Jedro

Tožeča stranka je v tožbi predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z izpodbijano odločbo. Predloga za obnovo postopka tožeča stranka ni obrazložila, v tožbi pa je navedla razloge za nezakonitost izpodbijane odločbe.

Upravno sodišče na podlagi navedenega ne more odločati o obnovi upravnega postopka pri toženi stranki, ampak le o obnovi postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Predlog za obnovo postopka tako ni dovoljen in ga je sodišče zato zavrglo na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS‑1. Navedbe tožeče stranke o nezakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče obravnavalo v okviru presoje utemeljenosti tožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog tožeče stranke za obnovo postopka se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo ni priložila devizne knjižice št. ......, ampak je priložila potrdilo št. 1998/16 Skrbništva Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, z dne 22. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je bila na dan 31. 12. 1991 tožeča stranka imetnica predmetne devizne vloge, da je njeno stanje na dan 31. 12. 1991 znašalo 96.901,36 ATS ter da po tem datumu s predmetne devizne vloge ni bilo izplačil. 2. Tožena stranka je na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da podatki iz predloženega potrdila Skrbništva niso točni, saj so bili iz predmetne devizne vloge v letu 1992 in 1993 opravljeni trije dvigi in sicer v višini 2.100,00 ATS in dva dviga po 50.000,00 ITL. Nadalje je tožena stranka na podlagi pridobljenih dokumentov ugotovila, da je bila predmetna devizna vloga v protivrednosti 13.475,19 BAM prenesena na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na ime tožeče stranke. O teh ugotovitvah je pisno seznanila tožečo stranko in ji dala možnost izjave z pozivom na izjasnitev z dne 2. 10. 2017. Pozivu je bilo priloženo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH, iz katerega je razviden prenos zneska v BAM protivrednosti. V odgovoru je tožeča stranka navedla, da je bila dne 31. 3. 1998 obveščena, da se Banka zapira in da mora vsa sredstva prenesti na JPR. S prenesenimi sredstvi ni mogla razpolagati, sredstva zato niso bila porabljena v postopku privatizacije. Ker sredstva niso bila porabljena, je Republika Slovenija odgovorna za plačilo. Trditev o prenosu ni resnična. Odgovoru je tožeča stranka priložila potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo št. 475, iz katerega je razvidno, da je stranka dne 31. 3. 1998 na svoj JPR prenesla znesek v skupni višini 13.337,49 BAM. Tožeča stranka je priložila tudi kopijo devizne knjižice za predmetno devizno vlogo, iz katere je razvidno, da je stranka vsa sredstva na njej v skupnem znesku 93.829,88 ATS prenesla na JPR, knjižica pa je bila saldirana. Tožena stranka je po prejemu izjave tožeče stranke, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in ugotovljenih dejstev v tem postopku, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

3. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek in še podrejeno obnovo postopka, končanega z izpodbijano odločbo, v vseh treh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v obravnavani zadevi pomembno, ali so bile prenesene vloge uporabljene v privatizacijskem procesu po volji upravičenca ali ne. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018. Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile devizne vloge prenesene ne glede na okoliščine tega prenosa pomeni napačno razlago in uporabo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Dejansko stanje v odločbi ni v zadostni meri ugotovljeno, saj bi morala tožena stranka dati možnost tožeči stranki, da se izjasni o tem ali je aktivno ravnala in svobodno izbrala prenos sredstev na privatizacijski račun in o tem predloži dokaze. Prenos sredstev na JPR tožeče stranke ni bil narejen z njenim aktivnim ravnanjem oziroma na podlagi proste izbire tožeče stranke. V obdobju od prenosa tožeča stranka ni imela nobene možnosti razpolaganja s svojimi prihranki, saj je morala sama kupiti stanovanje z gotovino. Na navedeno je tožeča stranka opozorila že v odgovoru na poziv tožene stranke. Skladno z načelom materialne resnice bi morala tožena stranka sama ugotavljati dejstva o okoliščinah prenosa na JPR. Tožeča stranka ni mogla prostovoljno opraviti prenosa sredstev na JPR, ker je bila v tujini do avgusta 1998. Prenos je bil tako le posledica prisile ali vpliva zakonske obveznosti prenosa sredstev. Glede naknadnih izplačil v letu 1997 tožeča stranka navaja, da je bilo izplačilo v znesku 3.876,05 ATS razveljavljeno dne 31. 3. 1998. V vsakem primeru pa je tožena stranka odgovorna za izplačilo preostanka zneska, ki še ni bil izplačan. Tožena stranka ni ugotovila dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, niti ni poskušala pridobiti dokazov sama, čeprav bi to lahko storila hitro in na preprost način. Tudi če tožeča stranka ne bi dokazala, da sredstva niso bila prenesena po svobodni volji, je Republika Slovenija še vedno odgovorna za kršitev 1. člena 1. Protokola k EKČP, ker je tožeča stranka morala čakati na možnost izplačila starih deviznih vlog.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH.

5. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodaja, da prenos ni bil izveden, če je bil izveden, pa ni bil izveden prostovoljno. Agencija za privatizacijo tudi nima pooblastil za vračilo starih deviznih prihrankov. „Prenos“ sredstev na dan 31. 3. 1998 je razviden iz stare devizne knjižice in iz potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH pa izhaja, da se je preneseni znesek na JPR tožeče stranke pojavil šele 14. 4. 1999. Navedeni časovni razmik ni pojasnjen, tožena stranka pa se do teh nasprotji ni opredelila. Tožeča stranka ponovno poudarja, da prenos ni bil izveden prostovoljno, niti ga zaradi zdravstvenega stanja ni mogla opraviti mati tožeče stranke, ki je bila pooblaščena za predmetno devizno vlogo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Med strankama je sporno, ali so bila sredstva, ki jih je imela tožeča stranka na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporna je uporaba 2. člena ZNISESČP, in sicer pravna relevantnost okoliščin prenosa sredstev z devizne vloge na JPR (vprašanje, ali je do prenosa prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja tožeče stranke).

10. Iz že citiranih zakonskih določb (glej 7. in 8. točko te sodbe) izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11. Iz zahteve tožeče stranke je razvidno, da je bila tožeča stranka imetnik predmetne devizne vloge št. ....... Na njeni podlagi tožena stranka ugotavlja, da so bila vsa sredstva na njej v znesku 93.859,86 ATS prenesena na JPR tožeče stranke, devizna vloga pa saldirana, saj je bilo stanje 0,00. Enako ugotavlja tudi na podlagi potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerega je tudi razvidno, da so bila sredstva na predmetni devizni vlogi prenesena na JPR tožeče stranke v protivrednosti 13.337,49 BAM. Ugotovitev tožene stranke, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR, torej temelji na dokumentih, ki jih je predložila tožeča stranka. Da bi bila ugotovitev z listinami neskladna, tožeča stranka ne zatrjuje, v upravnem postopku niti v upravnem sporu pa tudi ni navedla, da bi bil prenos sredstev na JPR preklican.

12. Sodišče še dodaja, da to, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97)1 in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH ter zatrjuje, da jih je ustavno sodišče te države spoznalo za protiustavne. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

13. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 14. Glede na tožbene ugovore v zvezi z Zadevo Ališić in ostali, pa je moralo sodišče presoditi, ali je Republika Slovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožeči stranki in osebam, ki so v enakem položaju, kršila pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja EKČP, kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP. 15. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali2 se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op.sodišča: ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

16. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 17. V zvezi navedbami tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa devizne vloge na JPR prišlo brez njene volje, sodišče dodaja še, da ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Tako stališče je skladno tudi s stališčem, ki ga je v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019 sprejelo Vrhovno sodišče RS, ki je v navedeni zadevi spremenilo sodbo v zadevi I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se sklicuje tožeča stranka, tako da je tožbo zavrnilo. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je namreč določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev je tudi nepomembno, ali je varčevalec sredstva dejansko lahko uporabil.3

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

19. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen.

20. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka predlaga obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo. Obnovitveni razlogi se nanašajo na napake pri ugotovitvi dejanskega stanja in na določene najtežje kršitve pravil v upravnem sporu.4 Obnovitveni razlogi, so tako vezani na konkretni (pravnomočno končani) upravni spor.

21. Tožeča stranka je v tožbi predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z izpodbijano odločbo. Predloga za obnovo postopka tožeča stranka ni obrazložila, v tožbi pa je navedla razloge za nezakonitost izpodbijane odločbe.

22. Upravno sodišče na podlagi navedenega ne more odločati o obnovi upravnega postopka pri toženi stranki, ampak le o obnovi postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Predlog za obnovo postopka tako ni dovoljen in ga je sodišče zato zavrglo na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS‑1. Navedbe tožeče stranke o nezakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče obravnavalo v okviru presoje utemeljenosti tožbe.

23. Ker so navedbe tožeče stranke, da ni prišlo do prenosa sredstev na JPR, zgolj pavšalne in neobrazložene, in ker tožeča stranka ni navedla drugih novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka se je o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava lahko izrekla in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku5. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.6 Tak je tudi obravnavani primer.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji 2 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019 4 Breznik J., et. al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 496. 5 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 6 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge