Jedro

Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev, pritrjuje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo, saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila.

Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka, o skupnih stroških pa bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1.Predlagatelj je zoper nasprotno udeleženko vložil predlog za ureditev razmerij med lastnikoma. Skupaj s predlogom je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Z njim je zahteval, da se predlagatelju do pravnomočnosti sodne odločbe v tem postopku dodeli v začasno izključno uporabo stanovanje, ki se nahaja v drugi etaži stavbe na naslovu A. 8b (s prostori, specificiranimi v 1. tč. predloga); da se nasprotni udeleženki prepove vstop ter tudi drugačno vznemirjanje ter omejevanje predlagatelja pri njegovi uporabi in da se nasprotni udeleženki za primer kršitve prepovedi izreče denarna kazen.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagano začasno odredbo v celoti zavrnilo.

3.Predlagatelj je zoper takšno odločitev vložil pritožbo. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično in brez prepričljive obrazložitve sledilo zatrjevanjem nasprotne udeleženke, da med strankama ne obstoji dogovor o načinu uporabe stavbe ali vsaj na večletni praksi in parcialnih pozitivnih ravnanjih osnovano razmerje glede rabe nepremičnine. V zvezi s tem opozarja na večje število sodnih postopkov in na sklep VSL P41/2021 z dne 26. 5. 2022. V zvezi s slednjim sodišču očita pomanjkljivo obrazložitev. Poudarja, da je nasprotna udeleženka s svojimi samovoljnimi ravnanji (nedovoljeni vstopi v stanovanjsko enoto v drugi etaži in vlom vrat, ki so fizično ločila ta prostor od notranjega stopnišča) pričela kršiti večletno dogovorno in mirno stanje. To vzbuja napetost v odnosih in ustvarja podlago za resen fizični konflikt. Vztraja, da nasprotna udeleženka do septembra 2024 v stanovanje v drugi etaži ni vstopala in ga ni uporabljala (z izjemo odstranitve vrat 25. 9. 2023). Obvestilo z dne 2. 12. 2022, ki ga je priložila nasprotna udeleženka, ni bilo namenjeno dostopu do stanovanja v drugi etaži. Meni, da okoliščine zadeve izkazujejo obstoj delnega dogovora o načinu uporabe (da stranki pet let po razpadu zakonske zveze živita v isti hiši; da se je pritožnik posegom nasprotne udeleženke uprl po septembru 2024). Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zanemarilo zakonske pogoje za začasno odredbo po 272. čl. ZIZ1. Sodna praksa v tem pogledu ni enotna. ZIZ pravnih standardov škode in grozečega nasilja ne opredeljuje drugače kot ZNP-1.2 Takšno stališče sodišča prve stopnje je nepravilno. 151. čl. ZNP-1 z zahtevo po presoji okoliščin primera odreja uporabo določb ZIZ. Te pogoje je predlagatelj izkazal. V nadaljevanju pojasnjuje izkazanost pogoja preprečitve uporabe sile in sodišču očita, da se z njim ni ukvarjalo; vztraja tudi pri tem, da nasprotna udeleženka z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pritožniku. Izdaja predlagane začasne odredbe je potrebna, da se prepreči očitna krivica in samovolja. Do pritožnikovih trditev o tem se sodišče ni pravno pravilno opredelilo. Stališče, da lahko stanovanje v drugi etaži neovirano uporablja zato, ker se nasprotna udeleženka uporabe posluži v njegovi odsotnosti, je neživljenjsko, nerazumno in arbitrarno. Sodišče pretirano formalistično obravnava lastninsko pravico v razmerju do pravice do doma, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in pritožnikovih ustavnih pravic do nedotakljivosti stanovanja, do osebnega dostojanstva in varnosti ter do zasebnosti, ki jo pritožnik utemeljeno pričakuje v svojem domu. Sodišče bi moralo dati ustrezno težo dejanski uporabi stanovanja v drugi etaži in varstvu njegove zasebnosti, ne pa abstraktni lastninski pravici. Opozarja na to, da je v predlogu trdil, nasprotna udeleženka pa potrdila, da je 9. 4. 2025 odstranila vrata, ki so ločevala stanovanje pritožnika od notranjega stopnišča v stavbi. Ugotovitev sodišča, da pritožnik ni trdil, da bi mu nasprotna udeleženka pri vstopih v njegovo stanovanje odtujila ali skrila karkoli, kar bi bilo skupna ali njegova last, je zato neresnična. Ne soglaša z ugotovitvijo, da med udeležencema ni sporno, da navedena nepremičnina v pretežnem delu (65/100) predstavlja skupno premoženje. Pritožnik vztraja, da skupno premoženje predstavlja celotna nepremičnina. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča brez škodnih posledic za nasprotno udeleženko. V nadaljevanju odgovarja še na navedbe nasprotne udeleženke, ki jih je podala v odgovoru na predlagano začasno odredbo.

