Jedro

Vprašanje izročitve novega ključa potrjuje obstoj ekonomskega interesa za posestno varstvo že v času menjave ključavnice. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za pričetek teka subjektivnega roka, v katerem bi morali zahtevati sodno posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 8. 7. 2014 (točka I) in zavrglo tožbo za posestno varstvo zaradi motilnega dejanja z dne 10. 9. 2013, za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočega motenja ter za plačilo pravdnih stroškov (točka II). Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bilo posestno varstvo glede na pravna določila 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahtevano prepozno.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga v točki II in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep je nezakonit in nepravilen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je za motilno dejanje vzelo fizični akt menjave ključavnice, ne pa dejanske nezmožnosti pristopa tožnikov do nepremičnine in premičnin, ki so jih imeli do tedaj v posesti. Tožniki so povedali, kdaj jim je bil dostop do premičnin in nepremičnine dokončno preprečen. Šele takrat se je ekonomski interes manifestiral tako, da so ga ponotranjili kot motitveni akt. Dotlej so sorazmerno neovirano dostopali do svojih stvari. Izkoristili so odprta vrata, vstopali z drugimi osebami ali pozvonili, da so jim odprli. Dokazna ocena sodišča, da je bil ekonomski interes podan že prej, je zmotna in v nasprotju z doktrinarno zahtevo o ekonomskem interesu. Z dokončno omejitvijo dostopa tožeče stranke do njihovih stvari je prišlo do hudega posega v njihovo dejansko oblast v nepremičnini shranjenih premičnin. Sodišče je uporabilo previsok dokazni standard. Prezrlo je, da ne zahtevajo izročitve ključa, temveč le prepoved zaklepanja vrat in prost dostop do svojih stvari. Ni relevantno, kdaj je bilo motilno dejanje storjeno, pač pa, kdaj so tožniki zanj izvedeli – kdaj jim je dejanje preprečilo izvrševanje posesti nad sporno nepremičnino in premičninami. Do 10. 9. 2013 so do svojih premičnin prihajali, ko so želeli – ko so bila vrata odprta ali so jim jih odprli. Režim zaklepanja se je zaostril 10. 9. 2013. Šele tedaj se je pojavila potreba po ključih, ekonomski interes je bil šele takrat prizadet v tolikšni meri, da so morali vložiti tožbo. Dejanska oblast je bila v bistvenem obsegu omejena šele od 10. 9. 2013 naprej. Do tedaj niso imeli potrebe po izročitvi ključev, ki jih tudi ne terjajo. Zakonodajni namen motenjskega prava je v preprečevanju in sankcioniranju samovoljnih in nasilnih ravnanj posameznikov. Zmotno je ugotovljeno, da je bila posest nad sobo in premičninami motena najkasneje 9. 8. 2013. Tožeča stranka je navedla, da je zadnjič vanjo stopila 5. 9. 2013, razlogov o tem ni. Pritožbi je treba ugoditi, spremeniti sklep in v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložiti plačilo pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so zatrjevali neposredno posest nad sobo v obravnavani stanovanjski stavbi in premičninami v njej. Trdili in dokazovali so, da sta jo toženca motila oziroma odvzela 10. 9. 2013, ko sta nasilno vdrla v sobo, iz nje odnesla njihove premičnine, na vratih sobe zamenjala ključavnico. 5. 9. 2013, ko so zadnjič stopili v sobo, so opazili, da sta zamenjala tudi ključavnico na vratih, ki vodijo v predprostor, ki vodi do sporne sobe, in na vhodnih vratih sporne stanovanjske hiše, ki naj bi bila prej vedno odklenjena, od 10. 9. 2013 pa jih toženca zaklepata. V okviru zahtevanega posestnega varstva so izrecno zahtevali izročitev ključev vseh trojih vrat (vhodnih vrat stanovanjske stavbe, stopniščnih vrat oziroma vrat v stanovanje v nadstropju in vrat do same obravnavane sobe). Drugačne pritožbene navedbe (da niso zahtevali izročitve ključev) so protispisne.

