Jedro

Tožena stranka za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev obravnavanega posega v prostor, ni imela podlage in je zato v predmetni zadevi ostalo nerazjasnjeno, za kakšen poseg v prostor naj bi pravzaprav šlo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 16.10.2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke - investitorja za legalizacijo pomožnega objekta na zemljišču parc. št. 45 k.o. B.. Tožena stranka v obrazložitvi citira določbe 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 - ZUN), ki se uporablja za dokončanje postopkov na podlagi določbe 192. člena Zakona o graditvi objektov. Nadalje navaja določbe Odloka o skupnih prostorskih ureditvenih pogojih za občino Ilirska Bistrica (Uradne objave, PN 17/94; v nadaljevanju: Odlok), ki ureja območje predlaganega posega B., predvsem pa izpostavlja 17. člen Odloka, po katerem je pri določanju lege objektov potrebno upoštevati naslednje pogoje: nove stavbe morajo biti odmaknjene od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani sanitarni in požarno varstveni pogoji, novi objekti pa morajo biti od obstoječih odmaknjeni minimalno 8,00m in 2,00m od posestne meje, manjši pa so dopustni, če so zagotovljeni sanitarno-higienski in požarno varnostni pogoji ter s pisnim soglasjem sosedov mejašev. V primeru nadomestne gradnje z manjšimi odmiki, pa so le-ti možni v istih gabaritih kot jih je imel objekt, ki se nadomešča, povečanje gabarita pa je možno s pisnim soglasjem sosedov. V obravnavanem primeru nadomestne gradnje pomožnega objekta je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da je bil prvotni objekt od sosednega zemljišča na parc. št. 27 k.o. B. odmaknjen približno 3,00 m, sedanji objekt pa je postavljen v tlorisni velikosti 4,70 m x 6,40 m in se stika s severovzhodno stranjo gospodarskega poslopja na parc. št. 770/5 k.o. B., katerega lastnika sta A.A. in B.B.. Na južni strani pa je objekt oddaljen od gospodarskega poslopja na parc. št. 27 k.o. B. 1,00 m. Po njenem mnenju v danem primeru torej ni sporno, da gre za legalizacijo nadomestne gradnje, ki je zgrajena v večjih gabaritih kot jih je imel prvotni objekt in ki se stika z objektom na parc. št. 770/5 k.o. B., ki je v lasti nasprotnih strank, čigar soglasja pa investitor ni predložil. Pritožbene navedbe glede gradnje in odmika prvotnega objekta zavrača kot pritožbeno novoto, saj navedenemu v teku postopka na prvi stopnji tožeča stranka naj ne bi ugovarjala. Dejstev oziroma dokazov, ki bi vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ni predložila, na to pa ne more vplivati niti dopis z dne 4.7.2003. Upravni organ namreč ni dolžan presojati okoliščin in pogojev glede soglasja soseda. Zavrača tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki jo predlaga tožeča stranka, saj se predlagana gradnja glede na obstoječe stanje v naravi presoja po konkretnem prostorskem aktu, ki velja v času prvostopnega odločanja, k odločitvi torej zaslišanje ne bi pripomoglo. Tudi vse ostale pritožbene ugovore šteje za nerelevantne in ker nima pristojnosti za odločanje o njih (drugi posegi v prostor, medsosedski odnosi, medsebojno priznavanje stvarnopravnih pravic), ob ugotovitvi, da izvedena gradnja ni v skladu s konkretnim prostorskim aktom, zahtevku tožeče stranke ni bilo mogoče ugoditi, iz istih razlogov pa je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke.

