Jedro

Iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi sodišče pravdnima strankama kakorkoli omogočilo, da se o stališčih, ki (v primerjavi s prejšnjo ustaljeno sodno prakso) pomenijo novo (drugačno) razlago relevantne pravne podlage, tudi izjavita. Zaradi spremenjene sodne prakse je zanjo drugostopenjska odločba pomenila prepovedano presenečenje.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, ki se nanaša na I./1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavi in se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno

1.Prvi tožnik in druga tožnica (v nadaljevanju tožnika) sta 29. 3. 2007 s toženko sklenila kreditno pogodbo v notarskem zapisu št. SV ... za stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB v višini 183.336,55 CHF (26. 3. 2007 je to pomenilo 113.422,76 EUR) z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 30. 4. 2007, zadnja pa bo zapadla 31. 3. 2027. Obresti so bile dogovorjene v višini 6-mesečnega LIBOR s pribitkom 1,65 % letno, efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe pa je bila 3,94 % letno. Pogodbene stranke so 18. 3. 2015 v notarskem zapisu št. SV ... sklenile Aneks št. 1 h kreditni pogodbi št. ... z dne 29. 3. 2007, s katerim so se dogovorile o spremembi valutne klavzule iz CHF v EUR. Zato je bil v notarskem zapisu sklenjen tudi nov sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z vknjižbo hipoteke na isti nepremičnini tožnikov, kot je bila predhodna hipoteka, za zavarovanje toženkine terjatve v višini 114.407,79 EUR, kolikor je znašal dolg tožnikov na dan konverzije kredita.

2.Tožnika sta 16. 2. 2018 zoper toženko vložila tožbo, s katero sta zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa kreditne pogodbe št. ..., sporazuma o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ SV ... z dne 29. 3. 2007 in notarskega zapisa Aneksa št. 1 h kreditni pogodbi št. ... z dne 29. 3. 2007, št. SV-.... Zahtevala sta tudi, da jima toženka plača 72.569,52 EUR, ugotovitev ničnosti hipoteke na nepremičnini s parc. št. 308/5 k. o. ... (ID ...), ki je bila vknjižena v korist toženke, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti ter povrnitev pravdnih stroškov. Ničnost pogodbe sta utemeljevala s trditvami, da je toženka kredit v CHF tržila kot "super ugoden produkt za potrošnike". Tožnikoma je kredit v CHF svetovala kot ugoden in varen. Ni ju seznanila z zgodovinskimi podatki razmerij valutnega para CHF/EUR, ki so bila v dvajsetletnem obdobju pred sklenitvijo kreditne pogodbe izrazito v prid CHF. Tožnika sta kot povprečna potrošnika vedela, da lahko pride do normalnih, tržnih nihanj vrednosti domače valute. Toženka pa jima je ob tem, ko je poudarila najnižjo ugodno obrestno mero, zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost zaradi tveganja kredita v CHF in slabitvijo EUR do CHF in jima ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, s čimer je ravnala v slabi veri. Posledično je v medsebojnih pravicah in obveznostih nastalo znatno neravnotežje, saj bosta tožnika kredit preplačala za več kot polovico.

3.Toženka je ugovarjala, da je zadostila pojasnilni dolžnosti, da tožnikoma ni dala zagotovil o varnosti kredita, da sta tožnika razumela mehanizem kredita, vezanega na CHF in bila v vsakem trenutku sposobna preračunati višino svojih kreditnih obveznosti in torej oceniti ekonomske posledice svoje odločitve za najem takega kredita.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev kreditne pogodbe v notarskem zapisu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, plačilo 72.569,52 EUR in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Tožnikoma je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov. Presodilo je, da je bil odločilen nagib za sklenitev kreditne pogodbe, vezane na CHF, nizek obrok kredita in ugodnejša obrestna merila od kredita v EUR in da sta tožnika svojo izpovedbo izrazito prilagajala cilju tožbenega zahtevka. Kot povprečna potrošnika in razen tega oba po izobrazbi ekonomista, sta morala pričakovati, da se bo tečaj v 20-letnem obdobju odplačevanja skoraj zagotovo spremenil, nobeni od strank pa ni moglo biti znano kdaj in za koliko. Zaključilo je, da je tožnikoma predstavila oba kredita, nobenemu od njiju ni dala prednosti in ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere, tako da jima je izpolnila pojasnilno dolžnost in ji ni mogoče pripisati dobrovernosti. Ravno tako kreditna pogodba v času sklepanja ni pomenila znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.

5.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I./1. točki spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost zgoraj navedenih pogodb in sporazuma o zavarovanju terjatve z notarsko hipoteko. V I./2, I.3 in II. točki (glede plačila, izbrisa hipoteke in pravdnih stroškov) je sodbo razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da v skladu s sodno prakso SEU, Ustavnega sodišča in novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, abstraktno zavedanje tožnikov o možnosti nihanja tečaja, predstavitev kredita v EUR in v CHF in to, da toženka ni dajala prednosti nobenemu od kreditov, ne zadošča za sprejem poučene in preudarne odločitve. Zaključilo je, da sta tožnika kot povprečna potrošnika, kar sta bila ne glede na ekonomsko izobrazbo, na podlagi toženkinih pojasnil sicer bila seznanjena z možnostjo znižanja in zvišanja vrednosti tuje valute, vendar nista mogla hkrati tudi oceniti potencialno znatnih (neugodnih) ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na njune finančne obveznosti. Tega po presoji višjega sodišča tudi ni spremenila okoliščina večvalutnega kredita, torej z možnostjo konverzije vsake tri mesec. Tveganje, ki sta mu bila tožnika izpostavljena, se je namreč zanju (pred konverzijo kredita v EUR) že uresničilo. Toženka pojasnilne dolžnosti torej ni opravila kot dobra strokovnjakinja, zato je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Hkrati je bilo povzročeno izrazito informacijsko neravnotežje v korist toženke. Sporni pogodbeni pogoj je zato ničen in je, ker pomeni osrednjo sestavino pogodbe, v skladu s prvim odstavkom 88. člena OZ nična celotna pogodba.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 528/2023 z dne 19. 6. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka in ali je kršilo ustavne pravice tožene stranke, ko je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje?

Revizija

7.Toženka v reviziji zatrjuje, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo kršitve postopka in ustavnih pravic iz 2., 14., 22., 23., 25., 33., in 35. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) v povezavi s 14. členom EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba tožnikov zoper prvostopenjsko sodbo zavrne in se jima naloži v plačilo vse stroške postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

8.Navaja, da je toženki rok za odgovor na pritožbo iztekel že leta 2022, preden se je oblikovala nova sodna praksa Vrhovnega sodišča, torej preden bi se lahko toženka opredelila do spremenjene sodne prakse ter vzpostavila elemente dejanskega stanja, ki jih prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ker starejša sodna praksa tega ni zahtevala. Zatrjuje tudi, da je drugostopenjsko sodišče v celoti spregledalo povzetek prvostopenjskega sodišča o izpovedbi priče Barbare Zupan, iz katerega izhaja njena izpovedba, da so se s kreditojemalci pogovarjali o možnih nihanjih in je zanikala, da bi kreditojemalcem trdili, da ni pričakovati večjih nihanj. Drugostopenjsko sodišče ni skrbno preverilo navedb in dokazov v spisu glede na novo pravno podlago, temveč se je oprlo zgolj na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki je presojo opravilo po prejšnji sodni praksi revizijskega sodišča. Ker novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča strankam postavlja dodatne trditvene in dokazne zahteve (konkretno glede pouka potrošnikov o resničnem tveganju kredita z valutno klavzulo CHF), bi moralo drugostopenjsko sodišče toženki omogočiti, da dopolni trditve in poda nove dokazne predloge. Za podlago spremenjene sodbe ne bi smelo vzeti samo del nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča. S tem, ko je to storilo, toženki ni kršilo samo pravice do izjave, ampak tudi pravico do pritožbe.

Odgovor na revizijo

9.Tožnika v odgovoru predlagata zavrnitev toženkine revizije. Nasprotujeta njenim trditvam glede spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča (s sodno prakso SEU naj bi bila že skladna stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 201/2017) in s tem povezanimi kršitvami pravil postopka.

Presoja utemeljenosti revizije

10.Revizija je utemeljena.

11.Skladno s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se ne bo ukvarjalo z drugimi (materialno) pravnimi vprašanji, ravno tako ne s trditvami, ki po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno in s tem nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP).

12.Ob upoštevanju sodne prakse Ustavnega sodišča in SEU v zadevah kreditojemalcev kreditov v valuti CHF, je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo je v spletni bazi Sodna praksa objavilo 25. 5. 2023, nadgradilo dotedanjo sodno prakso. V letih 2023 in 2024 so v zvezi z obravnavano tematiko sledile še naslednje odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. S sodbo II Ips 8/2022 je Vrhovno sodišče začrtalo izhodišča tudi za (navedeno) nadaljnjo sodno prakso, katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

Glede na navedeno je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen: pritožbeno sodišče je kršilo prepoved izdaje sodbe presenečenja. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP toženkini reviziji ugodilo, odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na I./1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (torej v delu, ki ga drugostopenjsko sodišče ni razveljavilo), razveljavilo, in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče, ki razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej: 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, 11. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2015 in 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025.

2Glej: 16. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.

3Glej 12. in 13. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

4Glej: 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-197/00 z dne 25. 4. 2002, podobno v 20. in 21. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.

5Glej sklepe Vrhovnega sodišča: II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024, II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025, II Ips 61/2024 z dne 2. 4. 2025 in II Ips 67/2024 z dne 2. 4. 2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 351/2, 339, 339/2, 339/2-8, 399

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.