Jedro

Po določilu tretjega odstavka 749. člena ZOR je prevzemnik naročila sicer upravičen do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. V danem primeru je tožnik izpovedal, da ga je tožnik štel za prijatelja in da je tudi on sam vzdrževal hišo za prijatelja ter je izrecno povedal, da tega ni storil za denar. Ker torej toženec ni uveljavljal nagrade in je izpovedoval o okoliščinah, ki so kazale na to, da je sprejel tožnikov nalog zato, da bi poplačal svoje terjatve in iz prijateljstva, sodišči prve in druge stopnje nista bili dolžni ugotavljati pravičnega plačila za toženčevo delo, uveljavljanje nagrade v reviziji pa pomeni nedovoljeno novoto (387. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko protivrednost 32.710 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, ki tečejo od 23.12.1994 dalje do plačila, po obrestni meri, ki velja za devizne hranilne vloge v nemških markah, vezane brez določenega namena. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku 296.334,80 tolarjev pravdnih stroškov in izdalo predlagano začasno odredbo. Ugotovilo je, da je šlo za pogodbo o naročilu, da tožnik ni priznal stroškov 110.000 nemških mark in preverilo pravilnost toženčevega obračuna.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o zamudnih obrestih spremenilo, tako da jih je priznalo po obrestni meri, kakršna velja za devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, je toženec vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Napada dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in zatrjuje, da je podana bistvena kršitev procesnih pravil po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker nižji sodišči zmotno razlagata, da je izpoved priče P. v nasprotju s toženčevo in s tem, kar je navedeno v zapisnikih. Dodaja, da izpodbijana sodba ne navaja nobenega predpisa, na katerega opira svojo sodbo. Prva sodba sicer nepopolno navaja 749. in 735. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in revident se strinja, da je šlo v razmerju med pravdnima strankama za mandatno razmerje. Toda mandat je odplačen posel, ki daje mandatarju pravico do kritja stroškov, pa tudi do posebne nagrade (761. člen ZOR). Toženec trdi, da je bilo njegovo plačilo dogovorjeno in zajeto v znesku 110.000 nemških mark, a sodišče tega ni priznalo. Toda tudi če je menilo, da plačilo ni bilo dogovorjeno, bi moralo odločiti o primernem plačilu za opravljeno delo in ne bi smelo opraviti le golega izračuna stroškov. Revident tudi očita sodišču, da pri obračunu stroškov ni upoštevalo določila drugega odstavka 753. člena ZOR, ki prevzemniku posla omogoča, da v določenih okoliščinah drugemu zaupa izvršitev posla. Pojasnjuje, da je bil glede na okoliščine prisiljen prepustiti urejanje zadev strokovno usposobljeni osebi-odvetnici in da bi mu moralo sodišče te stroške priznati. Dodaja še, da je po določilu 754. člena ZOR tožniku napravil obračun in mu izročil vse, kar je prejel iz opravljenih zaupnih poslov. Trdi, da mu je tožnik po določilu 759. in 760. člena ZOR dolžan povrniti potrebne stroške in škodo. Na koncu dodaja, da se zaveda, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne more pa mimo tega, da je sodišče verjelo tožniku, ki je bil v tujini obsojen zaradi nezakonitih poslov.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Zatrjevana kršitev, češ da je sodišče verjelo tožniku, čeprav je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ni utemeljena, zato ker vsebuje ZPP načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje, ki je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v katerem je pregledalo predložene listine in zaslišalo številne priče in pravdne stranke, te dokaze ocenilo po določilu 8. člena ZPP in v obrazložitvi skrbno navedlo komu je kaj verjelo in zakaj. Tudi izpoved priče P. je ocenilo in med razlogi v sodbi in med to oceno, toženčevo izpovedjo in zapisniki ni očitanih razhajanj, torej ne gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Nižji sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Očitek, da sodišči nista pravilno navedli predpisov, ki sta jih uporabili za razsojo, ni utemeljen, kajti sodišče prve stopnje je izrecno navedlo posamezne člene ZOR in jih je v obrazložitvi tudi opisno utemeljilo, sodišče druge stopnje pa je sprejelo razloge prvostopenjske sodbe. Navedena določila so bila tudi pravilno uporabljena. Toženec sam priznava, da je šlo med njim in tožencem za naročilo, s katerim se je toženec kot prevzemnik naročila zavezal, da bo za tožnika opravil določene posle. Po določilu tretjega odstavka 749. člena ZOR je prevzemnik naročila sicer upravičen do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. V danem primeru je tožnik izpovedal, da ga je tožnik štel za prijatelja in da je tudi on sam vzdrževal hišo za prijatelja ter je izrecno povedal, da tega ni storil za denar. Znesek 110.000 oz. 111.000 nemških mark je utemeljeval s stroški, tako kot v odgovoru na tožbo. Ker torej toženec ni uveljavljal nagrade in je izpovedoval o okoliščinah, ki so kazale na to, da je sprejel tožnikov nalog zato, da bi poplačal svoje terjatve in iz prijateljstva, sodišči prve in druge stopnje nista bili dolžni ugotavljati pravičnega plačila za toženčevo delo, uveljavljanje nagrade v reviziji pa pomeni nedovoljeno novoto (387. člen ZPP).

Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik ni pristal na toženčev zahtevek za vračilo toženčevih posojil, obresti in vseh stroškov v zvezi s hišo v skupnem znesku 110.000 nemških mark, sta pravilno odločili, da je treba opraviti obračun po določilu 754. člena ZOR. Pri tem sta lahko upoštevali le tiste stroške, ki jih je tožnik priznal ali jih je toženec nedvomno izkazal z računi oz.

dokazal njihovo potrebo in plačilo. Ob tem je pritrditi revizijski navedbi, da sme prevzemnik naročila po določilu drugega odstavka 753. člena ZOR v določenih okoliščinah zaupati naročilo drugemu. Toda sodišči sta zavrnili plačilo protivrednosti 3000 nemških mark za odvetniško zastopanje iz drugih razlogov. Zavrnili sta ga zaradi tega, ker tožnik tožencu ni naročil, naj najame odvetnico za prihod v L. in ker ni izkazal, da je znesek plačal zaradi izvršitve tožnikovega naročila. Sodišči sta namreč ugotovili, da je odvetnica zastopala tudi toženca v njegovih zadevah in da je plačilo za sestavo pogodbe že vsebovano v proviziji po pogodbi o posredovanju pri prodaji nepremičnine.

Tako sta sodišči ugotovili, da je toženec na podlagi tožnikovega pooblastila prodal tožnikovo nepremičnino na parc. št. 1726/3, vpisano pri vl.št... k.o... za 310.000 nemških mark, tožnikov osebni avtomobil za 9.500 nemških mark ter dvignil z njegovega deviznega računa 2.496 nemških mark, skupaj torej 321.996 nemških mark. V njegovem imenu je plačal svojo terjatev iz posojila v znesku 54.000 nemških mark z obrestmi v znesku 4.500 nemških mark in terjatev iz posojila v znesku 15.000 nemških mark z obrestmi v znesku 3.000 nemških mark; terjatev tožnikove upnice S. v znesku 35.000 nemških mark, terjatev tožnikovega upnika K. v znesku 45.000 nemških mark; agencijske stroške v skupnem znesku 6.470 nemških mark, stroške prevoda 50 nemških mark ter stroške, ki jih je tožnik priznal v znesku 29.040 nemških mark in 2.926 nemških mark. Ker je toženec vrnil tožniku 93.340 nemških mark, je ugotovilo skupne izdatke v znesku 289.286 nemških mark in po določilu 754. člena ZOR toženca obsodilo na plačilo razlike v tolarski protivrednosti 32.710 nemških mark.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP.