Jedro

Iz četrtega odstavka 7. člena Pogodbe sicer izhaja možnost nastanka primanjkljaja blaga in način izravnave (poravnave ali kompenzacije) ugotovljenega primanjkljaja. Vendar pa iz njega ne izhaja, da zaradi ugotovljenega primanjkljaja blaga, zaradi njegove velikosti, ni mogoče prenehanje (takojšnja prekinitev) Pogodbe (po prvem odstavku njenega 11. člena). Čeprav v Pogodbi višina „dopustnega“ inventurnega manjka ni bila opredeljena, namreč ne more biti dvoma, da tožena stranka ni bila dolžna tolerirati vsakršnega primanjkljaja.

Pogodbena stranka, ki ne ravna po dolžnostih, ki izvirajo iz načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), to je tista, ki ne ravna lojalno do druge in ki druge ne obvešča o pomembnih dejstvih (konkretno o nastalem velikem manjku), se ne more sklicevati na sicer veljavna pogodbena pravila (konkretno na pogodbeno določbo o izravnavi ugotovljenega primanjkljaja). Poleg tega mora pogodbena stranka pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati z zahtevano skrbnostjo (6. člen OZ) in ne sme zlorabljati svojih pogodbenih pravic (7. člen OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 3.511,16 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

Obrazložitev

: Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi odstopa od pogodbe št. 1 /2004 (to je Pogodbe št. 1/2004 o prevozu in prodaji mlečnih izdelkov, v nadaljevanju Pogodbe).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in s končno sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo v naložitvenem delu in tožbeni zahtevek (za plačilo 261.557,46 EUR iz naslova izgubljenega dobička(1), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2010) zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev 4.441,74 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev 6.592,68 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje izrecno vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko pa tudi zaradi bistvene kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje. Primarno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje s potrditvijo vmesne sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev njene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

5. Tožena stranka je v revizijskem odgovoru tudi navedla, da se zaradi hude kršitve pogodbene obveznosti tožeče stranke »zadeva v kazenskem pogledu nadaljuje pri ljubljanskem tožilstvu zoper tožnika kot osumljenca«. Tožeča stranka pa je v zvezi z navedenim naknadno (po izteku roka za opravo pravdnih dejanj v tej, to je revizijski fazi postopka) predložila obvestilo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 5. 3. 2014, iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba PP Ž. z dne 1. 7. 2011 zoper njo (kot osumljenko) zavržena. Vendar pa revizijsko sodišče teh navedb, ki pomenijo revizijske novote, kot nedovoljenih ni upoštevalo. Ne nanašajo se namreč na uveljavljano postopkovno kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (372. člen ZPP).

Povzetek dejanskih ugotovitev

6. Pravdni stranki sta pogodbeno sodelovali na podlagi Pogodbe, ki je bila (1. 4. 2004) sklenjena za dobo petih let, po poteku te dobe pa obnovljena za nadaljnjih pet let. Tožeča stranka je na podlagi te Pogodbe opravljala prevoze za toženo stranko na progah št. 66, 95 in 98. 7. Tožena stranka (naročnica) je od pogodbe odstopila 1. 9. 2010. V izjavi o odstopu od Pogodbe je navedla: da je tožeča stranka (prevoznica) do njenih (to je naročničinih) kupcev (konkretno do družbe A., d. o. o.) nastopala nekorektno; da za blago, ki ga je prevzela iz njenega (to je naročničinega) skladišča, ni dnevno dostavljala dobavnic, potrjenih s strani prevzemnikov blaga, in ostale dokumentacije; da je bil pri njej 20. 7. 2010 na progi št. 66 ugotovljen velik inventurni manjko v višini 5.961,91 EUR. Tožena stranka je zato 4. 9. 2010 prenehala izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je 15. 9. 2010 pozvala toženo stranko k (nadaljnjemu) izpolnjevanju Pogodbe, vendar je dani rok (5 dni) potekel brezuspešno.

8. Ugotovljeni manjko blaga (1.678,11 kg sira) je bil (v skladu s četrtim odstavkom 7. člena Pogodbe) izravnan z dvema kompenzacijama (zadnja alineja 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, na njeni 4. strani).

Relevantne določbe Pogodbe

9. 2. člen: Prevoznik se zavezuje za naročnika opravljati prevoz in prodajo blaga na relaciji, ki jo določi naročnik (prvi stavek).

10. 7. člen: Ob inventuri blaga ugotovi naročnik presežke in primanjkljaje blaga. Za ugotovljene presežke prejme dodatno obremenitev[;] za ugotovljeni primanjkljaj pa mu naročnik izstavi račun, katerega prevoznik poravna z nalogom na TRR naročnika ali pa se plačilo kompenzira z mesečnim izračunom provizije (četrti odstavek).

11. 11. člen: V primeru kršitve pogodbenih določil, s strani prevoznika, je prekinitev pogodbe takojšnja (prvi odstavek). Vsaka pogodbena stranka lahko odstopi od te pogodbe s pismeno izjavo [s] trimesečnim odpovednim rokom (prvi stavek drugega odstavka).

Relevantne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)

12. 12. člen (Poslovni običaji, uzance, praksa): V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

13. 82. člen (Uporaba določil in razlaga spornih določil): Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek).