Tožeča stranka izpodbijani odločbi ugovarja iz vseh tožbenih razlogov in navaja, da so že v povzetku trditev tožeče stranke napačno povzeta nekatera dejstva. Tako ni bilo navedb o pozidavi objekta na parc. št. 770/5, temveč o njegovi podzidavi, to je, da je bil k obstoječemu zidu dodan nov zid kot opora premalo temeljenemu zidu objekta. Tako dodani zid je sezidan na parc. št. 45 in neposredno prislonjen na zid objekta parc. št. 770/5, kar se vidi tudi iz predloženih fotografij, viden pa je v notranjosti spornega objekta in izven njega. Navedeno pa kaže na to, da je med lastnikoma sosednjih parcel v času gradnje obstajalo vzajemno soglasje tako za obnovo objekta kot za dodatno temeljenje zidu. Napačna in zavajajoča naj bi bila tudi trditev o pogojnem pisnem soglasju. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo, da se sporni objekt na južni strani parc. št. 27 približa na 1,00 m oddaljenosti. Res je širina prehoda med objektoma na južni strani manjša, sam stik med objektoma z objektom na parc. št. 770/5 pa je obstajal že od 1901. Poudarja, da je obnovljeni objekt po površini obnovljen v manjših, ne pa večjih gabaritih, to pa se da dokazati tudi z letalskimi posnetki in gradbenimi izvedenci. Tudi ugotovitev, da poteka meja z zemljiščem parc. št. 27 ne drži, saj je mejna parcela z navedeno parc. št. 23/4, kar je dvorišče v solastnini tožeče stranke in C.C.. C.C. pa je kot sosed mejaš dal vsa potrebna soglasja. Tudi nekdanji lastnik objekta na parc. št. 27 D.D. je ob obnovi objekta dal soglasje oziroma celo sam predlagal, naj tožeča stranka svoj objekt nasloni na zid njegovega objekta, česar pa tožeča stranka ni upoštevala. Glede stališča tožene stranke, da ni pristojna odločati o utemeljenosti pogojev za podajo soglasja s strani soseda mejaša, pa tožeča stranka meni, da gre za izogibanje odgovornosti, ki bi jo morala prevzeti v postopku odločanja. S tem omogoča izigravanja in šikaniranje med strankami. Tožena stranka bi morala pri odločanju ocenjevati izjave in pogoje, ki jih udeleženci v postopku podajajo. Ker na lokalnem nivoju ne pričakuje objektivne in nepristranske odločitve predlaga sodišču, da meritorno odloči. Da so bili do sedaj postopki vodeni nekorektno pa je razvidno tudi iz upravnih spisov. Za takšno utemeljitev navaja, da je po potrdilu občine A. parc. št. 45 opredeljena kot zazidano stavbno zemljišče, kar je v popolnem nasprotju z inšpektorjevo odločbo o rušitvi objekta na tej parceli. Za postavitev podpornega zidu in obnovo objekta je bil že pred več kot 30 leti sklenjen dogovor med sosedovim očetom in tožečo stranko, tako inšpektor kot upravna enota pa tega dejstva nočeta ugotoviti. Povsem neutemeljena je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da je bil prvotni objekt oddaljen od meje s parc. št. 27 3,00 metre, saj takega odmika nikoli ni bilo, kar potrjuje mapna kopija iz leta 1901. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da po na glavni obravnavi izvedenih dokaznih predlogih, izpodbijano odločbo odpravi ter v zadevi samo meritorno odloči, tako da se za obnovljeni pomožni objekt na parc. št. 45 k.o. B. tožeči stranki izda odločba o dovolitvi priglašenih del, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izdaje sodbe.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je tožeča stranka dne 30.10.2002 pri prvostopnem upravnem organu vložila vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, v kateri je navedla, da priglaša adaptacijo pomožnega objekta na parc. št. 45 k.o. B., ki je bil obnovljen pred letom 1965, adaptacija pa ni spremenila zunanjosti, zmogljivosti in namena objekta. Kot izhaja iz navedene vloge, med strankama pa tudi ni sporno, gre za priglasitev že izvedenih del, torej legalizacijo posega v prostor, in sicer na pomožnem objektu, to je objektu, katerega postavitev ureja občinski odlok in za katerega skladno s pogoji in merili odloka zadošča priglasitev del. Ker je bil obravnavni postopek uveden pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 - ZGO-1), se za njegovo dokončanje še zmeraj uporabljajo določbe ZUN, ki v določbi 2. odstavka 62. člena določa, da pristojni organ izda investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, pod pogojem, da za nameravana dela po zakonu oziroma občinskem odloku zadostuje priglasitev ter pod pogojem, da dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Po določbi 17. člena Odloka o skupnih prostorskih ureditvenih pogojih za občino Ilirska Bistrica (Uradne objave, št. 17/94; v nadaljevanju: Odlok) je pri določanju lege objektov, to je stanovanjskih in tudi pomožnih, potrebno upoštevati odmik objekta od parcelnih meja, ki mora biti takšen, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so zagotovljeni sanitarni in požarno-varstveni pogoji. Predvideni odmik od posestne meje je po 1. alineii 1. odstavka 17. člena 2,00 m, nadomestna gradnja, kjer so odmiki manjši, pa je možna le v istih gabaritih, kot jih je imel objekt, ki se nadomešča, s pisnim soglasjem pa je gabarit lahko tudi večji (3. alinea istega člena Odloka).