4.Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta udeleženca tega nepravdnega postopka (vsaj v delu) skupna lastnika nepremičnine na naslovu A. 8b. Predmet postopka je ureditev njunih medsebojnih razmerij glede uporabe nepremičnine. O tem namreč med njima ni soglasja.

7.V skladu s 151. čl. ZNP-1 lahko sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike. Zakon torej v teh postopkih predvideva izdajo začasne odredbe, ki se po vsebini sicer ne razlikuje od začasnih odredb, izdanih po določbah ZIZ, zanje velja tudi enak restriktiven pristop pri ugotavljanju pogojev za njihovo izdajo v primeru, ko se vsebina predlagane začasne odredbe v celoti ali deloma pokriva z vsebino predloga odločitve o glavni stvari, so pa deloma drugače urejeni pogoji za njeno izdajo. Ker gre v tem pogledu za specialno ureditev, je zmotno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče predlog za izdajo začasne odredbe presojati po določbah ZIZ. Kaj takega iz določila 151. čl. ZNP-1 ne izhaja. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se ni posebej opredeljevalo do izpolnjenosti pogojev po 272. čl. ZIZ, ni storilo nobene upoštevne procesne kršitve. Bistveno pa je, ali je vse relevantne dejanske navedbe tožnika obravnavalo v smislu 151. čl. ZNP-1 in se do njih ustrezno opredelilo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, je to storilo in o tem navedlo tudi dovolj razlogov.

8.V pritožbenem postopku ni sporno, da je predlagatelj izkazal verjetnost terjatve, sporen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščine primera (tako tiste, ki jih zakon posebej izpostavlja - znatna premoženjska škoda, samovolja, očitna krivica - kot tudi morebitne druge) ne narekujejo izdaje začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da predlagatelj tega, da bi bila začasna odredba potrebna zaradi preprečitve znatne premoženjske škode, ni zatrjeval. Ker dogovora, ki bi ga opravičeval do izključne uporabe druge etaže hiše, ni z verjetnostjo izkazal, gre pa (vsaj v določenem delu) za skupno premoženje obeh udeležencev, nasprotna udeleženka s tem, ko vstopa (tudi) v drugo etažo proti volji predlagatelja, ne ravna samovoljno. Udeleženca že približno pet let od razpada njune življenjske skupnosti prebivata v sporni nepremičnini in ni izkazano, da bi med njima dnevno prihajalo do nesoglasij. Nasprotna udeleženka drugo etažo uporabi v predlagateljevi odsotnosti in predlagatelja zato pri njegovi uporabi ne ovira, izključena pa je tudi možnost fizičnega konflikta. Predlagatelj nadalje ne trdi, da bi pri tem odtujevala njegove osebne stvari ali posegala v skupne (jih odtujevala, skrivala ali kako drugače z njimi razpolagala). Sodišče je tehtalo tudi zatrjevane predlagateljeve pravice do nedotakljivosti stanovanja, zasebnega in družinskega življenja, lastnine idr. na eni strani in ter pravico predlagateljice, da souporablja celotno skupno nepremičnino na drugi strani. Zaključilo je, da predlagatelj polnega varstva teh pravic do razdružitve premoženja ne more pričakovati, saj so njegove pravice omejene s pravicami nasprotne udeleženke.

9.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da predlagatelj ni z verjetnostjo izkazal, da je bil po razpadu življenjske skupnosti med udeležencema dosežen sporazum glede uporabe sporne nepremičnine. Kot je utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje (glej tč. 18 izpodbijanega sklepa), nasprotna udeleženka tak dogovor zanika; da uporaba nima podlage v sporazumu, pa vsaj z verjetnostjo izkazujejo tudi listine, ki sta jih udeleženca predložila (dopisi in elektronska sporočila). Pritožbeno sodišče ob tem posebej izpostavlja sporočilo nasprotne udeleženke z dne 2. 12. 2022 (del priloge B13)3, ki z verjetnostjo kaže, da nasprotna udeleženka nikoli ni popolnoma opustila uporabe druge etaže in posledično tudi to, da soglasja, da predlagatelj te prostore uporablja izključno sam, ni dala. Enako izhaja iz dopisa z dne 7. 12. 2022 (priloga B14).4 Pritožbeno sodišče zato ne more slediti predlagateljevim pritožbenim navedbam, da je nasprotna udeleženka šele v septembru 2024 začela kršiti večletno dogovorjeno in mirno stanje. Celo nasprotno - verjetno je izkazano, da je večletno, na dejanski uporabi vzpostavljeno stanje, z zaklepanjem vrat začel samovoljno kršiti predlagatelj.

10.Na ugotovitev, da sporazuma o izključni predlagateljevi uporabi druge etaže ni bilo, ne vpliva pritožnikova pritožbena navedba, da sta udeleženca drug zoper drugega sprožila več sodnih sporov, pri čemer nekateri še niso končani, saj to dejstvo ugotovitev sodišča prve stopnje kvečjemu potrjuje. Neživljenjsko je namreč verjeti, da sta udeleženca, če vrste pomembnih vprašanj, povezanih z razpadom njune zveze, očitno nista uspela razrešiti izvensodno, sporazum dosegla ravno glede tako pomembnega vprašanja kot je uporaba skupne stanovanjske hiše. Da sta kljub sporom bila zmožna živeti v hiši, pa je zelo verjetno posledica dejstva, da nasprotna udeleženka za zadovoljevanje večjega dela svojih življenjskih potreb druge etaže ne uporablja (več), ampak vanjo dostopa občasno in v predlagateljevi odsotnosti. Nobene posebne teže nima niti predlagateljevo sklicevanje na sklep I Cp 621/2022 z dne 26. 5. 2022 (priloga A43),5 saj je bilo predmet spora kletno stanovanje in ne drugi prostori v hiši. Tudi dogovor, ki je omenjen v tč. 6 obrazložitve in sta ga udeleženca dosegla na CSD, se nanaša (le) na kletne prostore. Na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja tudi to, da je nasprotna udeleženka predlagala, da predlagatelj sodišču predloži podatke nadzorne kamere, ki je po njenih trditvah nameščena vse od leta 2021, pa tega ni storil, niti ni pojasnil, zakaj. To posredno kaže, da so njene trditve, da souporabe druge etaže ni opustila (in da tudi do sporazuma ni prišlo), vsaj verjetne. Da se je predlagatelj dostopom nasprotne udeleženke v drugo etažo uprl šele v septembru 2024, je sicer okoliščina, ki bi lahko (posredno) kazala, da je bilo stanje glede uporabe pred tem drugačno, a ob upoštevanju ostalih ugotovitev to ne zadošča.

11.Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega in ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev,6 zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo,7 saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila.

12.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je začasna odredba potrebna zato, da se prepreči uporaba sile.8 Za silo gre, če se iz okoliščin vidi, da grozi resna nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega.9 Ugotovljeno je, da med udeležencema ne prihaja do dnevnih konfliktov, udeleženca se več kot očitno tudi izogibata neposrednim stikom in neposrednemu komuniciranju, kar možnost fizičnih in drugačnih konfliktov samo po sebi dejansko preprečuje. Trditve, da do tega vseeno lahko pride, ker nasprotna udeleženka povzroča skrajno napetost v njunih medsebojnih odnosih, so posledično zgolj hipotetične narave in v ugotovljenih dejstvih nimajo realne podlage.

13.Tega, da je nasprotna udeleženka v aprilu 2025 odstranila vrata v drugo etažo (in jih odnesla v prvo etažo) ter je ob poskusu vstopa poškodovala ključavnico in zatič, sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dejstvo, ki ni bilo sporno in ga zato lahko upošteva in se do njega opredeli samo. Takšno ravnanje nasprotne udeleženke po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza zgoraj opredeljenemu standardu sile. Najprej zato, ker ni z ničemer izkazano, da so vrata z okovjem le pritožnikovo premoženje, ampak gre za sestavino nepremičnine, ki je vsaj v določenem delu skupna, potem pa tudi zato, ker vrata kot taka niso bila uničena, ampak le odstranjena in (očitno) shranjena; ključavnica in zatič pa sta nadomestljiva z majhnimi stroški. Predvsem pa pri tem ni mogoče spregledati sklicevanja nasprotne udeleženke na to, da je vrata odstranila v okviru samopomoči (3. čl. SPZ10), kar je glede na predhodne ugotovitve o izvajanju (so)posesti nad prostori v drugi etaži, vsaj verjetno izkazano.

14.Predlagatelj v pritožbi kot razlog za izdajo začasne odredbe navaja tudi to, da nasprotna udeleženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode oziroma bi bile posledice zanjo manjše kot so tiste, ki bodo brez začasne odredbe nastale predlagatelju. Te trditve, ki jih predlagatelj opira na 3. alinejo 2. odst. 272. čl. ZIZ, bi sicer bilo mogoče umestiti pod "okoliščine primera" iz 151. čl. ZNP-1, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njimi, tudi, če bi bile izkazane, predlagatelj ne more uspeti. Sodna praksa, ki se nanaša na izdajo regulacijskih začasnih odredb po določbah ZIZ, je sicer o vprašanju, ali je mogoče začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva z zahtevkom (tak je tudi konkretni primer), izdati tudi v primeru, če je izpolnjena le predpostavka po 3. alineji 272. čl. ZIZ, različna, a je po prepričanju tega sodišča stališče, ki to dopušča, nezdružljivo z odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Ne glede na (ne)pravilnost enega oziroma drugega stališča pa pritožbeno sodišče opozarja na to, da je sodna praksa enotna v tem, da je ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v citirani ustavni odločbi pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevku oziroma predlogu, potreben restriktiven pristop, saj to terja varstvo pravic nasprotne stranke in dejstvo, da je varstvu terjatve oziroma varstvu pravic v prvi vrsti namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja tudi s predlogom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru pa predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.

15.Končno po presoji pritožbenega sodišča tudi predlagateljevo sklicevanje na pravico do doma, do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja v okoliščinah konkretnega primera ne more biti razlog za izdajo predlagane začasne odredbe. Drži sicer, da bo imela sprejeta odločitev za posledico, da bodo navedene pritožnikove pravice še naprej omejene, a to v okoliščinah konkretnega primera ni nedopustno. Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč po 3. odst. 15. čl. Ustave RS omejene s pravicami drugih. Pri tem je pomembno le, da se pravice, ki si nasprotujejo, ustrezno uravnotežijo. Udeleženca sta skupna lastnika nepremičnine. Svoboda volje in avtonomije, ki se izraža pri odločanju o uporabi in upravljanju s stvarjo, je v takem skupno-lastninskem razmerju za vsakega posameznika omejena z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov, pri čemer ne sme biti okrnjena in izključena, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje enega od skupnih lastnikov, ki bi ustvarilo tako neravnotežje. V konkretnem primeru predlagatelj samovoljnega ravnanja nasprotne udeleženke ni (niti z verjetnostjo) izkazal. Celo nasprotno - verjetno je, da je obstoječa uporaba nepremičnine, ko predlagatelj uporablja drugo etažo, nasprotna udeleženka pa svoje stanovanjske in druge potrebe v pretežni meri zadovoljuje v preostalih delih nepremičnine, posledica njegove enostranske odločitve s tem, da je nasprotno udeleženko, pred vložitvijo obravnavanega predloga, iz souporabe druge etaže poskusil celo popolnoma izključiti. Takemu ravnanju pa pred odločitvijo o glavni svari (ko bo sodišče meritorno odločilo o uporabi), ob sklicevanju na pravico do doma, do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja, ni mogoče nuditi varstva. Odločitev, za katero se zavzema pritožnik, bi v teh okoliščinah nesorazmerno posegla v lastninsko pravico nasprotne udeleženke.

16.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP sklep potrdilo.

17.Strošek, ki je predlagatelju nastal s plačilom takse za pritožbo, je del skupnih stroškov. O njem bo zato odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo. Do povračila ostalih priglašenih stroškov (zastopanje po odvetniku) pa udeleženca nista upravičena in zato nosita vsak svoje (1. odst. 40. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju.

2Zakon o nepravdnem postopku.

3V njem nasprotna udeleženka predlagatelja poziva, da ji ne zaklepa vrat, saj ji s tem onemogoča dostop do skupnih prostorov, opreme in naprav. Po navedbah nasprotne udeleženke, ki jih predlagatelj ni obrazloženo prerekal, gre pri tem za vrata v sporno etažo, ki so bila nameščena v letu 2018, a so bila vse do 2. 2. 2022 ves čas odklenjena. Tudi v pritožbi predlagatelj ne pojasni, čemu je bilo sicer obvestilo namenjeno.

4V njem nasprotna udeleženka predlagatelja opozarja na nedopustno zaklepanje vrat v srednji etaži, na nedopustno nameščanje kamer; nadalje na to, da ima v srednji etaži shranjenih veliko svojih in skupnih stvari, saj je od tam odnesla le svoja oblačila; da nikoli ni pristala na izključno uporabo srednje etaže s strani predlagatelja; poziva ga tudi, da z zaklepanjem preneha.

5Ta sklep je v pritožbi napačno poimenovan kot sklep VSL P41/2021 z dne 26. 5. 2022.

6Predlagatelj trdi, da je celotna nepremičnina skupna, nasprotna udeleženka pa navaja, da je del nepremičnine njeno posebno premoženje (35/100), v preostalem delu pa gre za skupno premoženje.

7Iz predložene pisne komunikacije izhaja, da je do tega prvič prišlo v decembru 2022 (priloga B6), nato pa se je to ponovilo v septembru 2024 in tudi kasneje (priloga A38 in A39, priloga B9, B12).

8O preprečitvi uporabe sile 151. čl. ZNP-1 sicer izrecno ne govori, a je to lahko razlog za izdajo začasne odredbe v okviru upoštevanja "okoliščin primera".

9Rijavec, Civilno izvršilno pravo, 2003, str. 268.

10Stvarnopravni zakonik.

11Primerjaj odločbe VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015, II Cp 2466/2018; drugače odločbe VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016; drugače tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 127-129.

12Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče, ni tehtanje iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Potem pa tudi zato, ker bi bila uporaba tega pogoja, ki ga je določil šele ZIZ, v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode. Po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ namreč upniku težko nadomestljive škode ni treba izkazati, pač pa za izdajo začasne odredbe zadošča že to, da dolžnik z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje te odredbe nastale upniku. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage, da sodišče še pred izvedbo kontradiktornega postopka ugodi temu, kar se zahteva s tožbo (glej sklep VSL II Cp 1440/2019, tč. 7).

13Glej odločbe VSL I Cp 662/2017, II Cp 2151/2018, II Cp 166/2018, II Cp 2466/2018, II Cp 1440/2019 in druge.

14Glej odločbo Up-1292/08.

15Zakon o pravdnem postopku.