Presoja utemeljenosti revizije Glede bistvene postopkovne kršitve

14. Tožeča stranka (revidentka) je uveljavljala, da naj bi bili razlogi sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju, ker je »drugostopenjsko sodišče svoj materialnopravno zmoten sklep, da je (navkljub odsotnosti pogodbeno določenih predpostavk) bila podana upravičenost tožene stranke do odstopa od pogodbe kot najradikalnejšega ukrepa, ki naj bi bil na voljo toženi stranki, utemeljilo z inventurnim manjkom [ki je nastal v poslovanju tožene stranke z družbo A., d. o. o.] kot dejstvom, za katerega [pa je] samo naved[lo], da ga ni mogoče opredeliti kot posledic[e] ravnanja tožeče stranke«.

15. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila tožena stranka upravičena odstopiti od Pogodbe že iz razloga pri tožeči stranki ugotovljenega inventurnega manjka (14. točka obrazložitve njegove sodbe). Svojo presojo je prvenstveno utemeljilo s tem, da je šlo za velik manjko, ki ni mogel nastati s pravilnim izpolnjevanjem Pogodbe, ter da tako velikega manjka pravdni stranki pri sklenitvi Pogodbe glede na v njej opredeljeni način poslovanja nedvomno nista imeli v mislih; dodatno pa s tem, da je bil inventurni manjko pri tožeči stranki ugotovljen neposredno po obravnavanju poslovanja tožeče stranke z družbo A., d. o. o., in pri slednji ugotovljenega manjka (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje torej svoje odločitve ni oprlo na manjko, ki je bil ugotovljen pri družbi A., d. o. o. Zato očitek o kršitvi v postopku pred sodiščem druge stopnje ni utemeljen.

Glede uporabe materialnega prava

16. Iz četrtega odstavka 7. člena Pogodbe sicer izhaja možnost nastanka primanjkljaja blaga in način izravnave (poravnave ali kompenzacije) ugotovljenega primanjkljaja. Vendar pa iz njega ne izhaja, da zaradi ugotovljenega primanjkljaja blaga, zaradi njegove velikosti (v konkretnem primeru je bil ugotovljen primanjkljaj 1.678,11 kg sira v vrednosti 5.961,91 EUR), ni mogoče prenehanje (takojšnja prekinitev) Pogodbe (po prvem odstavku njenega 11. člena). Čeprav v Pogodbi višina »dopustnega« inventurnega manjka ni bila opredeljena, namreč ne more biti dvoma, da tožena stranka ni bila dolžna tolerirati vsakršnega primanjkljaja.

17. Pogodbena stranka, ki ne ravna po dolžnostih, ki izvirajo iz načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), to je tista, ki ne ravna lojalno do druge in ki druge ne obvešča o pomembnih dejstvih (konkretno o nastalem velikem manjku), se ne more sklicevati na sicer veljavna pogodbena pravila (konkretno na pogodbeno določbo o izravnavi ugotovljenega primanjkljaja). Poleg tega mora pogodbena stranka pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati z zahtevano skrbnostjo (6. člen OZ) in ne sme zlorabljati svojih pogodbenih pravic (7. člen OZ).

18. Zato se revizijsko sodišče strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da je tožena stranka zaradi ugotovljenega inventurnega manjka utemeljeno odstopila od Pogodbe. Šlo je namreč za velik manjko, ki nikakor ni mogel nastati s pravilnim izpolnjevanjem Pogodbe, saj tako velikega manjka (1.678,11 kg sira v vrednosti 5.961,91 EUR) pogodbeni stranki pri sklenitvi Pogodbe, glede na v Pogodbi opredeljeni način poslovanja, nedvomno nista imeli v mislih (kot prakse med njima) (23. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na koncu njene 20. strani in na začetku njene 21. strani, ter 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Na to nenazadnje kaže tudi reakcija tožene stranke po ugotovljenem manjku.

19. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP) vezano, izhaja, da je bil ugotovljeni primanjkljaj posledica izredne inventure z dne 20. 7. 2010 (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na 18. strani)(2) oziroma »obravnav[e] poslovanj[a] tožeče stranke z družbo A. d. o. o. in pri tej ugotovljenega manjka« (13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ne izhaja pa, da bi bil ugotovljeni primanjkljaj v celoti in sam od sebe (s strani tožeče stranke) izravnan pred izredno inventuro (20. 7. 2010) in pred odstopom tožene stranke od Pogodbe (1. 9. 2010), kar bi lahko kazalo na dogovorjeni način poslovanja (12. člen OZ). Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj sicer izhaja, da je bil sporni primanjkljaj izravnan z dvema kompenzacijama, vendar pa se v ugotovitvah sodišča prve stopnje omenjata le kompenzaciji z dne 31. 8. 2010 (kar je iz časa po izredni inventuri) in z dne 21. 9. 2010(3) (kar je iz časa tako po izredni inventuri kot po odstopu od Pogodbe) (20. točka obrazložitve njegove sodbe, na 17. strani).

Odločitev o reviziji

20. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile (po njegovi materialnopravni presoji) bistvene za odločitev.

21. Ker po obrazloženem uveljavljana revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

22. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

23. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 3.511,16 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Gre za 2.858,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, za pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter za 633,16 EUR 22% davka na dodano vrednost. 24. Priznane (odvetniške) stroške je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 20. člena nove Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, ki je začela veljati 10. 1. 2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009 – ZOdv-C), ob upoštevanju tarife, veljavne v času, ko je odvetnik opravil delo.

25. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Op. št. (1): Če tožena stranka ne bi od Pogodbe odstopila (1. 9. 2010), bi Pogodba veljala do 1. 4. 2014. Op. št. (2): Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da do inventure 20. 7. 2010 pri tožeči stranki inventurnega manjka ni bilo.

Op. št. (3): Iz prilog A21 in B68 izhaja, da je pravilna navedba datuma kompenzacije 21. 9. 2010 in ne 21. 9. 2009.