33. Takšen dokazni zaključek sodišča prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje temelji na pomanjkljivi in neustrezni dokazni presoji.

34. V povzetku izvedenskega mnenja in poročila izvedenca mag. F. F. je navedeno, da stroj (predvidoma EC 900), ki je bil izvedencu dostavljen v pregled, nima nobenih oznak modela, proizvajalca, porekla in vgrajene programske opreme, po katerih ga bi bilo mogoče enolično identificirati, zato ni mogoče z zanesljivostjo zatrjevati, da gre prav za stroj EC 900 in v nadaljevanju, da je v osnovni funkcionalnosti oziroma v programski opremi enak stroju B. M 860. Verzija vgrajene programske opreme V 50 je za stroj M 860 navedena v seznamu ECB z dne 12. 9. 2013. Za stroj (predvidoma EC 900) verzija programske opreme ni navedena nikjer. Prav verzija nameščene programske opreme na stroj pa je bistvena in nujna za enolično določitev lastnosti in uporabnosti stroja. Izvedenec še navede, da dobavljeni stroj zelo verjetno predstavlja OEM stroj za štetje in preverjanje bankovcev, izvedenec pa ne more z zadostno verjetnostjo zatrjevati, da je na osnovi prav takega stroja bil izdelan oziroma prodajan stroj B. M 860, ki je bil testiran po protokolu ECB. Iz povzetka izvedenskega mnenja in poročila izhaja še navedba izvedenca, da slednji stroja družbe B. MC 860 ni pregledal. 35. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca v njegovem povzetku izvedenskega mnenja, pa je slednji v izvedenskem mnenju na strani 8 navajal, da je iskal pravo identiteto stroja, zato je med pregledom odprl njegovo ohišje in pregledal vgrajena tiskana vezja. Na glavi plošče je odtisnjena oznaka EC 900 in datum 2. 7. 2014 in na stranski plošči je oznaka EC 900 UVS V1.2. Izvedenec navaja, da to lahko nakazuje, da gre za stroj EC 900. Hkrati je navajal, da dejstvo, da stroj nima posebne, ločene nalepke ali oznake modela in da nima navedbe proizvajalca in porekla, lahko pomeni, da gre za OEM izdelek. Kar zadeva vprašanje programske opreme, pa tako iz izvedenskega mnenja, izvedenčevega zaslišanja v kazenskem postopku in zaslišanja v predmetnem postopku izhaja bistvena ugotovitev, da s tehničnega vidika izvedenec ni mogel ugotoviti, kakšna programska oprema je vgrajena v tožeči stranki dobavljenih strojih, oziroma da ni mogel potrditi, da ima dobavljen stroj nameščeno programsko opremo V 50. 36. Takšne izvedenske ugotovitve pa ni mogoče razlagati tako, kot jo je sodišče prve stopnje, to je, da tožena stranka ni izkazala, da imajo dobavljeni stroji programsko opremo verzije V 50, ki je navedena v seznamu ECB v zvezi s strojem družbe B. M 860, testiranim v septembru 2013. Izvedenec, ne da ni mogel potrditi, da ima dobavljen stroj nameščeno programsko opremo V 50, slednji sploh ni mogel ugotoviti, kakšna oziroma katera programska oprema je vgrajena v dobavljenih strojih. Na podlagi izvedenčeve nemožnosti ugotovitve, katera programska oprema je vgrajena v stroj, ki ga je pregledal, to je v stroj, ki je bil dobavljen tožeči stranki, ni mogoče poenostavljeno zaključiti, da dobavljeni stroji nimajo programske opreme verzije V 50 in da tožena stranka ni izkazala, da je tožeči stranki dobavila ponujeni stroj oziroma OEM verzijo ponujenega stroja proizvajalca A..

