Jedro

Pisni sporazum, s katerim stranki razveljavita PZ, mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve glede uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti (79. člen ZDR). Ker je bil med tožnico in toženo stranko v okviru izvensodne poravnave sklenjen sporazum o razveljavitvi PZ skladno z citiranim 79. členom ZDR, pri sklepanju poravnave pa tožničina volja ni bila obremenjena z napako volje, ki bi bila razlog za neveljavnost poravnave, je bila pogodba o zaposlitvi zakonito razveljavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi se ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med toženo stranko in tožnico z dne 6.12.2002, sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnice na reintegracijo in na izplačilo zapadlih neto plač od 1.6.2003 dalje do integracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila po odvodu davkov in prispevkov, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi del tožničinega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izvensodna poravnava, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, ni bila sklenjena v skladu z načeli obligacijskega prava. Tožena stranka se je zavedala, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas nezakonito, saj je bil med drugim v avgustu 2003 pri njej opravljen tudi inšpekcijski nadzor. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil tožbeni zahtevek tožnice eventuelno utemeljen le v primeru, če bi tožnici uspelo dokazati napake volje v času sklepanja izvensodne poravnave z dne 21.10.2003. Ker je tožena stranka s tožnico v nasprotju z določili zakona nepretrgoma sklepala delovno razmerje za določen čas v obdobju 4 let in 7 mesecev, je tožnici v nasprotju z zakonskimi določili odrekla ustavno pravico do dela.

Tožnica je bila pri sklepanju izvensodne poravnave s toženo stranko v negotovosti prav zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, saj je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklepala nezakonito. Sodišče prve stopnje pri presojanju veljavnosti izvensodne poravnave ni ugotavljalo, če je prišlo do kršitve načela enake vrednosti dajatev in posledično ničnosti pogodbe. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, vključno z določbo 119. čl. Obligacijskega zakonika o oderuški pogodbi. V času sklepanja izvensodne poravnave z dne 21.10.2003 je bila tožnica v veliki finančni in socialni stiski, saj ji je tožena stranka z nezakonitim ravnanjem odrekala pravico do dela. Poleg tega tožnica ni zmogla plačevanja fiksnih stroškov stanovanja toženi stranki. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se je tožena stranka odpovedala zakonskim zamudnim obrestim v postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah. V znesek terjatve zoper tožnico, določen v izvensodni poravnavi, so vključene tudi že zastarane terjatve v višini 117.630,00 SIT, ki jih tožnica ni bila zavezana poravnati.

V izvensodni poravnavi je bilo tožnici neupravičeno naloženo plačilo stroškov tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je v izvensodni poravnavi v 7. tč. dogovorjena sporazumna razveljavitev delovnega razmerja z dne 1.8.2004, na podlagi katere naj bi se tožnica odrekla pravici iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. S sklenitvijo izvensodne poravnave je tožnica želela prekiniti šikanozno ravnanje direktorja tožene stranke. Z izvensodno poravnavo se je zmanjšala tudi obveznost tožene stranke, da tožnici izplača regres za letni dopust, kar je v nasprotju s 131. čl. Zakona o delovnih razmerjih. V trenutku sklepanja izvensodne poravnave tožnica tudi ni bila opozorjena, da ima Zavod za zaposlovanje od nje pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnica s strani odvetnika tožene stranke tudi ni bila opozorjena, da ji izvensodna poravnava ne priznava dejstva, da so ji bile s strani tožene stranke kršene pravice iz delovnega razmerja, zato ji tožena stranka ni zavezana povrniti škode, povzročene s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Sicer sta dobrini, katerih poravnavo naj bi uredila izvensodna poravnava, v očitnem medsebojnem nesorazmerju, saj se na eni strani poravnajo terjatve fiksnih stroškov stanovanja tožene stranke do tožnice, na drugi strani pa pravice tožnice do delovnega razmerja za nedoločen čas pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo na podlagi ugotovitve, da sta se tožnica in tožena stranka z izvensodno poravnavo z dne 21.10.2003 (B 10) dogovorili za popolno poravnavo vseh medsebojnih obveznosti, ki jih je tožnica uveljavljala do tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 239/2003 in ki jih je tožena stranka uveljavljala do tožnice iz naslova fiksnih stroškov stanovanja v postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah opr. št. I 03/00589. Po čl. 1050 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) je poravnava posebna vrste pogodbe, s katero osebi, med katerima obstoji spor ali negotovost glede določenega pravnega razmerja, ta spor prekineta oz. to negotovost odpravita z vzajemnimi popuščanji, obenem pa določita svoje vzajemne pravice in obveznosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima izvensodna poravnava, ki sta jo tožnica in tožena stranka sklenili 21.10.2003 (B 10), vse sestavine poravnave, kot izhajajo iz čl. 1050 OZ. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazloženimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za veljavnosti izvensodne poravnave (medsebojna vzajemnost popustitve obeh strank, neobremenjenost strank z napako volje v času sklepanja izvensodne poravnave, dopustnost predmeta izvensodne poravnave).

Ob tem je potrebno ugotoviti, da sicer tožnica v postopku sploh ni postavila tožbenega zahtevka za razveljavitev izvensodne poravnave.

Ker je bilo z izvensodno poravnavo ugotovljeno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas skladno pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2002, ker so bili ugotovljeni zneski obveznosti tožene stranke do tožnice iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja in zneski obveznosti tožnice do tožene stranke iz naslova fiksnih stroškov stanovanja, katere sta stranki v izvensodni poravnavi pobotali, z dogovorjeno obveznostjo tožene stranke, da nepobotani del obveznosti izplača tožnici, ker je bila tožena stranka zavezana tožnico pozvati nazaj na delo in ker se je navedena izvensodna poravnava po izpovedbi tožnice tudi dejansko izvajala, sta tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča obe stranki uredili medsebojne obveznosti, ki sta jih vtoževali v zadevah Pd 293/2003 in I 03/00589. Tožnica je šele v pritožbi pričela zatrjevati spornost izvensodne poravnave s tem, da so vanjo vključene njene zastarane obveznosti, regres za letni dopust in stroške tega individualnega delovnega spora, zato pritožbeno sodišče navedenega ni moglo upoštevati (373/1 čl. ZPP). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi vključitev navedenih obveznosti (s katerimi je tožnica lahko razpolagala) na veljavnost izvensodne poravnave nimajo vpliva.

V okviru te izvensodne poravnave sta se stranki dogovorili tudi za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 6.12.2002 (v zvezi s katero je bilo sicer v izvensodni poravnavi ugotovljeno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas), s pisno navedenimi posledicami sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker lahko na podlagi 79. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) stranki kadarkoli razveljavita pogodbo o zaposlitvi s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi takšne razveljavitve pogodbe pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožničina volja ob sklepanju izvensodne poravnave ni bila obremenjena z napako, ki bi bila razlog za neveljavnost te pogodbe (94. čl. OZ), je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da navedena izvensodna poravnava nasprotuje splošnim obligacijskim načelom. Ker je namen izvensodne poravnave rešitev spora, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da je ta poravnava neveljavna prav zato, ker je tožena stranka ravnala nezakonito. Zatrjevana nezakonitost pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko je bila namreč odpravljena z ugotovitvijo, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z vsemi posledicami takšne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Glede na to tudi ni bila kršena ustavna pravica svobode dela tožnice, kot to smiselno zatrjuje v pritožbi. V zvezi s sklicevanjem tožnice na kršitev načela enake vrednosti dajatev in posledično ničnosti je potrebno opozoriti na določbo 1055. čl. OZ, na podlagi katere se zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitev izvensodne poravnave. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena trditev tožnice, da je sporna izvensodna poravnava neveljavna zato, ker vsebuje elemente oderuške pogodbe (119. čl. OZ oz.

1054/1 čl. OZ). Teh elementov, tako subjektivnih kot objektivnih namreč v omenjeni izvensodni poravnavi ni zaslediti niti v zvezi z delom izvensodne poravnave, ki se nanaša na zaposlitev tožnice pri toženi stranki za nedoločen čas niti v zvezi z sporazumno razveljavitvijo te pogodbe. Iz izpovedbe tožnice z dne

14.11.22004 namreč med drugim izhaja tudi to, da se je z novimi delodajalci dogovarjala za novo zaposlitev, da je toženi stranki med drugim tudi povedala, da si bo mogoče lahko uredila službo do

1.4.2004 oz. do 1.8.2004 in da je bila tudi njena želja, da si dobi službo drugje. Pritožbena navedba tožnice, da ni bila opozorjena, da ji tožena stranka ne bo zavezana povrniti škode zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja, ker ji izvensodna poravnava ne priznava dejstva, da so ji bile kršene pravice iz delovnega razmerja, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni mogolo upoštevati (337/1 čl. ZPP). Tožena stranka sicer tožnice o tem niti ni bila dolžna opozarjati, pa tudi tožnica posebne škode (razen reintegracije in izplačila plače, kar je bilo vse vključeno v izvensodno poravnavo) ni vtoževala.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnica in tožena stranka vse medsebojne pravice in obveznosti, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, dogovorili z veljavno izvensodno poravnavo z dne

21.10.2003, zato je tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, zato ker jih tožnica ni priglasila.