Jedro

Poškodba, ki jo je tožnik utrpel na športno zabavni prireditvi, za katero je imel odobreno opravičeno odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače, se ne šteje za poškodbo pri delu, saj je bilo posebej določeno, da tekmovalci tekmujejo na lastno odgovornost in v prostem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremenijo dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2010 in v zvezi z njo odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 11. 10. 2010 ter dokončna odločba št. ... z dne 16. 11. 2010 ter v zvezi z njo odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 4. 11. 2010, s katerimi je tožena stranka za čas od 10. 10. 2010 do 15. 12. 2010 odločila, da je tožnik zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo tako, da se za navedeno obdobje kot vzrok začasne zadržanosti od dela določi poškodba pri delu. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami) pritožil tožnik in navedel, da je sodišče prve stopnje sicer povzelo dokaze, vendar jih pravno ni natančno analiziralo in presodilo. Sodišče ni materialno pravno presodilo spornih pravnih vprašanj. Poškodbo, ki jo je tožnik utrpel na športnih igrah, na katere ga je prijavil delodajalec, je potrebno šteti kot poškodbo pri delu. Dejstvo, da so za udeležbo na športnih igrah imeli sodelujoči izreden plačan dopust ter da so se na igre pripeljali z lastnimi osebnimi vozili, ni zadostna podlaga za odločanje v zadevi. Ravnanje delodajalca in tožene stranke ni bilo pravilno, zato ugotovitev, da obrazec prijave poškodbe pri delu ni bil izpolnjen, ne more biti ključen dokaz. Tožnikova nadrejena delavca sta se na športne igre peljala s službenim vozilom in izpolnjenim potnim nalogom. Tožniku ni bil odobren izreden plačan dopust, ker mu je bil z istim dnem odprt bolniški stalež. Delodajalec je bil zainteresiran za udeležbo zaposlenih na športnih igrah in jim v ta namen odobril izredni dopust. Sodišče ne more odločitve opreti na nepravilno ravnanje delodajalca. Pri športnih igrah je sodeloval kot predstavnik delodajalca, kar pomeni, da je sodeloval na športnih igrah po delodajalčevi volji. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in tako ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnikov delodajalec dne 27. 8. 2010 po elektronski pošti za sodelovanje na športno zabavnem srečanju dne 10. 9. 2010 prijavil dve ekipi, ki bosta tekmovali v odbojki in košarki. Tožnik torej ni bil neposredno kot posameznik prijavljen v športno tekmovanje (priloga A2). V smislu drugega odstavka 3. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – UPB3, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami) je tožnikov delodajalec, upoštevajoč, da gre za javnega uslužbenca, Republika Slovenija. Pravice in dolžnosti delodajalca v smislu prvega odstavka 4. člena ZJU izvršuje predstojnik, iz sklepa o odobritvi odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na dan tekmovanja 10. 9. 2010 (priloga C2) izhaja, da je to generalni direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Po tožnikovih navedbah v tožbi je zaposlen v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelek zaporov v M. kot varnostnik, torej ne kot športni trener ali organizator športnih prireditev. Igranje oziroma tekmovanje v košarki na prireditvi, ki je ni organiziral njegov delodajalec, torej ni njegova delovna obveznost. Organizatorji tekmovanja so bili Regionalni klub mednarodnega policijskega združenja za P., Policijski sindikat Slovenije, Policijsko veteransko združenje ... in športno društvo .... Udeležencem, tudi tožniku, je bila za udeležbo na tekmovanju dne 10. 9. 2010 s sklepom generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij št. ... z dne 18. 10. 2010 odobrena odsotnost z dela, s pravico do nadomestila plače zaradi aktivne udeležbe – zastopanje Zavoda za prestajanje kazni M., na športnih igrah Policijske uprave M..

Po 19. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS št. 100/2005 s spremembami) ter po 3. odstavku 22. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) se poškodbe pri delu in poklicne bolezni opredeljujejo s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za poškodbo pri delu se po 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami) šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Dejavnost, na podlagi katere je tožnik zavarovan, je njegovo delovno razmerje na delovnem mestu varnostnika v Zavodu za prestajanje kazni zapora v M.. ZPIZ-1 v 28. členu ter ZZVZZ v 7. točki 18. člena določata obveznost zavarovanja za poškodbo pri delu tudi za športnike, trenerje ali organizatorje, ki v okviru organizirane športne dejavnosti sodelujejo pri športnih akcijah. Tožnik, kot udeleženec rekreativne športne prireditve, v smislu določb o obveznem zavarovanju, ne more biti obravnavan kot športnik, trener ali organizator, ker teh lastnosti ni imel, poleg tega 28. člen ZPIZ-1 določa obvezno zavarovanje za invalidnost, telesno okvaro ali smrt kot posledico poškodbe pri delu, če oseba ni zavarovana na drugi podlagi.

Iz pogojev tekmovanja (priloga A1) izhaja, da je šlo za športno zabavno druženje Policijske uprave M.. Posebej je bilo določeno, da vsi tekmovalci tekmujejo na lastno odgovornost in v prostem času. Dejstvo, da je bilo tožnikovima sodelavcema omogočeno, da sta se tekmovanja udeležila s službenim vozilom, za katerega je bil izpolnjen potni nalog, ne pomeni, da tožnikova udeležba na tekmovanju pomeni delovno obveznost oziroma dejavnost, na podlagi katere je tožnik vključen v obvezno zavarovanje. Čeprav gre za organizirano športno aktivnost, ki je posredno povezana tudi s tožnikovim delodajalcem, v smislu določb ZPIZ-1 o definiciji poškodbe pri delu, ne gre za takšno poškodbo, saj ni neposredne vzročne zveze poškodbe pri rekreativnem igranju z opravljanjem tožnikovega dela varnostnika pri ZPKZ M.. Tožnik je na športnem tekmovanju sodeloval v prostem času, imel je odobren izredni plačani dopust, in ne med delovnim časom, zato ni šlo za delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončni odločbi tožene stranke o začasni zadržanosti od dela spremenita tako, da se kot vzrok zadržanosti za sporno obdobje ugotovi poškodba pri delu. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje sklenilo, da pritožbene stroške nosi sam, kot določa 154. člen ZPP.