Jedro

Tožena stranka bi lahko dokazala, da so bile tožniku nadure plačane na roko, saj je priča izpovedala, da so prejemali plačila na roko in pri tem podpisovali nekakšne tabele, tako da bi tožena stranka te tabele lahko predložila. Gotovo pa ima tožena stranka tudi podatke o izrabi delovnega časa in bi s tem lahko dokazala svoje trditve, da delavci nadur niso delali. Skladno s 1. odstavkom 7. člena ZEPDVS je delodajalec dolžan voditi evidence o zaposlenih delavcih, o stroških dela, o izrabi delovnega časa in o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov, zato pritožbene navedbe, da tožena stranka dejstva, da tožnik ni opravil nadur, ne more dokazati, ne vzdržijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni obračunati tožniku regrese za letni dopust v naslednjih bruto zneskih: za leto 2006 511,14 EUR, za leto 2007 521,83 EUR, za leto 2008 566,53 EUR, za leto 2009 589,19 EUR in za leto 2010 367,19 EUR, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. v letu za znesek iz tekočega leta do plačila. Drugačen zahtevek se zavrne.„ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo odpravnine v višini 2.576,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati v roku 8 dni za leto 2006 v višini 511,14 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati regres v višini 429,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006, ko zapade regres v plačilo, do plačila; za leto 2007 v višini 521,83 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres v višini 438,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007, ko zapade regres v plačilo, do plačila; za leto 2008 v višini 566,53 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres v višini 475,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008, ko zapade regres v plačilo, do plačila; za leto 2009 v višini 589,19 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres v višini 494,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009, ko zapade regres v plačilo, do plačila; za leto 2010 v višini 367,08 bruto in po plačilu davkov izplačati neto regres v višini 308,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010, ko zapade regres v plačilo, do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati in izplačati opravljene več ure v letu 2010 v višini 1.036,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati in izplačati opravljene več ure v letu 2009 v višini 1.026,80 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2011 do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 249,41 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo, do plačila (točka V izreka).

Zoper sklep (pravilno: sodbo) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da ga oziroma jo pritožbeno sodišče v točkah II, III, IV in V razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži tožeči stranki povrniti stroške postopka (verjetno pravilno: tožeči stranki naloži toženi stranki povrniti stroške postopka). Navaja, da se ne strinja z odločitvijo o plačilu nadur, saj je zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage. Toženec je prerekal s strani tožnika postavljenemu številu ur. Dejstva, da tožnik ni opravil nadur tožena stranka ne more dokazati. Gre za kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 215. členom ZPP, v končni posledici pa onemogoča preizkus sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za tako odločitev sodišča prve stopnje tudi ni pravne podlage, zato je to tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., ki je izpovedal, da povečane potrebe po delu ali nadurnem delu ni bilo. Sodišče tudi ni omenilo izpovedi tožnikovega sina B.B., ki je potrdil, da so nekaj časa prejemali plačo „na roko“, da so bile ure opravljene preko delovnega časa plačane, deloma pa so se koristile. Vse zaslišane priče so potrdile s strani pritožnika zatrjevane odločilne okoliščine in dejstva. Tako je sodba tudi v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi in je ni moč preizkusiti, kar predstavlja tako kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP kot tudi po 15. točki 2. odstavka istega člena. Zaradi navedenega je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se zoper odločitev o tožbenem zahtevku za izplačilo regresov za letni dopust pritožuje le pavšalno. Zaradi tega je to odločitev pritožbeno sodišče preverilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je napačno uporabilo materialno pravo. Skladno z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) se davki obračunajo glede na stopnjo davkov v času izplačila. Po 6. odstavku 352. člena tega zakona je davčna obremenitev odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo, zato ni pravilno, da je sodišče prve stopnje poleg konkretnih bruto zneskov tožniku dosodilo tudi konkretne neto zneske, ker je višina neto zneskov odvisna od stanja na dan plačila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v točki II izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe in sicer je toženi stranki naložilo v obračun konkretno določene bruto zneske regresov za letni dopust in po obračunu in odvodu akontacije dohodnine v plačilo neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega letnega zneska regresa za letni dopust v plačilo ( 1. 7. vsako leto) do plačila, drugačen zahtevek pa je zavrnilo. Za to je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v odločitvi o nadurnem delu zagrešilo kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti in se da preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi in tudi ne razlogom o odločilnih dejstvih v sodbi. Ti so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Prav tako v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedmi zaslišanih prič in strank in med samimi temi listinami in izpovedmi zaslišanih. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi po 14. točki in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je zahtevek za plačilo nadur neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ter da je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker naj ne bi vestno in skrbno presodilo in se opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke A.A. in njegovega sina B.B.. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je direktor in zakoniti zastopnik tožene stranke C.C. in ne A.A., kar navaja tožena stranka v pritožbi. Dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve sodbe) ni mogoče očitati, da ni vestna in celovita. Sodišče prve stopnje je o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov, kar izhaja iz obrazložitve in je tudi navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev. Tako je v celoti upoštevalo načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP.

Neupravičene so tudi pritožbene trditve o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi v tožbi. Tožnik je zatrjeval in z listinami v prilogi A4, za katere je zatrdil, da jih je prejel od tožene stranke (kar tožena stranka ni zanikala), tudi dokazoval, da mu vtoževanega števila nadur tožena stranka ni plačala. Tožena stranka bi lahko dokazala, da so bile tožniku nadure plačane na roko, saj je priča B.B. izpovedala, da so prejemali plačila na roko in pri tem podpisovali nekakšne tabele, tako da bi tožena stranka te tabele lahko predložila. Gotovo pa ima tožena stranka tudi podatke o izrabi delovnega časa in bi s tem lahko dokazala svoje trditve, da delavci nadur niso delali. Skladno s 1. odstavkom 7. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDVS, Ur. l. RS, št. 40/2006) je delodajalec dolžan voditi evidence o zaposlenih delavcih, o stroških dela, o izrabi delovnega časa in o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov (točke a), b), c) in č) 6. člena tega zakona), zato pritožbene navedbe, da tožena stranka dejstva, da tožnik ni opravil nadur, ne more dokazati, ne vzdržijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevkom po plačilu nadur in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tako niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v točkah III in IV (plačilo opravljenih več ur) in V (odločitev o stroških postopka), za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela s tako majhnim delom, da skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.