Jedro

Odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, se nagrada in potrebni izdatki ne izplačujejo po 2. poglavju temveč v skladu s 6. poglavjem ZOdvT, saj gre za izplačila iz državnega proračuna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odmerila tožniku nagrado in stroške zastopanja v znesku 588,16 EUR za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo opr. št. Bpp 866/2009-2 z dne 1. 9. 2009. Z navedeno odločbo je bila upravičencu A.A. dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve odgovora na tožbo in vseh nadaljnjih potrebnih vlog, ter pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Slov. Bistrici opr. št. P 77/2009, do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje. Upoštevajoč podatke, ki jih je predložil tožnik in glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) je tožena stranka ugotovila, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Upoštevala je vrednost spora (5.735,19 EUR) ter določilo 36. člena ZOdvT. Tožniku je odmerila nagrado za postopek v višini 193,70 EUR, nagrado za narok v višini 178,80 EUR ter potne stroške in povračilo materialnih stroškov z vključenim 20 % DDV. Tožena stranka je tožniku priznala nagrado za narok le enkrat, saj na posamezni stopnji postopka pred sodiščem nastane nagrada za narok le enkrat, in sicer ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali več narokih. Sodišče tožniku tudi ni priznalo kilometrine za dne 9. 3. 2010, saj iz zapisnika izhaja, da odvetnik na ta narok ni pristopil. Tožnik se z odmero stroškov ne strinja in v tožbi navaja, da je v zvezi z pravdnim postopkom priglasil iste stroške, kot v postopku brezplačne pravne pomoči in tudi pričakoval, da mu bodo v obeh postopkih odmerjeni ter priznani enaki stroški zastopanja. Vendar mu je organ za brezplačno pravno pomoč priznal nižje stroške zastopanja kot sodišče v pravdni zadevi v zvezi s katero mu je bila zaupana brezplačna pravna pomoč. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da mu je bila priznana nagrada za zgolj en narok, čeprav je stranko zastopal na več narokih. Res je sicer, da odvetniška tarifa določa, da se nagrada odmeri za narok, toda to še ne pomeni, da v primeru, ko je šlo za več narokov, odvetniku pripada zgolj nagrada za pristop na en narok. Da je sodna praksa več kot očitno šla v smer, da se priznajo nagrade za vsak narok, izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Icb 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Organu za brezplačno pravno pomoč v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ugovarja odmeri nagrade in stroškov v postopku odobrene brezplačne pravne pomoči po odločbi opr. št. Bpp 866/2009-2 z dne 1. 9. 2009, ki naj bi bili bistveno nižji, kot pa nagrada in stroški priznani v pravdni zadevi opr. št. P 77/2009, v zvezi s katero mu je bila brezplačna pravna pomoč tudi zaupana. V zvezi s temi tožbenimi ugovori sodišče tožniku pojasnjuje, da se odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada in potrebni izdatki ne izplačujejo po 2. poglavju, temveč v skladu s 6. poglavjem ZOdvT, saj gre za izplačila iz državnega proračuna. Tako se nagrada za postopek (tarifna št. 3100 Tarife), upoštevaje v 36. členu ZOdvT določeno nagrado glede na vrednost spornega predmeta (5735,19 EUR), odmeri z upoštevanjem količnika 1,3 in znaša tako pravilno 193,70 EUR (in ne 284,70 EUR, kot je v stroškovniku navajal tožnik). Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, ki je tožniku (spet) upoštevaje v 36. členu ZOdvT določeno nagrado glede na vrednost spornega predmeta (5735,19 EUR), priznala nagrado samo za en narok (tarifna št. 3102 Tarife) z upoštevanjem količnika 1.2 v višini 178,80 EUR (in ne v zahtevani višini 4 x 262,80 EUR). O sporni razlagi te tarifne številke je že presojalo Vrhovno sodišče RS, ki je v sklepu št. II Ips 56/12 z dne 14. 4. 2011, glede razlage besedne zveze „nagrada za narok“, sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke in odločitev utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k 1. poglavju 3. dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v 1. poglavju (tudi nagrada za narok, tarifna št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja. Tako je v 5. poglavju (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna št. 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča RS tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok). Glede na navedeno razlago Vrhovnega sodišča RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišč ali v primeru, ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, je sodišče presodilo, da je bil v obravnavani zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade za narok, pravilen, tožbeni ugovori glede nepriznavanja nagrade za vse naroke pa neutemeljeni.

Sodišče je tako po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.