37. Ni dvoma, da je tudi izvedenec F. dopuščal verjetnost, da so bili tožeči stranki dobavljeni stroji družbe A. (izvedenec je med odprtjem ohišja zadevnega stroja pregledal vgrajena tiskana vezja in videl odtisnjen znak EC 990 in datum 2. 7. 2014). Dopuščanje verjetnosti, da je dobavljen stroj OEM izdelek tovarne A., pa izhaja tudi iz zapisnikov njegovega zaslišanja tako v kazenskem kot v obravnavanem postopku. Prav tako je izvedenec tudi napisal, da obstaja možnost, da je B. uporabljal OEM opremo istega proizvajalca (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 12. 2021 v zadevi I K 21088/2016 - priloga A 71 spisa).

38. Zato kljub dejstvu, da izvedenec s tehničnega vidika ni mogel ugotoviti, kakšna programska oprema je vgrajena v tožeči stranki dobavljenih strojih in da na tehnični način dobavljenih strojev ni mogel povezati s stroji družbe B. M 860, to ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeči stranki dobavila ponujeni stroj oziroma OEM verzijo ponujenega stroja proizvajalca A. in ki ima enako osrednjo funkcionalnost kot stroj, ki ga je tržila družba B. M 860, ki prav tako predstavlja OEM verzijo A. strojev in ki je bil naveden v seznamu ECB z opravljenim 100% testom evro detekcije ECB.

39. Tožena stranka je namreč ves čas v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in kar ponavlja tudi v pritožbi, da je oznaka "proizvajalec", s katero je ECB glede stroja M 860 označil družbo B., zavajajoča, saj ECB to oznako pripiše vsakomur, ki da testirati določen stroj. Zatrjevala in dokazovala je, da je proizvajalec A. s potrdilom z dne 6. 3. 2014 in dne 22. 6. 2016 nedvoumno potrdil, da je prav on uradni proizvajalec stroja EC 900, ki pa ga poimenuje tudi M 860, torej stroja, ki ga je tožena stranka ponudila in dobavila tožeči stranki. Izrecno je jamčil tudi, da stroji izpolnjujejo pogoj ECB testa.

40. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da ji ni jasno, kdo bi lahko bil bolj verodostojen vir, kot ravno proizvajalec strojev, ki je potrdil, da je stroje z oznako M 860 izdelal on, pri čemer ob pojasnilih ECB ne more biti dvoma, da se je tožena stranka lahko zanesla na ustrezno potrdilo proizvajalca, prav tako pa ne more biti sporno, da je takšno potrdilo v predmetnem postopku tudi predložila. Predložila je namreč potrdila, da imajo dobavljeni stroji opravljen ECB test in enako osrednjo funkcionalnost kot stroji, ki so že bili testirani s strani ECB. Potrdilo proizvajalca iz leta 2016 se nanaša na stroje s serijskimi številkami, ki so bili dejansko dobavljeni tožeči stranki, izvedenec je namreč potrdil, da se serijske številke ujemajo. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje teh potrdil povsem neutemeljeno ni upoštevalo, pri čemer pa jim na primer ni odreklo veljavnosti zaradi vprašljive verodostojnosti ali kaj podobnega. Sodišče prve stopnje potrdil proizvajalca, ki potrjujejo, da so dobavljeni stroji v letu 2014 imeli opravljen ECB test, sploh ne upošteva, kar je po očitkih pritožbe povsem arbitrarno in neutemeljeno.

41. Sodišče prve stopnje se je v točkah 37 do 42 obrazložitve izpodbijane sodbe do dokaznih listin tožene stranke (izjava družbe A. z dne 6. 3. 2014, izjava iste družbe z dne 10. 3. 2014, avtorizacija iste družbe z dne 22. 6. 2016, dve avtorizaciji iste družbe brez datuma in izjava družbe G. z dne 19. 10. 2017) sicer opredelilo, vendar je, glede na vsebino spornega razmerja, to je ugotavljanja obstoja stvarne napake dobavljene stvari, podalo povsem neustrezno dokazno presojo.

