Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odstop terjatve, ki je predmet pravde med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora, kar je izrecno določeno v prvem odstavki 190. člena ZPP. Tožnik tudi ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Če bo vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja povezana s samim odstopom terjatve ne bodo relevantna. Ker objektivne meje pravnomočnosti take sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec v tem primeru ugovore v zvezi z odstopom terjatve lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ. Vendar pa stališče, da tožnik ni dolžan tožbenega zahtevka prilagoditi okoliščinam odstopa terjatve, ne pomeni, da tožnik takšne prilagoditve ne sme narediti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31471/2017 z dne 12. 4. 2017 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 3.159,03 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložilo pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (prva točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o spremenjenem tožbenem zahtevku. Podredno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31471/2017 z dne 12. 4. 2017 ostane v veljavi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tekom predmetnega postopka je prišlo do prenosa vtoževane terjatve. Tožeča stranka je nato z vlogo z dne 13. 11. 2018 spremenila tožbeni zahtevek tako, da bi bila tožena stranka po spremenjenem tožbenem zahtevku dolžna izpolniti obveznost pridobitelju terjatve D. Švica. Navedeni spremembi tožbenega zahtevka tožena stranka ni ugovarjala, temveč je nadaljevala s pravdanjem o glavni stvari. Zato se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je odločilo mimo tožbenega zahtevka oziroma o neobstoječem tožbenem zahtevku.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka je od toženih strank zahtevala vračilo kredita na podlagi odpovedi kreditne pogodbe, in sicer od prve toženke kot kreditojemalca ter druge in tretje toženke kot solidarnih porokov. Tekom postopka je prišlo do odstopa terjatve, na kar je sodišče opozorila tožena stranka, ki je ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2018 v spis vložena pripravljalna vloga tožeče stranke in prevzemnika terjatve. Tožeča stranka in prevzemnik terjatve D. AG Švica sta naslovnemu sodišču sporočila, da je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 31. 5. 2018 sklenjene med odstopnikom terjatev Banka d.d., in prevzemnikom terjatve D. AG Švica, prišlo do prenosa terjatve banke do dolžnika z vsemi akcesornimi pravicami na prevzemnika terjatve. Tožeča stranka in prevzemnik terjatve sta na podlagi 190. člena ZPP sodišču prve stopnje predlagala, naj pozove nasprotno stranko k podaji soglasja za vstop prevzemnika terjatve kot tožeče stranke v predmetni pravdni postopek. Za primer, če toženke ne bodo soglašale z vstopom prevzemnika terjatve na mesto tožeče stranke, pa sta naslovnem sodišču predlagala, da izda sklep o dopustitvi stranke intervencije prevzemnika terjatve v predmetni pravdni zadevi. V vlogi je še navedeno, da tožeča stranka s predmetno vlogo prilagaja tožbeni zahtevek nastali odtujitvi terjatve in predlaga, da naslovno sodišče naloži toženi stranki plačilo dolgovanega zneska pridobitelju terjatve D. AG Švica.

8. Sodišče prve stopnje se do predlaganih sprememb tožbe na naroku dne 14. 11. 2018 ni opredelilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je navedlo le, da ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke ni sledilo, ker je brezpredmeten, saj odtujitev stvari ali pravice o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Sodišče prve stopnje torej predlagane spremembe tožbe sploh ni upoštevalo in se do nje ni opredelilo. Prav tako pa tudi ni odločilo o predlogu za stransko intervencijo. Tudi tožena stranka se v zvezi z navedeno pripravljalno vlogo ni izrecno izjasnila. Iz zapisnika naroka z dne 14. 11. 2018 izhaja le, da je „vztrajala kot do sedaj“.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odstop terjatve, ki je predmet pravde med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora, kar je izrecno določeno v prvem odstavki 190. člena ZPP. Tožnik tudi ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Če bo vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja povezana s samim odstopom terjatve ne bodo relevantna. Ker objektivne meje pravnomočnosti take sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec v tem primeru ugovore v zvezi z odstopom terjatve lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ. Vendar pa stališče, da tožnik ni dolžan tožbenega zahtevka prilagoditi okoliščinam odstopa terjatve, ne pomeni, da tožnik takšne prilagoditve ne sme narediti.1

10. V zvezi s tem sta v obravnavanem primeru tožeča stranka in prevzemnik terjatve podala tri predloge. Prvi predlog, po katerem bi v pravdo namesto tožeče stranke vstopil prevzemnik terjatve ureja drugi odstavek 190. člena ZPP. Tovrstna sprememba tožbe je dopustna le, če vanjo privolita obe pravdni stranki. Drugi predlog se nanaša na stransko intervencijo prevzemnika terjatve. Tretji predlog pa je prilagoditev tožbenega zahtevka, pri kateri ostaneta obe pravdni stranki nespremenjeni, tožena stranka pa je dolžna izpolniti obveznost prevzemniku terjatve. Pri tem ne gre za spremembo tožbenega zahtevka temveč zgolj za spremembo načina izpolnitve obveznosti. S takšno prilagoditvijo zahtevka je prevzemnik terjatve opredeljen kot upravičenec v sodbi in ima zato po pravnomočnosti neposreden izvršilni naslov za prisilno izterjavo. Če je takšna prilagoditev zahtevka utemeljevana na posledici odstopa terjatve, so te okoliščine vključene kot del dejanske podlage na kateri temelji sodba. S tem pa je tožencu tudi omogočeno, da že v pravdi uveljavlja ugovore iz drugega odstavka 421. člena OZ.2

11. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje procesnega položaja pravdnih strank in prevzemnika terjatve glede na podane predloge ni ugotovilo. Tako so ostale neugotovljene okoliščine ali je tožena stranka pristala na to, da namesto tožeče stranke v pravdo vstopi kot tožeča stranka prevzemnik terjatve, ali pa pride v poštev obravnavanje predloga za stransko intervencijo prevzemnika terjatve in prilagojenega zahtevka tožeče stranke.

12. Ureditev pravdnega postopka zagotavlja spoštovanje avtonomije volje strank. Izraz avtonomije volje strank pa je tudi razpolaganje z zahtevkom. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je tožnik s tožbo zahteval (načelo dispozitivnosti). Z uveljavljanjem zahtevka po sodni poti, stranka določi ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi meje sodne odločbe. Sodišče lahko tožeči stranki prisodi le to, kar stranka zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom.

13. Zaradi opisanih pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov, saj ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 13. 11. 2018 in v njej podanih predlogov. S tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

14. Ker pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti v postopku ne more odpraviti samo, je bilo treba odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o predlogih tožeče stranke in prevzemnika terjatve, ki zadevajo procesne predpostavke in položaj strank ter šele nato vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku.

1 Sodba VSRS III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016, točka 16 obrazložitve. 2 Ibid., točka 17 obrazložitve.