6. Tožena stranka je motilno dejanje priznala. Ugovarjala pa je, da je tožba za posestno varstvo prepozna. Po njenih navedbah je bilo namreč motilno dejanje storjeno že 15. 7. 2013, ko so tožniki zanj tudi izvedeli, saj je prišlo med pravdnimi strankami po zamenjavi ključavnice glavnih vrat do fizičnega obračuna prav zaradi izročitve ključev.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo motilno dejanje storjeno že 15. 7. 2013 z zamenjavo ključavnice na glavnih vhodnih vratih ali najkasneje 9. 8. 2013, ko je bila zamenjana ključavnica vrat predsodbe oziroma vrat v stanovanje v prvi etaži. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da so tožniki že takoj po menjavi ključavnic glavnih vrat izvedeli za motilno dejanje. Ugotovilo je, da v nadaljnjem obdobju tožniki niso mogli več izvajati posesti tako kot pred menjavo ključavnic (z neomejenim vstopom) in ocenilo, da je ugotovljeno vstopanje v stavbo, če so bila vrata priprta ali če so jim odpirali zaklenjena vrata stanovalci potem, ko so sami pozvonili, ne pomeni izvajanja posesti na način, kot so jo imeli pred motilnim dejanjem. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila tožba vložena šele 17. 9. 2013, je sprejeta odločitev z zavrženjem tožbe sprejeta ob pravilni uporabi 32. člena SPZ.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni in odločitvi, da je zahtevano posestno varstvo prepozno. O samem motilnem dejanju in o okoliščinah, kdaj so tožniki izvedeli zanj, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem samih tožnikov. Povedali so, da je edini dostop do sobe glavni vhod v samo stavbo in da je bila ključavnica na njem zamenjana 15. 7. 2013. Sledil je spor med pravdnimi strankami, ker tožena stranka tožnikom ni hotela izročiti ključa zamenjane ključavnice, ki med pravdnimi strankami niti ni bil sporen. Sodišče pa se je o njem zanesljivo prepričalo tudi z vpogledom v spise kazenskega sodišča, ki ga je obravnavalo, ter z zaslišanjem policistov, ki so bili poklicani na kraj sam. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene, da so bili tožniki že tedaj seznanjeni tako z motilnim dejanjem, kot z njegovim storilcem. Vprašanje izročitve novega ključa potrjuje obstoj ekonomskega interesa za posestno varstvo že v času menjave ključavnice. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za pričetek teka subjektivnega roka, v katerem bi morali zahtevati sodno posestno varstvo. Pritožbeno sklicevanje na kasneje izražen ekonomski interes je neutemeljeno.

9. Da se je že ob menjavi ključavnice glavnih vrat, oziroma najkasneje z menjavo ključavnice vrat v stanovanje v etaži dokončno spremenil tudi režim prejšnjega izvajanja posesti s strani tožeče stranke, je sodišče prve stopnje prav tako zanesljivo ugotovilo na podlagi zaslišanja samih tožnikov, zlasti prvega tožnika. Prepričljivo je povedal, da od menjave ključavnice glavnih vrat niso mogli v stavbo, ker je bilo vse zaklenjeno in se je od tedaj naprej vseskozi vse zaklepalo. Pritožbeni očitki o previsokem dokaznem standardu so odveč.

10. Po ugotovitvi, da so imeli tožniki pred ugotovljenim motilnim dejanjem neomejen vstop v stavbo, po njem pa ne več, je pravilna presoja, da nad nepremičnino in premičninami v njej niso imeli več posesti. Posamezni nadaljnji ugotovljeni vstopi tožnikov v stavbo na način, da so morali čakati, da je kdo pustil vrata odprta, ali da so pozvonili najemnikom in čakali, da so jih spustili naprej, ne predstavlja neposredne dejanske oblasti nad stvarjo, saj ni bila več neovirana in taka kot pred menjavo ključavnic. Ugotovitev je pravilna, pojasnjena s prepričljivimi, popolnimi, jasnimi in življenjsko logičnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. S tem se je sodišče opredelilo tudi do zatrjevanega vstopa druge toženke v stavbo 5. 9. 2013. Pritožbene graje v smeri pomanjkljivosti v sodbi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so neutemeljene.

11. Tako se izkaže, da so pravilno in popolno ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva. Ker je bila tožba vložena po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka, v katerem je treba zahtevati sodno posestno varstvo, jo je sodišče pravilno zavrglo. S posestnim varstvom se namreč varuje že gola dejanska oblast nad stvarjo. Upošteva se le zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ugotavljanje pravice do posesti je izključeno. Drži, da je dejanska oblast nad stvarjo varovana zaradi preprečitve samovoljnega uveljavljanja pravic. Zavarovanje dejanskega stanja, ki pa ni nujno identično s pravico do posesti, je varovano s posestnim varstvom tako dolgo, dokler se v drugem sporu, ki temelji na pravici, ne dokaže, da dejanski posestnik nima pravice do posesti. Zaradi provizoričnega pravnega varstva posesti, ki naj se doseže čim hitreje, pa so roki za varstvo posesti kratki. Subjektivni rok 30 dni je vezan na subjektivne okoliščine in prične teči takrat, ko je posestnik zvedel tako za motenje kot za storilca. Ker jih je sodišče ugotovilo pravilno in popolno, tožba pa je bila vložena po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, je odločitev pravilna.

12. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo ne očitanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).