42. Navedene listine je namreč sodišče prve stopnje povsem napačno presojalo v povezavi s postopkom javnega razpisa, to je v povezavi s ponudbeno dokumentacijo, ne pa v povezavi z relevantnimi dejstvi, ki jih je tožena stranka zatrjevala v oporo večkrat tekom postopka ponovljenih trditev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Dejstvo, da so bile nekatere od zadevnih listin izdane in predložene po zaključku javnega razpisa in po dobavi spornih strojev tožeči stranki ter da niso bile priložene ponudbi v postopku javnega naročanja, je namreč povsem nerelevantno. Navedene listine bi moralo sodišče prve stopnje namreč presojati v luči vsebine zadevnih listin in v smeri dokazovanja trditev tožene stranke. Slednja je namreč zatrjevala in dokazovala, da je dejstvo, da je stroj M 860 proizvajalca A. dal testirati (takrat še) prodajalec B., ob upoštevanju pravil ECB, povsem nepomembno, saj gre za isti stroj (oziroma OEM verzijo), ki je izkazano prestal testiranje ECB. Pojasnila je, da je oznaka "prodajalec", s katero je ECB glede stroja M 860 označil družbo B., zavajajoča, saj ECB to oznako pripiše vsakomur, ki da testirati določen stroj. Dokazovala je, da je proizvajalec A. s potrdilom z dne 6. 3. 2014 in dne 22. 6. 2016 nedvoumno potrdil, da je prav on uradni proizvajalec stroja EC 900, ki pa ga poimenuje tudi M 860, torej stroja, ki ga je tožena stranka ponudila in dobavila tožeči stranki, pri čemer je izrecno jamčil tudi, da stroji izpolnjujejo pogoj ECB testa.

43. Kot je bilo že obrazloženo v zvezi z Odgovori ECB, lahko proizvajalec instrumenta za preverjanje pristnosti bankovcev zatrjuje, da je določena vrsta instrumenta v njegovem portfelju bila uspešno testirana s strani Evrosistema, tudi če proizvajalec ni sam prijavil instrumenta na testiranje, ampak je to storil prodajalec stroja. ECB torej v pojasnilih kot ustrezno potrjuje prakso, da so stroji istega proizvajalca lahko testirani s strani različnih distributerjev pod različnimi imeni, za sklicevanje na opravljen ECB test pa zadošča, da je stroj test uspešno prestal vsaj enkrat, če seveda proizvajalec zanj jamči (po razlagi ECB zadostuje izjava proizvajalca, ki to potrjuje).

44. Iz izjave družbe A. z dne 6. 3. 2014 izhaja, da navedena družba izjavlja, da je proizvajalec OEM strojev za štetje in ugotavljanje pristnosti denarja, različic serije EC 350 in serije EC 900 (s pripisom "v vašem primeru model M 860 - OEM") in da so vsi testirani do 100% rezultata po uradnem testu ECB (priloga B9 spisa). Prav tako je družba A. v avtorizacijski izjavi z dne 22. 6. 2016 izjavila, da je uradni proizvajalec strojev za štetje denarja serije EC 900 (s pripisom "v vašem primeru model ime M 860 - različica OEM") in da je stroj testiran do 100% rezultata po uradnem testu ECB za odkrivanje ponaredkov evrskih bankovcev. Hkrati iz izjave sledi, da so v letu 2014 dostavili več kot 400 kosov istih strojev s serijsko začetno številko pod 80060100 dalje njihovemu uradnemu distributerju v Sloveniji, družbi J. d.o.o. (priloga B10 spisa).

45. Glede na dejstva: - da je bil stroj za štetje bankovcev B. M 860 v času sklenitve Okvirnega sporazuma za dobavo strojev tožeči stranki na seznamu strojev pri ECB, ki je imel opravljen 100% test evro detekcije ECB, testiran pa v septembru leta 2013, - da družba B. nikoli ni bila proizvajalec strojev za štetje bankovcev, - da so bili stroji družbe B. M 860 izdelani v Aziji (priloga B9); da je navedena družba stroje kupovala pri družbi H., pri čemer iz izjave G. z dne 19. 10. 2017 (priloga B24) izhaja, da je uradni trgovski partner in izvozno podjetje za proizvajalca naprav za štetje gotovine A., ter da izjavljajo, da so v letih 2010, 2011, 2012 in 2013 za imenovanega proizvajalca prodali in izvozili naprave za štetje gotovine model 860 (EC 900) in druge modele v ZDA in podjetju H. - da je izvedenec F. napisal, da obstaja možnost, da je tudi B. uporabljal OEM opremo proizvajalca A., - da izvedenec F. ugotavlja, da ni mogoče sklepati na to, da so v družbi B. glede strojev kaj delali, če so sploh kaj delali, oziroma da iz dokumentov v spisu ni mogoče sklepati, ali je bil stroj EC 900 proizvajalca A. pri distributerju B. kakorkoli predelan ali dopolnjen z dodatnimi funkcionalnostmi, - da je tožena stranka tožeči stranki dobavila stroje proizvajalca A. M 860; da gre za stroj tega proizvajalca dokazuje tudi ugotovitev izvedenca F., saj je bila na stroju, ki ga je pregledal in ki je bil dobavljen tožeči stranki, odtisnjena oznaka EC 900 in datum 2. 7. 2014, - da gre za pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, o čemer priča ugotovitev in mnenje izvedenca, da dejstvo, da stroj nima posebne, ločene nalepke ali oznake modela in da nima navedbe proizvajalca in porekla, pomeni, da gre za OEM izdelek, - da je družba A. z izjavama z dne 6. 3. 2014 in 22. 6. 2016 izjavila, da je proizvajalec OEM strojev za štetje in ugotavljanje pristnosti denarja, različic serije EC 350 in serije EC 900 (s pripisom "v vašem primeru modela M 860 - OEM") in da so vsi testirani do 100% rezultata po uradnem testu ECB ter da izjavljajo, da so v letu 2014 dostavili več kot 400 kosov istih strojev s serijsko začetno številko od 80060100 njihovemu uradnemu distributerju v Sloveniji, družbi J. d.o.o., je po prepričanju sodišča druge stopnje tožena stranka dokazala povezavo tožeči stranki dobavljenih strojev proizvajalca družbe A. M 860 s strojem družbe B. M 860. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi družbi B. stroj za štetje bankovcev M 860, testiran v septembru leta 2013 in uvrščen na seznam ECB kot stroj z opravljenim 100% testom evro detekcije ECB, dobavil kateri drug proizvajalec in ne družba A. Posledično tožeča stranka ni izpodbila zatrjevane trditve tožene stranke, da je stroj družbe B. M 860, uvrščen na seznam ECB kot stroj z opravljenim 100% testom evro detekcije ECB, stroj, ki ga je proizvedla družba A. Sodišče druge stopnje namreč ne dvomi v verodostojnost izjav navedene družbe z dne 6. 3. 2014 in 22. 6. 2016, ki potrjujeta, da so stroji, ki jih je navedena družba dobavila toženi stranki v letu 2014, izpolnjevali pogoj 100% testa evro detekcije ECB. Če je tožeča stranka dvomila v verodostojnost navedenih izjav, je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da verodostojnost navedenih izjav izpodbije.

46. Upoštevaje, da iz izjave družbe A., kot proizvajalca strojev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki, izhaja potrditev, da imajo stroji, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki, opravljen 100% test evro detekcije, to dejstvo samo po sebi predpostavlja, da ima dobavljen stroj enako osrednjo funkcionalnost kot stroj, naveden na seznamu ECB. Prav proizvajalec je namreč tisti, ki, kot je izpovedal tudi izvedenec F., zaslišan na glavni obravnavi dne 16. 6. 2022, v stroj vgradi vse funkcionalnosti, senzorje, torej programsko opremo. Zaradi tega potrdila proizvajalca, da določen stroj, ki ga je izdelal in ki sicer ni uvrščen na seznam ECB (v situaciji, kadar gre za sklicevanje na drugo napravo, uvrščeno na seznam strojev z opravljenim 100% testom evro detekcije), izpolnjuje pogoj 100% testa evro detekcije ECB, ni mogoče razlagati drugače kot tako, da s tem potrjuje, da je naprava, za katero se izdaja potrdilo, popolnoma enak model, z isti konfiguracijo in verzijo programske opreme kot naprava, na katero se prodajalec glede testa evro detekcije sklicuje.

