Jedro

Zamuda prekluzivnega tridesetdnevnega roka, ki teče od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ima za posledico zavrženje tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo in reintegracijo in ne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v delu odločitve, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na integracijski in reparacijski zahtevek (2., 3. in 4. odstavek prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe) razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je vtoževala razveljavitev dogovora o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga stranki podpisali 27. 5. 2008, ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je vročila tožnici 27. 5. 2008, posledično pa je zavrnilo tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo, kot tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V drugem odstavku izreka navedene sodbe, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožnice. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju zavrnilo njen tožbeni zahtevek, pri čemer pa ni pravilno ocenilo izpovedb prič Š., L., Z. in Š., niti izpovedbe tožnice. Priče Š. in Z. pa tudi direktor tožene stranke L. niso govorili resnice. To velja še zlasti glede datuma vročitve listin in okoliščin vročitve. Tožena stranka ni uspela dokazati razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpovedbo predsednika sindikata pri toženi stranki, A. K. (pravilno D. K.), ki je pojasnil, da mu ni znan primer, da bi pri toženi stranki kak delavec v zadnjih štirih letih, odkar opravlja funkcijo predsednika sindikata, dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako pri toženi stranki v tem času ni bilo nobene reorganizacije, sporazumna prekinitev delovnega razmerja oziroma potek pogodb o zaposlitvi za določen čas pa predstavlja zgolj neprepričljivo iskanje razloga za antidatirano nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana tožnici. Priča Š. je izpovedal, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v tem, da se sedaj proizvajajo izdelki z višjo dodano vrednostjo. Navedeno pa ne drži, saj je to lahko zgolj poslovni cilj, ki ga želi doseči poslovni subjekt na trgu. Sama reorganizacija se more in mora odražati v ustroju subjekta, kar je mogoče tudi zlahka dokazati. Priča Š. je v nasprotju s pričo Š. izpovedal, da so z delavci, ki so to predlagali, sklenili sporazume o prenehanju delovnega razmerja. Več poslovnih viškov je bilo konec leta 2008, novi akt o sistemizaciji je pričel veljati 1. 1. 2010, tako da o mehkih načinih odpuščanja delavcev, kot je to navedel Š., ne more biti govora. Pri toženi stranki odpuščanja, razen nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni bilo. Če je prišlo do sklenitve sporazuma na pobudo delavca, o odpuščanju ni mogoče govoriti. Tožnica je v izpovedbi jasno opisala okoliščine, zaradi katerih je 27. 5. 2008 podpisala prejem antidatiranih listin (obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi, dogovor o poravnavi vseh obveznosti), pojasnila je, da Š. pred 27. 5. 2008 ni videla niti enkrat, vnaprej pripravljenih listin pa najprej ni hotela podpisati, nato pa jih je podpisala zato, ker ji je izvršni direktor L. povedal, da jo bodo odpeljali na delovno mesto, ji tam izročili listino in jo z njo tudi fotografirali. Tako je tožena stranka zlorabila tožničino stisko, ki je bila še toliko večja zaradi že v tožbi opisanih osebnih okoliščin. Tožena stranka je z zvijačo povzročila zmoto pri tožnici, ko jo je napeljala v podpis antidatiranih listin.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere tožnica v pritožbi le pavšalno zatrjuje, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pri čemer je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 333/2008 z dne 15. 12. 2008 v celoti zavrnilo. Pritožbi tožnice zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče ugodilo, jo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava s sklepom opr. št. Pdp 223/2009 z dne 1. 10. 2009 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje poleg ponovne izvedbe že izvedenih dokazov (prečitanje izpovedb prič N.Š., D. K., M. Z., zakonitega zastopnika tožene stranke I. L. in tožnice, izvedba listinskih dokazov), ponovno zaslišalo pričo N. Š. in tožnico ter ju soočilo, zaslišalo priče B. Š., B. Š., F. Z. in J. K. in po izvedbi tudi listinskih dokazov znova zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Iz listin, ki so v spisu, izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 11. 4. 2008 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A3), da je tožnica s podpisom potrdila da je to obvestilo prejela 11. 4. 2008 (A3), da je 16. 4. 2008 od tožene stranke prejela še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2008, kar je prav tako potrdila s svojim podpisom (A4) in da je tudi v Dogovoru o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja z dne 16. 4. 2008 (A9), ki ga je tožnica podpisala, jasno zapisano, da je tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s 45 dnevnim odpovednim rokom prejela 16. 4. 2008. Poleg tega je iz izvedenih dokazov razvidno, da je bil v času odpovednega roka zoper tožnico začet postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bil 27. 5. 2008 ustavljen (A5, A6, A7, A8, A10, A11).

V zvezi z zatrjevanjem tožnice, da naj bi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2008 (A3), redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2008 (A4) in dogovor o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja z dne 16. 4. 2008 (A9) prejela 27. 5. 2008, ne pa 11. 4. 2008 oziroma 16. 4. 2008, kot to izhaja iz citiranih listin in kot je to zatrjevala tožena stranka v postopku, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (kljub drugačni izpovedbi tožnice) ugotovilo, da so bili s tožnico 11. 4. 2008 in 16. 4. 2008 opravljeni razgovori, da je tožnica prejela in podpisala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) in tega dne tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A4), ki jo izpodbija v tem sporu. Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi že zgoraj omenjenih listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnica 16. 4. 2008 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A4 – podpis tožnice na potrdilu o prejemu te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; A9 – ugotovitev v 1. točki Dogovora o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja) in na podlagi izpovedb prič N.Š., F.Z., pri čemer tožničini izpovedi o tem, da je vse listine prejela šele 27. 5. 2008, tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče ob tem le še dodatno navaja, da je F.Z., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja proizvodnje, jasno izpovedal (s čimer je potrdil izpovedbo priče N.Š.), da je tožnico 11. 4. 2008 v dopoldanskem času pripeljal k N.Š. do govorilnice številka 3, kjer so se običajno opravljali različni razgovori. Tega dne je tožnica delala v dopoldanski izmeni, kar je zaključiti na podlagi podatkov o prisotnosti njenih sodelavk (B9 – B12), za katere je tožnica navedla, da je z njimi delala v isti izmeni (evidenca prisotnosti tožnice na delu je bila izbrisana). Še isti teden je dobil Z. od tajnice nalogo, da tožnico obvesti, da mora priti 16. 4. 2008 na delo eno uro pred pričetkom dela v drugi izmeni (dejstvo, da je tožnica 16. 4. 2008 delala v drugi izmeni, potrjuje že omenjena evidenca prisotnosti njenih sodelavk na delu). Dne 15. 4. 2008 je Z. o tem obvestil tožnico, 16. 4. 2008 pa jo je še enkrat pripeljal do govorilnice številka 3, kjer je bil tam ponovno tudi N. Š.. Navedeno je Z. dokazoval tudi s predložitvijo svojega rokovnika (C2), v katerem je pri datumu 15. 4. 2008 zabeleženo, da mora obvestiti tožnico (popoldanska izmena), da pride 16. 4. 2008 v službo eno uro prej. Ker delavci brez posebne kartice niso mogli vstopiti nazaj v proizvodnjo, jih je v govorilnico vodil nadrejeni delavec, to pa je bil v primeru tožnice Z.. Glede na zgornje ugotovitve in ob zatrjevanju tožnice, da je N.Š. prvič videla šele 27. 5. 2007 (kar je v nasprotju z izpovedbo prič Š. in Z.), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica o nameravani redni odpovedi obveščena 11. 4. 2008 in da ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 16. 4. 2008 (kar izhaja tudi iz prilog A3, A4, A9).

Tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) med drugim določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ta 30 – dnevni rok je rok prekluzivne narave, po izteku tega roka pa delavec ne more več zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 16. 4. 2008, tožbo v tem individualnem delovnem sporu pa je vložila 26. 6. 2008 (podatek o neposrednem prejemu tožbe pri prvostopenjskem sodišču, kot izhaja iz dohodnega žiga sodišča prve stopnje), je potrebno zaključiti, da je tožnica tožbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za njeno razveljavitev (posledično pa tudi na reintegracijo in reparacijo) vložila prepozno. Ker sodišče prve stopnje določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično ravnalo nepravilno, ko je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obravnavalo po vsebini, namesto da bi tožbo v tem delu kot prepozno zavrglo. Ob pravilni uporabi materialnega prava ima namreč ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ker v tem delu tožba tožnice ni bila zavržena že po sodišču prve stopnje, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in njeno tožbo v delu, ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (posledično pa tudi na reintegracijo in reparacijo), zavrglo kot prepozno.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev Dogovora o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja. Ta dogovor z dne 16. 4. 2008 (A9) je podpisan tako s strani tožnice kot tudi tožene stranke. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je ta dogovor podpisala zaradi groženj tožene stranke, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ob sklepanju oziroma podpisovanju tega dogovora tožničina volja ni bila obremenjena z napako, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijani dogovor razveljaviti (člen 45, člen 46 in člen 49 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 38/2001). Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je tožena stranka zlorabila stisko tožnice oziroma zvijačno povzročila zmoto pri njej za podpis spornih listin, kot to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi. Ta dogovor je sicer vseboval ugotovitev, da je tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi 16. 4. 2008, da ji ta pogodba preneha z dnem izteka odpovednega roka (31. 5. 2008) in da se ji delovna knjižica zaključi s 1. 6. 2008, da ima tožnica na dan prenehanja delovnega razmerja 10 let delovne dobe, zaradi česar ji pripada odpravnina skladno z ZDR v znesku 1.824,05 EUR in da so s podpisom tega sporazuma urejene in poravnane vse medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem. Ker je sodišče prve stopnje z ozirom na zgoraj navedeno utemeljeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev citiranega dogovora, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del izpodbijane sodbe, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela (razveljavitev dela sodbe in zavrženje dela tožbe se ne more šteti kot pritožbeni uspeh tožnice), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.