Jedro

Ker podatki, ki jih delavec navede v zagovoru, lahko vplivajo na odločitev delodajalca glede podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oz. razloga nesposobnosti, se lahko šteje, da se delodajalec šele po zagovoru delavca seznani z vsemi relevantnimi elementi odpovednega razloga, oz. z vsemi okoliščinami, od katerih je lahko odvisna utemeljenost odpovednega razloga v smislu 2. odst. 89. čl. ZDR 2002. S tem dnem prične teči subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi iz 5. odst. 88. člena ZDR 2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27.6.2003 podala tožniku tožena stranka, do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti te odpovedi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da zatrjevana samovolja tožene stranke zaradi domnevne prekoračitve zakonitega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazana in da tožnik predhodno pri toženi stranki ni uveljavljal zadržanja učinkovanja odpovedi. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tudi pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu določb 272. čl. ZIZ niso podani, saj glede na gornje ugotovitve in dosedanje podatke v spisu tudi verjetnost terjatve ni izkazana.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo v smeri izdaje predlagane začasne odredbe. Pri tem graja obrazložitev izpodbijanega sklepa, ker sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj šteje, da subjektivni 30 dnevni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tožnikovem primeru ni bil kršen in zakaj šteje, da kršitev tega roka ne pomeni samovoljnega ravnanja delodajalca, oziroma zakaj zaradi tega verjetnost tožnikove terjatve ne bi bila izkazana. Pri tem verjetnost obstoja terjatve sodišče tudi napačno pojmuje. Poleg tega se prvostopno sodišče naj ne bi opredelilo do nadaljnje zatrjevane kršitve v postopku odpovedi, to je, da razlog odpovedi in obrazložitev razlogov v odpovedi sploh nista navedena. Hkrati graja stališče sodišča prve stopnje, da pride začasna odredba o zadržanju učinkovanja odpovedi pred sodiščem v poštev le, če je pri delodajalcu odpovedi nasprotoval sindikat, oziroma je bilo zadržanje učinkov odpovedi uveljavljeno že pri delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da lahko izda sodišče (po uradni dolžnosti v smislu določb 19. čl. ZDSS, ali na predlog po določbah 270. ali 272. čl. ZIZ) vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odst. 271. in 1. odst. 273. čl. ZIZ). Ob tem pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da drugi razlogi za izdajo predlagane začasne odredbe v tem primeru niso bili podani.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti poudarja, da lahko tožnik v delovnem sporu predlaga izdajo začasne odredbe le pod pogoji 270. čl., oziroma 272. čl. ZIZ in eventualno le opozori na pogoje iz 1. odst. 19. čl. ZDSS, na podlagi katerih bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti. V obeh primerih pa je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve, saj bi bilo v nasprotju z načeli pravne države, da bi sodišče odredilo zavarovanje tudi neverjetne terjatve.

Glede kršitve 30 dnevnega subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) zakon veže začetek teka tega roka na seznanitev delodajalca z razlogi za odpoved. Ker zakon delodajalcu istočasno nalaga, da v primeru odpovedi iz krivdnih razlogov ali razloga nesposobnosti omogoči delavcu zagovor (2. odst. 83. čl. ZDR), očitno lahko tudi podatki, ki jih delavec navede v zagovoru, bistveno vplivajo na odločitev delodajalca glede podaje odpovedi in se zato lahko šteje, da se vsaj v posameznih primerih delodajalec šele po zagovoru delavca seznani z vsemi relevantnimi elementi odpovednega razloga, oziroma z vsemi okoliščinami, od katerih je odvisna utemeljenost odpovednega razloga v smislu 2. odst. 88. čl. ZDR. Kot je razvidno iz pismenega povzetka zagovora tožnika z dne 19.6.2003 (priloga A4 spisa) naj bi tudi v tem primeru direktor tožene stranke kot njen zakoniti zastopnik, ob zaključku zagovora, ki naj bi mu na direktorjevo insistiranje prisostvoval tudi odgovorni delavec iz kadrovske službe, tožniku dejal, da bo o vsej zadevi še premislil. Tako bi se lahko štelo, da je bil v tem primeru direktor tožene stranke, kot njen zakoniti zastopnik in pristojen za podajo odpovedi, subjektivno seznanjen z vsemi okoliščinami odpovednega razloga šele dne 19.6.2003, tako da se trditev tožnika, da naj bi mu bila dne 27.6.2003 vročena pismena odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku 30 dnevnega zakonitega roka, ne kaže za verjetno.

Tudi tožnikova trditev, da tožena stranka v pismeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla odpovednega razloga in obrazložitve le-tega, ne drži. Iz (odločbe o) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.6.2003 (priloga A5 spisa) vsebinsko jasno izhaja, da gre za odpoved iz razloga nesposobnosti (2. alinea 1. odst. 88. čl. ZDR), razlog za odpoved pa je obširno obrazložen, tako da tudi s tega vidika v tej fazi postopka tožnikova terjatev, kot je opredeljena v zahtevku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetno izkazana. Seveda bo lahko sodišče o dejanski utemeljenosti tožnikovega zahtevka dokončno presodilo šele po izvedbi dokaznega postopka.

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da dejansko že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost izkazane terjatve, ni podan, je tožnikov predlog utemeljeno zavrnilo. S tega vidika tudi pritožbeno očitana bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bila podana. Zato tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti.