Jedro

Na podlagi opisa dejanja v izreku, ko je opisana sila s strani obsojenca napram oškodovancu kot tudi spolni stik s potiskanjem penisa v anus oškodovanca in dajanje penisa v usta oškodovanca, se lahko zastavi vprašanje, ali je opisano dejanje potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in ne kot posilstvo po 1. odstavku 180. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 180.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.2000 je bil obsojeni J.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Višje sodišča v Ljubljani je s sodbo z dne 13.9.2001 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora. Obsojenčev zagovornik, odvetnik G.P. iz L., je dne 12.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagal, da vrhovno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve in druge stopnje ali samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Hkrati je predlagal, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži za čas odločanja o zadevi na vrhovnem sodišču. V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. predlagal, da se zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodišče prve in druge stopnje oprlo svojo odločitev na izpoved oškodovanca, pri čemer pa ni bilo odvzema brisov, čeprav je bilo to zahtevano s strani kriminalista, kot dokaz niso bila predložena oblačila, ki so bila zasežena obsojencu in oškodovancu, kar naj bi pomenilo kršitev obdolženčeve pravice do pravičnega sojenja. Vse omenjene navedbe je presodilo že sodišče druge stopnje, nanašajo pa se izključno na ugotovljeno dejansko stanje. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Kršitev kazenskega zakonika obdolženec vidi v opisu kaznivega dejanja, ker naj bi izostal opis sile, med obsojencem in oškodovancem pa naj ne bi bilo spolnega kontakta. Iz opisa dejanja v izreku prvostopne sodbe takih pomanjkljivosti v opisu dejanja ni, saj je opisana tako sila s strani obsojenca napram oškodovancu, kot tudi spolni stik s potiskanjem penisa v anus oškodovanca in dajanje penisa v usta oškodovanca. Obsojenčev zagovornik v svoji zahtevi sicer ni izpodbijal pravno opredelitev kaznivega dejanja glede na opis v izreku pravnomočne prvostopne sodbe, čeprav bi se lahko zastavilo vprašanje, ali je opisano dejanje potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ. Ne glede na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja pa seveda to ne bi moglo vplivati na sam krivdorek.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev procesnega ali materialnega prava, na katero se obsojenčev zagovornik v zahtevi sklicuje, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.