Jedro

Naročnik nepreklicnega dokumentarnega akreditiva ne more opravičiti začasne odredbe, s katero je sodišče prepovedalo akreditivni banki kot dolžnikovemu dolžniku izvršiti obveznost zato, ker je bila obveznost iz osnovne pogodbe, zavarovana z akreditivom, pravilno izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Upnik je v korist dolžnika v skladu s prodajno pogodbo za zavarovanje pravilne izpolnitve odprl pri banki nepreklicni garancijski (standby) akreditiv v znesku 800.000,00 CAD, veljaven do 12.6.1993, plačljiv pri banki v Kanadi na podlagi dolžnikove pisne in podpisane izjave, da upnik ni pravilno izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Dolžnik je pri navedeni banki tako izjavo predložil in zahteval plačilo na podlagi akreditiva. Upnik pa trdi, da je pogodbo pravilno izpolnil, zato za plačilo ni podlage. Na njegov predlog je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je akreditivni banki prepovedalo izplačilo na podlagi navedenega akreditiva preko izplačilne banke.

Upniku je naložilo, da mora v 60 dneh vložiti tožbo ali predlagati drug ustrezen postopek, da bo odredbo opravičil in da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve navedenega postopka. Upnik je v danem roku pri pristojnem Vrhovnem sodišču Britanske Kolumbije v Vancouvru, Canada vložil Writ of Summons, s čemer naj bi opravičil začasno odredbo.

Sodišče prve stopnje je na predlog dolžnika, ki je navedel, da z vlogo upnika začasna odredba ni opravičena, postopek zavarovanja ustavilo in razveljavilo vsa opravljena dejanja, torej tudi sklep o začasni odredbi. Ugotovilo je namreč, da upnik pri kanadskem sodišču ni vložil tožbe, ki bi se nanašala na sporni garancijski akreditiv, ampak le tožbo na plačilo denarnega zneska, ki predstavlja predvsem plačilo še neplačanega dela kupnine.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in predlagal njegovo razveljavitev. Navedel je, da je Writ of Summons vloga, s katero se po pravilih Britanske Kolumbije začne pravdni postopek. Za to vlogo velja, da v njej ni potrebno navesti tožbenega zahtevka, kakršnega pozna naš ZPP, ampak zadošča že opredelitev spornega razmerja. V opredelitvi tega pa je v obravnavanem primeru zajet tudi zahtevek na razveljavitev akreditiva kot posledice pravilne izpolnitve pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz akreditiva akreditivne banke sledi, da se zanj uporabljajo Enotna pravila in uzance za dokumentarne akreditive (1983 rev.), objavljena v publikaciji Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu št. 400 (v nadaljevanju: Enotna pravila). Iz 1. odst. 2. člena teh pravil sledi, da veljajo tudi za standby akreditive, kakršen je bil izdan v obravnavanem primeru.

Za odločanje v tej zadevi so najpomembnejše značilnosti nepreklicnega dokumentarnega akreditiva: - da je popolnoma abstrakten, torej neodvisen od temeljne pogodbe med strankama prodajne pogodbe (3. člen Enotnih pravil); - da predstavlja trdno obveznost akreditivne banke, da ga izvrši, če so predloženi dogovorjeni dokumenti in izpolnjeni pogoji akreditiva (10. člen točka a/ Enotnih pravil); - se ne more spreminjati brez soglasja akreditivne banke in upravičenca (10. člen točka d/ Enotnih pravil); - da mora banka pri pregledu dokumentov, ki so podlaga za izpolnitev njene obveznosti sicer ravnati z razumno skrbnostjo, vendar pa ugotavlja samo to, ali so po svojem videzu skladni z akreditivnimi pogoji, nikakor pa ne preverja njihove vsebine in skladnosti s prodajno pogodbo (15. in 17. člen Enotnih pravil).

Zlasti prvi dve od navedenih lastnosti kažeta, da obstajata med naročnikom in akreditivno banko ter njo in upravičencam dve med seboj povsem ločeni in neodvisni razmerji, v kateri tretji ne more posegati; naročnik ne more poseči v razmerje med akreditivno banko in upravičencem, upravičenec pa ne v razmerje med naročnikom in akreditivno banko. Tretje razmerje pa je osnovno pogodbeno razmerje med naročnikom in upravičencem akreditiva, od katerega pa sta obe akreditivni razmerji popolnoma neodvisni in ločeni. Iz tega sledi, da naročnik upravičencu ne more preprečiti uveljavitve njegovega zahtevka iz akreditiva s sklicevanjem na to, da je svoje obveznosti iz prodajne pogodbe pravilno izpolnil. Ko je privolil, da svoje pogodbene obveznosti zavaruje z nepreklicnim akreditivom (ne da bi hkrati kakorkoli zavaroval svoje terjatve iz iste pogodbe), se je moral zavedati, kaj to pomeni, zlasti ker Enotna pravila zelo precizno in jasno določajo pravice in obveznosti v zvezi z akreditivi.

Glede na navedeno je jasno, da upnik take začasne odredbe, kakršna je bila izdana v obravnavanem primeru, sploh ne more opravičiti, ker (niti s tožbo niti kako drugače) iz razlogov, kakršne zatrjuje, ne more poseči v razmerje med upravičencem in akreditivno banko.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da upnik ni opravičil začasne odredbe. Ker ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP in 14. členom ZIP je sodišče druge stopnje odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspel.