Jedro

Tožena stranka je utemeljeno razveljavila odločbo o dovolitvi priglašenih del (za gradnjo teniškega igrišča) po nadzorstveni pravici, ker je prvostopni organ očitno prekršil materialni zakon (ZUN), saj je štel nov objekt za pomožni objekt, čeprav ta po odloku o pomožnih objektih to ni bil in je zanj materialni zakon predpisal izdajo lokacijskega dovoljenja (50. člen ZUN).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti razveljavila po nadzorstveni pravici odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 31.3.1993, s katero je navedeni prvostopni organ dovolil priglašena dela ureditve teniškega igrišča (dve igralni polji) na parc. št. 969. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da gre za graditev novega objekta. Po določbi 2. odstavka 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) lahko občinska skupščina predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin. S tem predpisom določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov. Tako je v mestu v veljavi odlok o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85), ki pa gradnje teniških igrišč ne uvršča med pomožne objekte. Po mnenju tožene stranke je za tak objekt potrebno lokacijsko dovoljenje v skladu s 50. členom citiranega zakona. Prvostopni organ je torej z izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo teniškega igrišča očitno prekršil materialni zakon, ki za tovrstne objekte predpisuje lokacijsko dovoljenje. Zato je tožena stranka prvostopno odločbo razveljavila po nadzorstveni pravici v skladu z navedeno določbo ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da je iz pripisa, komu se izpodbijana odločba vroči, razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana na predlog stranke in ne po uradni dolžnosti. Iz okoliščine, da se odločba vroča tudi ..., je razvidno, da je to stranka, ki ima nasprotni interes od tožnice v tem postopku. Zato meni, da gre za okoliščino iz 2. odstavka 263. člena ZUP, ker gre za stvar, v kateri sta udeleženi dve stranki z nasprotnimi interesi. V takem primeru pa se sme odločba razveljaviti le s privolitvijo prizadetih strank, pri čemer svoje privolitve ni dala. Meni tudi, da je tožena stranka odločila v nasprotju z določbami ZUP, ki urejajo razveljavitev odločbe. Razveljavitev odločbe je neobvezna. Na neobveznost razveljavitve pa predvsem vpliva okoliščina, ali so bila dela po dokončni odločbi že izvršena ali ne. Dela po prvostopni odločbi, ki so bila priglašena, je namreč že izvršila. Glede na to meni, da tožena stranka ne bi smela razveljaviti odločbe o dovolitvi priglašenih del. Meni, da je tožena stranka pri svojem odločanju zmotno uporabila materialno pravo. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na odlok o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, ki se uporablja v mestu ... Mora opozoriti, da se prvostopna odločba nanaša na objekt, ki ne leži na območju mesta, ampak na podeželju, in sicer v k.o., ki je od mesta oddaljena približno 30 km. Gre za podeželsko okolje. Zato je po njenem mnenju prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del. Prvostopni organ je namreč tisti, ki zelo dobro pozna okoliščine v svoji občini in v zvezi s tem izdaja tudi ustrezne odločbe. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ne pritrjuje tožničini tožbeni navedbi, da je ... v konkretnem postopku stranka z nasprotujočim interesom, saj se na njegovo zahtevo ni uvedel postopek, pač pa na zahtevo tožnice kot investitorice, in zoper njega ni tekel postopek. Zato v tem primeru ni mogoče upoštevati določbe 2. stavka 2. odstavka 263. člena ZUP, da se v kontradiktornih upravnih stvareh (v katerih je udeleženo dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi) zahteva za razveljavitev odločbe še privolitev prizadetih strank.

Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati tožničin tožbeni ugovor, da so bila dela po navedeni odločbi z dne 31.3.1993 že izvršena. Tožena stranka je namreč utemeljeno razveljavila to odločbo po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, ker je bil z njo očitno prekršen materialni zakon (2. odstavek 263. člena in 2. in 3. odstavek 264. člena ZUP). Gre namreč za graditev navedenega teniškega igrišča kot novega objekta, za kar je potrebno lokacijsko dovoljenje po 50. členu citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), in ne za graditev pomožnega objekta. Ker citirani odlok o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin gradnje teniških igrišč ne uvršča med pomožne objekte, je pravilno stališče tožene stranke, da je prvostopni organ očitno prekršil materialni zakon (ZUN), ki za take objekte predpisuje izdajo lokacijskega dovoljenja, saj je očitno uporabil napačen predpis materialnega zakona (51. in 62. člen, moral pa bi uporabiti 50. člen ZUN). Zaradi tega v konkretnem primeru ni pomembno, ali so bila dela po navedeni odločbi v celoti izvršena oziroma ta okoliščina ne more vplivati na navedeno odločitev tožene stranke.

Po presoji sodišča ni mogoče upoštevati tudi tožničinega tožbenega ugovora, da se citirani odlok uporablja le za območja mesta. Ta odlok take omejitvene določbe ne vsebuje. Zato se je lahko uporabljal na celotnih območjih vseh takratnih občin mesta, to je tudi občine, na območju katere je bilo tudi navedeno zemljišče. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).