Jedro

Iz pravnomočno sklenjene sodne poravnave izhaja, da ta poravnava ne posega v razmerja po njeni sklenitvi oziroma v nadaljnje pravice in obveznosti obeh pravdnih strank, ki niso predmet te poravnave, kot na primer plača za sporni mesec. Glede na to, da toženka z ničemer ni izkazala trditve, da je tožniku izplačala plačo za sporni mesec, še posebej glede na dejstvo, da iz poravnave izhaja, da ta poravnava ne obsega plače za ta mesec, pomeni, da je glede tega odločilnega dejstva podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini sodne poravnave in med samim zapisom sodne poravnave. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč kljub ugotovitvi, da toženka tožniku ni izročila niti obračuna plače za ta mesec niti ga obvestila o zahtevanem nakazilu plače za ta mesec, v nasprotju s pravnomočno sodno poravnavo, zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo plače za sporni mesec. Gre torej za protispisni zaključek sodišča prve stopnje, da sodna poravnava vsebuje tudi izplačilo plače za sporni mesec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 4,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 679,82 EUR za čas od 19. 12. 2011 do 16. 3. 2012, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika glede plačila zneska 675,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo v izpodbijanem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti izvrševal neplačan del plačil po sodni poravnavi, sklenjeni pred istim sodiščem pod opr. št. Pd 168/2011. Izvršbo je vložil zaradi neplačanega dela njegovih terjatev iz poravnave v višini 2.541,03 EUR, saj toženka ni opravila plačil skladno s povsem jasno dogovorjeno sodno poravnavo. V izvršilnem postopku je toženka ugovarjala zoper sklep o izvršbi, s katerim ji je Okrajno sodišče naložilo predlagano in manjkajoče plačilo, ugovor pa je bil zavrnjen. Toženka je na obravnavi v tej zadevi navajala, da ta sklep ni pravnomočen, saj je vložila pritožbo. O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Mariboru, ki je pritožbo toženke v izvršilnem postopku v celoti kot neutemeljeno zavrnilo. Sodna poravnava je bila sklenjena za plače, ki so vključevale plačo še za mesec oktober 2011, medtem ko plača za mesec november 2011, ni bila predmet sodne poravnave in bi jo bi morala toženka plačati posebej. V ugovoru zoper sklep o izvršbi in v pritožbenem postopku v okviru izvršilnega postopka toženka ni navajala, da je v plačanih treh obrokih v izvrševanju sodne poravnave opr. št. Pd 168/2011 izplačala tudi plačo za mesec november 2011. To je navajala le v predmetnem delovnem sporu, ko je tožnik vtoževal plačilo plače za mesec november 2011. Zatrjevanja tožene stranke so bila tako različna in sicer, da je plačala plačo za november 2011 v treh obrokih skupaj in je zajeta v treh obrokih izvrševanja sodne poravnave in tudi, da je bila plača za november 2011 plačana pri zadnjem, tretjem obroku izvršitve sodne poravnave. Da plačila plače za november 2011 ni bilo, dovolj jasno kaže že plačilo toženke tožniku iz naslova omenjene sodne poravnave, ki je bilo izvedeno v treh obrokih in za 2.541,03 EUR nižje kot bi po sodni poravnavi moralo biti. Iz pravnomočnega sklepa o izvršbi izhaja, da toženka ni plačala niti obveznosti po sodni poravnavi, kaj šele da bi izpolnila obveznost plačila plače za november 2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6. 7. 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožnikovega tožbenega zahtevka pa vsaj preuranjena.

Iz 8. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče iz predloženih listin, prav tako pa tudi z zaslišanjem prič ni moglo ugotoviti, ob nakazilu katerega obroka iz sodne poravnave je bila nakazana tožniku plača za november 2011, kar je zatrjevala toženka. Ob ugotovitvi, da toženka tožniku ni izročila obračuna plače za mesec november 2011 niti ga na drug ustrezen način ni obvestila o dejanskem nakazilu plače, je sodišče štelo za odločilno, da je bila s strani uprave toženke dana finančno računovodski službi odredba dne 5. 1. 2012, da izvrši plačila na podlagi sklenjene sodne poravnave, ta pa je bila dana očitno na podlagi opravljenega obračuna plač, v katerem pa naj bi bila zajeta tudi plača za november 2011. Ob dejstvu, da je ta obveznost tožene stranke zapadla zadnja, je sodišče prve stopnje samo štelo, da je tožnik prejel plačo ob nakazilu zadnjega obroka sodne poravnave v mesecu marcu 2012. Iz zapisnika o sodni poravnavi z dne 16. 12. 2011 (A3) izhaja, da sta tožnik in tožena stranka sklenila sodno poravnavo, v kateri se je tožena stranka med drugim zavezala tožniku obračunati od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 23. 12. 2004 dalje do vključno meseca oktobra 2011 plače v skupni višini v glavnici bruto 70.886,73 EUR, za vsak posamezni mesec pa v višini glavnic, kot izhaja iz obračuna terjatev s strani tožene stranke, ki je sestavni del izvoda poravnave, od zneskov bruto plač plačati predpisane prispevke in davek, najkasneje v roku 15 dni od sklenitve te poravnave in tožniku izplačati neto zneske plač v skupnem znesku v glavnici 49.846,21 EUR, v neto zneskih za posamezne mesece pa v višini glavnice, kot je obračunana po toženi stranki in ta obračun je sestavni del poravnave. Iz zapisane sodne poravnave izhaja opredeljenost denarne terjatve, ki je točno določena in opredeljuje tudi način izračuna terjatev tudi v zvezi z obračunom zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je svojo obveznost do tožnika izpolnila v treh plačilih po 19.921,70 EUR, skupaj torej v višini 59.765,10 EUR, prav tako pa je tožena stranka v celoti izpolnila tudi svojo obveznost plačila Zavodu RS za zaposlovanje v dogovorjeni višini 4.286,16 EUR. Iz pravnomočnega sklepa o ugovoru opr. št. I Pd 273/2012 z dne 13. 3. 2013 izhaja, da obveznost tožene stranke iz sklenjene 1. točke sodne poravnave znaša 66.592,29 EUR in z odbitkom v poravnavi dogovorjenega nadomestila zavodu v višini 4.286,16 EUR v znesku 62.306,13 EUR. Tožena stranka je iz tega naslova tožniku plačala le trikrat po 19.921,70 EUR oziroma skupno 59.765,10 EUR in je izvršilno sodišče ugotovilo, da je iz naslova sodne poravnave upnik (tožnik) upravičen še do razlike v višini 2.541,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila (A16).

Iz drugega odstavka 6. točke pravnomočne sklenjene sodne poravnave izhaja, da ta poravnava ne posega v razmerja po njeni sklenitvi oziroma v nadaljnje pravice in obveznosti obeh pravdnih strank, ki niso predmet te poravnave, kot na primer plača za november 2011 in nadaljnje plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja v bodoče v skladu z zakonom, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti toženke. Glede na jasni zapis v sodni poravnavi, da ta ne obsega plače za november 2011, pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plačo za november 2011, čeprav je dokazno breme na njej.

Glede na to, da toženka z ničemer ni izkazala trditve, da je tožniku izplačala plačo za november 2011, še posebej glede na dejstvo, da iz drugega odstavka 6. točke poravnave jasno izhaja, da ta poravnava ne obsega plače za november 2011 in upoštevajoč pravnomočni sklep o ugovoru opr. št. I Pd 273/2012, da je tožena stranka še iz naslova sodne poravnave dolžna tožniku izplačati razliko v višini 2.541,03 EUR, pomeni, da je glede tega odločilnega dejstva podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini sodne poravnave in med samim zapisom sodne poravnave. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in v posledici preuranjeno zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova plače za november 2011 v višini 675,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je namreč kljub ugotovitvi, da toženka tožniku ni izročila niti obračuna plače za mesec november 2011 niti ga obvestila o zahtevanem nakazilu plače za november 2011, v nasprotju s pravnomočno sodno poravnavo in sklepom o ugovoru, zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo plače za mesec november 2011. Gre torej za protispisni zaključek sodišča prve stopnje, da sodna poravnava vsebuje tudi izplačilo plače za november 2011. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in posledično razveljavilo odločitev o stroških postopka, nato pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti bistveno kršitev določb postopka, že izvedene dokaze bo moralo ponovno presoditi, po potrebi tudi dopolniti, izvesti še ostale oziroma nekatere od ostalih predlaganih dokazov in jih (upoštevaje dokazno breme) ustrezno dokazno oceniti in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se za dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavi ni odločilo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da to ne bi bilo primerno, še posebej upoštevaje dejstva, da zoper dejansko stanje, kot bi ga ugotovilo pritožbeno sodišče, stranki ne bi imeli možnosti vložitve pravnega sredstva. Iz tega razloga se je odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.