Upravni organ prve stopnje je z odločbo z dne 16.10.2003 odločil, da se tožeči stranki ne dovoli legalizacija pomožnega objekta, ki je lociran na parc. št. 45 k.o. B., v obrazložitvi pa ugotavlja, da si za nadomestno gradnjo ni pridobila soglasja sosedov, kar je sicer pogoj po določbi 5. alinea 17. člena Odloka, saj je bil po načrtu parcel prvotni objekt odmaknjen od parcelne meje s parc. št. 27 k.o. B. cca. 3,00 m, sedanji odmik pa znaša cca 1,00 m. Ker tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, tekom celotnega postopka vztraja pri trditvah, da gre za adaptacijo objekta, katerega lega, tlorisni gabariti in namembnost niso bili spremenjeni, prvostopenjski organ in tožena stranka pa sta se postavila na stališče, da gre za nadomestno gradnjo s povečanimi gabariti, pri čemer svojih ugotovitev nista utemeljili s konkretnimi dejstvi in izvedenimi dokazi, je po presoji sodišča dejansko stanje v bistvenih točkah ostalo nerazčiščeno. Za zaključek, da je šlo za nadomestno gradnjo s povečanjem gabaritov in zamikom objekta proti zemljišču sosedov na parc. št. 27 k.o. B., kar je v obravnavanem primeru ključno dejstvo, namreč v podatkih in listinah upravnih spisov ni podlage, takšne navedbe upravnih organov pa so v nasprotju z navedbami tožeče stranke v vlogi za priglasitev del ter z ostalimi trditvami, ki jih je postavljala tekom postopka. Čeprav se upravni organ prve stopnje pavšalno sklicuje na nedoločno opredeljeno skico parcel, iz katere naj bi izhajal prvotni odmik obravnavanega objekta od parc. št. 27, pa natančnejše utemeljitve, kako je prišel do takšnega sklepa, prvostopenjski organ ne podaja, zato sodišče dvomi v pravilnost takšne ugotovitve. Tudi tožena stranka je povsem nekritično sledila takšnemu izvajanju prvostopenjskega organa, ter v nasprotju s trditvami (tudi pritožbenimi) zaključila, da je dejstvo, da gre za povečano nadomestno gradnjo, nesporno. Prav tako nima podlage v listinah upravnih spisov trditev, da je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da je prvotni odmik od parcelne meje znašal 3,00 m, sedaj pa je ta odmik 1,00 m, saj iz zapisnika z dne 21.11.2002 ni razvidno, da bi se dejstvo glede prejšnjih odmikov niti vprašanje ali gre dejansko za nadomestno gradnjo ali zgolj za adaptacijo, na ustni obravnavi sploh ugotavljalo. Vlogo tožeče stranke so po presoji sodišča zato zmotno šteli za zahtevo po legalizaciji nadomestno gradnje, saj kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih za takšno sklepanje ni dejanske podlage. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pozvana na dopolnitev oziroma spremembo zahtevka. Iz navedenih razlogov je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev obravnavanega posega v prostor, ni imela podlage in je zato v predmetni zadevi ostalo nerazjasnjeno, za kakšen poseg v prostor naj bi pravzaprav šlo. Sklepanje, da naj bi šlo za nadomestno gradnjo je preuranjeno, zlasti ker je tožnik temu ves čas ugovarjal. Brez popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede tega, je tudi presoja pravilnosti uporabe 62. člena ZUN in 17. člena Odloka, na katerih temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, preuranjena. O utemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje, bo glede na navedeno, tožena stranka lahko odločila šele, ko bo ugotovila, kdaj je bil sporni objekt postavljen in ali so bila na njem opravljena le adaptacijska dela oziroma ali gre dejansko za nadomestno gradnjo (rušenje prejšnjega objekta in postavitev novega), kdaj je bila ta opravljena ter ali se je pri tem spremenila velikost oziroma tlorisni gabariti objekta, kar je vplivalo tudi na spremembo dotedanjega odmika od parcelne meje s parc. št. 27 k.o. B.. Šele na takšni podlagi bo namreč mogoče pravilno uporabiti določbe Odloka, ki določajo, kdaj so odmiki objektov od parcelnih mej lahko manjši od predpisanih in kdaj je zanje potrebno pridobiti soglasje prizadetih sosedov mejašev.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, samo ne more rešiti spora, saj so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 4. točki 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena), bo morala v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS izdati novo odločbo. Tožeča stranka pa je v zmoti, če meni, da z navedbami v tožbi izkazuje pogoje, ki so za to, da lahko sodišče s sodbo samo odloči o upravni stvari, predpisani v 61. členu ZUS. Ob ugotovitvi, da ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, se sodišče v utemeljenost drugih tožbenih ugovorov ni spuščalo. Sodišče tožeči stranki v zvezi s tem pojasnjuje, da bo v ponovljenem postopku lahko navajala tista dejstva in zanje tudi predlagala dokaze, ki so za odločanje v obravnavani zadevi pravno pomembna.

Pri odločanju o stroških postopka je sodišče uporabilo 3. odstavek 23. člena ZUS, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Zato je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.