47. Upoštevaje navedeno, se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na dejstvo (in ga dokazovala), da stroji, ki jih je dobavila tožeči stranki, izpolnjujejo pogoj 100% testa evro detekcije. Na takšno presojo tudi ne more vplivati neustrezno sklicevanje sodišča prve stopnje na izvedensko mnenje Banke Slovenije. Slednja je v svojem mnenju povsem formalistično izhajala izključno iz objavljenega seznama ECB, kar pa v obravnavanem primeru glede na obrazloženo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ne zadostuje.

48. Tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da so stroji, ki jih je dobavila tožena stranka, obremenjeni s stvarno napako, glede na vse obrazloženo zatrjevanega dejstva ni dokazala. Ob vseh ponujenih trditvah in dokazih tožene stranke se je namreč trditveno in dokazno breme, da dokaže nasprotno, prevalilo na tožečo stranko.

49. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožeča stranka stvarne napake dobavljenih strojev ni dokazala, se do pritožbenih navedb, ki zadevajo pravočasnost uveljavljanja sankcij za stvarne napake iz izpodbijane sodbe, ni opredeljevalo.

50. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. alineja 358. člena ZPP).

51. V skladu s tako sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje bilo dolžno odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

52. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

53. Tožena stranka s pritožbo graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je opravilo odmero toženi stranki priznanih pravdnih stroškov. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njene tretje pripravljalne vloge v drugič ponovljenem postopku in neutemeljeno ni priznalo stroškov za to pripravljalno vlogo. Prav tako meni, da ji je sodišče prve stopnje v zvezi s prvo in drugo vlogo v ponovljenem pravdnem postopku priznalo prenizek znesek pravdnih stroškov, saj bi ti vlogi moralo presojati po tar. št. 20/1 in 20/2. Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Sodišče prve stopnje pa naj toženi stranki tudi ne bi priznalo stroškov, ki jih je imela z izvedenko - Banko Slovenije, in še uveljavlja, da je imela s prevodi stroškov več kot 200,00 EUR, kolikor jih je priznanih v izpodbijani sodbi. Nelogična in neutemeljena pa je po mnenju tožene stranke tudi odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ne prizna stroškov, ki so ji nastali v dosedanjih dveh pritožbenih postopkih, saj je tožena stranka z obema pritožbama obakrat uspela, zato ni mogoče govoriti o tem, da ni šlo za potrebne stroške postopka.

54. Pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev je delno utemeljena.

55. Ni sicer mogoče pritrditi pritožbenemu uveljavljanju, da sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno ni priznalo stroškov tretje pripravljalne vloge v drugič ponovljenem postopku, saj je bila ta vloga, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje, vložena po zaključku glavne obravnave, zato sodišče prve stopnje teh stroškov toženi stranki utemeljeno ni priznalo. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki za prvo in drugo pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku priznati stroške po tar. št. 20/1 in 20/2 OT. Navedeni vlogi namreč ne predstavljata prve in druge pripravljalne vloge po tar. št. 20/1 in 20/2, temveč gre pri navedenih vlogah za nadaljnji obrazloženi pripravljalni vlogi med postopkom, za kateri je sodišče prve stopnje nagrado pravilno odmerilo.

56. Neutemeljeno si nadalje tožena stranka prizadeva, da bi ji bilo potrebno iz naslova prevodov priznati več kot 200,00 EUR, kolikor ji je bilo priznano v izpodbijani sodbi, ker da bi naj stroški prevodov znašali 904,88 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške za prevode v znesku, kot jih je slednja priglasila v stroškovniku, to pa je znesek 200,00 EUR, priglašen v 15. točki stroškovnika tožene stranke. Stroški, ki jih iz naslova stroškov prevoda priglaša šele sedaj v pritožbi, so priglašeni prepozno, zato jih sodišče druge stopnje toženi stranki ne more priznati (tretji odstavek 163. člena ZPP). Neutemeljeno si tožena stranka tudi prizadeva za priznanje stroškov, ki jih je imela z izvedenko - Banko Slovenije. Tudi tovrstnih stroškov tožena stranka v stroškovniku, ki ga je predložila pred sodiščem prve stopnje, ni priglasila, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni moglo priznati. Tožena stranka je v stroškovniku v točki 41 sicer priglasila stroške izvedenca, vendar jih zneskovno ni opredelila, niti navedenih stroškov po višini ni opredelila v predmetni pritožbi. Stranka mora namreč v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

57. Utemeljeno pa tožena stranka graja stroškovno presojo sodišča druge stopnje, da toženi stranki ne prizna stroškov, ki so ji nastali v dosedanjih dveh pritožbenih postopkih. Stroški, nastali stranki v pritožbenem postopku, so enako kot stroški pred sodiščem prve stopnje, podvrženi kriteriju uspeh v postopku. Zato so tudi pridržani za končno odločitev v zadevi. Glede na dosežen uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi posledično sodišče prve stopnje o stroških pritožbenega postopka morala odločiti tudi ustrezno doseženemu uspehu tožene stranke v postopku. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena.

58. Sodišče druge stopnje je zato v stroškovni izrek sodišča prve stopnje poseglo tako, da je toženi stranki ob že priznanih in odmerjenih po sodišču prve stopnje (pri čemer ostali odmerjeni in priznani stroški niso bili pritožbeno grajani) priznalo še stroške, nastale toženi stranki v pritožbenih postopkih I Cpg 11/2020 in I Cpg 16/2021. Kot potrebne ter v skladu s taksno in odvetniško tarifo je toženi stranki priznalo za vsak pritožbeni postopek nagrado za redno pravno sredstvo (2000 točk po tar. št. 21/1 OT), 2% materialnih stroškov, 22% DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo v znesku 3.225,00 EUR, kar znaša skupaj 9.436,56 EUR (za vsak pritožbeni postopek 4.718,28 EUR). Ni pa sodišče druge stopnje kot potrebnih v pritožbenem postopku toženi stranki priznalo priglašenih stroškov za odgovora na pritožbi tožeče stranke, saj s tema tožena stranka ni prispevala k sprejetim odločitvam sodišča druge stopnje. Skupaj z že priznanimi pravdnimi stroški v višini 16.935,33 EUR (ki jih je kot negrajane odmerilo sodišče prve stopnje) in stroški pritožbenih postopkov v višini 9.436,56 EUR, je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 26.371,89 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

59. Glede na delno neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper stroškovni izrek, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo.

**K pritožbi tožeče stranke:**

60. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve.

61. Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločitev, sprejeto o v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke, nima (več) pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo mora obstajati vse do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi. Ker za pritožbo zoper odločitev, ki je po spremenjeni odločitvi sodišča druge stopnje več ni, tožeča stranka ne more več imeti pravnega interesa, je njena pritožba nedovoljena in jo je sodišče druge stopnje zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

62. Toženi stranki, uspešni s pritožbo (tožena stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, deloma le glede stroškovne odločitve), je tožeča stranka dolžna povrniti stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot potrebne ter v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki stroške za nagrado za redno pravno sredstvo (2000 točk po tar. št. 21/1 OT), zastopanje na pritožbeni obravnavi (2000 točk po tar. št. 21/5 OT), kilometrino (Ljubljana - Maribor - Ljubljana) v znesku 106,08 EUR, 2% materialnih stroškov, 22% DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo v znesku 3.225,00 EUR, kar znaša skupaj 6.340,16 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ni pa sodišče druge stopnje toženi stranki kot potrebnih priznalo stroškov za odgovor na pritožbo tožeče stranke, ker s slednjim tožena stranka ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).

63. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia