Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. V obravnavani situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo).

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, da je tožnik v delovnem razmerju s toženo stranko od 1. 4. 2011 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu montažer s plačo v višini 25. plačnega razreda in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 1. 4. 2016 do 6. 1. 2017 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za ta čas obračunati plačo za 25. plačni razred in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s 31. 3. 2016, prijavo v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do vključno 31. 3. 2016, obračun in izplačilo nadomestil plač za čas od 1. 4. 2016 do 6. 1. 2017 brez upoštevanja prejetih denarnih nadomestil za brezposelnost, obračun in izplačilo regresa za letni dopust od leta 2011 do 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 356,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da na naroku za glavno obravnavo 12. 12. 2017 ni spremenil tožbe, temveč je le popravil lapsus oziroma očitno pisno pomoto v tožbenem zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP o spremembi tožbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost odločitve. Iz tožbenih navedb in izvedenih dokazov je jasno razvidno, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 dalje z osnovno plačo 25. plačnega razreda. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v ponovnem sojenju zahteva več kot v tožbi. Ker tožnik ni povečal oziroma spremenil tožbe, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je prepozna tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2011 dalje z upoštevanjem 25. plačnega razreda. Posledično je napačna tudi odločitev o zavrnitvi preostalih zahtevkov in stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njegovo zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 232/2017 z dne 14. 9. 2017. Ugotovilo je, da je v izreku tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in višine plače očitno prišlo do napak, zato bi sodišče prve stopnje moralo razjasniti med strankama vsa odločilna dejstva in poskrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Glede na vsebino celotne tožbe bi moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi moralo sodišče razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda1. Tožnik je na prvem naroku nove glavne obravnave dne 12. 12. 2017 popravil tožbeni zahtevek zaradi pomote v letnici in zapisu plačnega razreda. Tožnikovim navedbam o pisni pomoti in njeni popravi sodišče prve stopnje ni sledilo, ker jih ni dokazal s stopnjo prepričanja. Štelo je, da gre za spremembo tožbe, da tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2015 ni pravočasna ter jo v tem delu zavrglo.

7. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. II Ips 1213/20082 z dne 4. 10. 2012 zavzelo stališče, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka sicer res (predvsem) stvar stranke (tožnika) same(ga), vendar je treba opozoriti, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka (tožnik); ne sme pa (seveda) oblikovati tožbenega zahtevka namesto nje(ga). Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Na področju stvarnih predlogov gre pri materialnem procesnem vodstvu za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi. To je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran. Poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. Namen razjasnjevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran3. Gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog.

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. Iz tožbenega predloga sodišču, kako naj razsodi, jasno izhaja, da je tožnik zapisal v 3. točki pravilno celoten datum (1. 4. 2011), ta datum pa je nedvoumno razviden že iz same tožbene naracije4. Tako je tožnik v tožbi navajal, da je od leta 2010 do 31. 3. 2016 redno opravljal delo za toženko na delovnem mestu montažer, ki je uvrščeno v 27. do 37. plačni razred. Delo je opravljal na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju, kot samostojni podjetnik, izključno za toženko. Opravljal je dela in naloge kot redno zaposleni, njegovo delo pa je vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Iz tožbenih navedb na strani 3 tožbe tako v drugem kot v osmem odstavku tožnik jasno navaja, da toži na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto montažer za čas od 1. 4. 2011 dalje. Ker mu tožena stranka ne zagotavlja več dela skladno z ZDR-1 od 1. 4. 2016 dalje, zatrjuje, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje 31. 3. 2016. Prav tako je v tožbi zatrjeval, da je Zakon o sistemu plač v 14. členu določal, da v primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačilna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Tako zahteva osnovno mesečno plačo v višini 25. plačnega razreda in obstoj delovnega razmerja za delovno mesto montažer za čas od 1. 4. 2011 dalje (vse I. točka izreka tožbe)5. V takšni situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo). Če bi sodišče prve stopnje tako ravnalo, potem pritožbenemu sodišču sodbe opr. št. I Pd 542/2016 z dne 6. 1. 2017 ne bi bilo treba razveljaviti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da nobena določba ZPP prvostopenjskemu sodišču ne daje podlage, da ponovno pojasnjuje svoja stališča v zvezi s stališčem pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in ocenjuje potrebnost razveljavitve svoje sodbe.

9. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj,6 kar je po oceni pritožbenega sodišča tožnik tudi storil. Glede na obrazloženo gre torej zgolj za lapsus oziroma pisno pomoto, ki jo tožnik lahko kadarkoli popravi, in ne za spremembo tožbe (primerjaj tretji dostavek 184. člena ZPP). Kršitev pravila iz 184. člena ZPP, ki ga tožnik v pritožbi izrecno uveljavlja, je vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj navedenih kršitev glede na njuno naravo ne more samo odpraviti. Upoštevalo je tožnikov predlog, naj odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja glede na to, da je sodišče prve stopnje trdno zavzelo stališča, ki nasprotujejo napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa.

11. Sodišče prve stopnje bo v ponovnem sojenju upoštevalo, da je tožnik na naroku 12. 12. 2017 popravil tožbeni predlog, nato pa ponovno odločilo o utemeljenosti popravljenih zahtevkov ter stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Na procesnopravna stališča pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vezano - opraviti mora tista dejanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče (glej tudi J. Zobec v L. Ude et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 501 in nasl.) 2 Podobna stališča je Vrhovno sodišče RS zastopalo tudi v zadevah opr. št. II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 in opr. št. II Ips 171/2016 z dne 22. 9. 2016. 3 Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe opr. št. I Pd 542/2016 z dne 6. 1. 2017 ugotavljalo elemente delovnega razmerja pred letom 2016 dalje, nato pa tožbenemu zahtevku ugodilo za čas od 1. 4. 2016 dalje. 4 Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 154/2010 z dne 21. 3. 2013 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1480/2016 z dne 26. 5. 2016 in II Cp 1672/2016 z dne 21. 9. 2016. 5 To izhaja tudi iz tožnikovih prilog (A); povsem jasno je bilo to tudi toženki v odgovoru na tožbo (1. točka odgovora na tožbo z dne 20. 5. 2016). 6 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 654/2008 z dne 10. 9. 2008.