Jedro

Določbo 1. odstavka 413. člena ZKP, po kateri sodišče med drugim zavrže zahtevo za obnovo, če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, je mogoče razlagati le tako, da se sodišče ne more spuščati v oceno dokazov, na katere se sklicuje zahteva za obnovo in ki niso bili izvedeni, pač pa jih sme presojati le z vidika relevantnosti pogojev za obnovo postopka. Tak primer je podan zlasti, če gre za dokaze, ki nimajo nič skupnega z zadevo ali za dokaze, ki so očitno nepomembni za presojo odločilnih dejstev oziroma ne bi mogli vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar se s sklicevanjem nanje v zahtevi zatrjuje.

Vsebinska ocena v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlaganega dokaza je možna le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve za obnovo in nadaljuje postopek po 2. in 3. odstavku 413. člena ZKP ter nato šele na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 7.7.2003 po določbi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je zoper pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 20.9.2002 vložil obsojenčev zagovornik iz obnovitvenega razloga 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Z navedeno sodbo je bil obs. S.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen dva meseca zapora ter preizkusna doba enega leta. Po 3. odstavku 50. člena KZ pa je bil določen tudi pogoj, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočne sodbe plačati ošk. I.T. premoženjskopravni zahtevek v znesku 33.000,00 SIT. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je bilo odločeno, da je dolžan plačati oškodovancu navedeni premoženjskopravni zahtevek, po 1. odstavku 95. člena ZKP pa mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo kazenskega postopka ugodi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da je obrazložitev drugostopenjskega sklepa razumljiva, saj je sodišče podrobno obrazložilo, zakaj je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Poleg tega pa zagovornik obsojenega pravzaprav želi doseči ponovno presojanje dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih konkretno ne opredeli. Iz vsebine obrazložitve zahteve, v kateri napada razloge sodbe sodišča druge stopnje ter jim očita nesklepčnost, s trditvijo, da je zavrnilo pritožbo in da se pri tem iz obrazložitve sploh ne da razbrati prava vsebina, pa tudi nerazumljivost. Na podlagi takšnih navedb je mogoče sklepati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz navedbe, da se je zagovornik pritožil zoper prvostopenjski sklep in opozoril, da je stališče sodišča zgrešeno in nezakonito, ker ne more vsebinsko odločati o novih dejstvih in dokazih, pa sledi, da zahteva uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 413. člena ZKP, ta kršitev pa da je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

V zahtevi za obnovo se je zagovornik dejansko skliceval na obnovitveni razlog 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP z navedbo, da jo vlaga na podlagi novih dejstev in dokazov. Navajal je, da obsojenec ni bil v inkriminiranem času na kraju dejanja, ker je bil na terapiji v T.P.. V dokaz je priložil zdravniško potrdilo dr. S.T., predlagal pa je tudi zaslišanje priče R.Š. Sodišče prve stopnje je po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP zavrglo zahtevo za obnovo.

Presodilo je, da v zahtevi za obnovo navedena dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi lahko nastal dvom v pravilnost odločitve sodišča in na podlagi katerih bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka. Bistvo odločitve je v oceni, da predloženo potrdilo ne dokazuje, da glede na čas storitve kaznivega dejanja in čas izvajanja terapije, ki se je začela 27.1.2000 in trajala do 9.2.2000, obsojenec ne bi mogel biti na kraju kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Zaključilo je, da je sklicevanje pritožnika na obsojenčev "alibi" le ponavljanje njegovega zagovora ter da zato ne gre za nov dokaz, ki bi sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi lahko povzročil spremembo obsodilne sodbe v njegovo korist. Po mnenju sodišča druge stopnje ponovna ocena zbranih dokazov, s katerimi je razpolagalo že sodišče prve stopnje v rednem postopku, ni razlog, zaradi katerega bi bila obnova kazenskega postopka dovoljena. Sodba sodišča druge stopnje torej vsebuje razloge, ki tudi niso nejasni oziroma nerazumljivi. Glede na navedbe zahteve za obnovo je očitno, da njen vložnik ne soglaša z razlogi drugostopenjskega sodišča. Zato sklepu sodišča druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 3. točke 410. člena ZKP se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. V 1. odstavku 413. člena ZKP je predpisano, da sodišče med drugim zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso tako, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To določbo je mogoče razlagati le tako, da se sicer sodišče ne more spuščati v oceno dokazov, na katere se sklicuje zahteva in ki niso bili izvedeni, pač pa jih sme presojati le z vidika relevantnosti pogojev za obnovo postopka. Rešitev tega vprašanja je prepuščena odločanju v vsakem posameznem primeru, vendar mora sodišče po eni strani presoditi dejstva in dokaze, na katere se opira pravnomočna sodba, po drugi strani pa dejstva in dokaze, na katere se sklicuje zahteva za obnovo. Če iz vzporedne ocene izhaja, da nova dejstva in novi dokazi očitno in nedvomno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka, se zahteva zavrže. Tak primer je podan zlasti, če gre za dokaze, ki nimajo nič skupnega z zadevo ali za dokaze, ki so očitno nepomembni za presojo odločilnih dejstev oziroma ne bi mogli vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar se s sklicevanjem nanje v zahtevi zatrjuje.

Na dejstvo, da ni hodil v inkriminiranem času na malico v oškodovančevo gostilno, se je obsojenec skliceval že v svojem zagovoru, ko je izpovedal, da je v času od 4.1.2000 naprej bil na terapiji na P. Zato to dejstvo ni novo, pač pa je zdravniško potrdilo, ki ga je priložil zagovornik zahtevi za obnovo, nov dokaz. Zaslišanje priče R.Š. je predlagal državni tožilec, ki nato na glavni obravnavi 20.9.2002 (list. št. 40), na kateri obsojenec ni bil navzoč, ni vztrajal, da se ta dokaz izvede. Zato ga ni mogoče šteti kot nov dokaz.

Glede na navedeno je sodišče postopalo pravilno, ker je kot nov dokaz štelo le zdravniško potrdilo dr. S.T. S tem potrdilom obsojenec dokazuje, da v inkriminiranem časovnem obdobju ni užival malic v oškodovančevi gostilni in da zato ni storil kaznivega dejanja. Gre tedaj za dokaz, ki je pomemben za presojo dejstva, na katerega se sklicujeta obsojenec in tudi vložnik zahteve za obnovo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, se je sodišče spustilo v vsebinsko oceno predlaganega dokaza. Takšna ocena pa je možna le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve za obnovo in nadaljuje postopek po 2. in 3. odstavku 413. člena ZKP ter nato šele na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne. V obravnavani zadevi bi sodišče, preden je ocenilo potrdilo zdravnika, moralo vročiti zahtevo za obnovo nasprotni stranki, to je državnemu tožilcu, ter nato preskrbeti dokaz, na katerega se sklicuje zahteva. V konkretni zadevi to pomeni, da bi sodišče zaradi ocene, ki jo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep, moralo predhodno opraviti poizvedbe o tem, ali se je obsojenec dejansko zdravil v T.P. in v kakšnem obsegu. Šele nato bi lahko presodilo, ali je predloženi dokaz takšne narave, da je na njegovi podlagi mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka, ali pa je zahtevo treba zavrniti.

Glede na obrazloženo je sodišče kršilo navedene določbe, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zato je bilo treba ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljaviti sklep sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odstavek 426. člena ZKP).