Jedro

Tudi če pravilnik delodajalca konkretnih meril iz naslova delovne uspešnosti ne vsebuje, je lahko podlaga za določitev letnega dopusta iz tega naslova. To ne pomeni, da bi tožniku iz naslova delovne uspešnosti že zaradi ne dovolj konkretizirane in razdelane določbe o upoštevanju delovne uspešnosti, pripadalo kar maksimalno število dni letnega dopusta. Zadošča že opredelitev, da delovno uspešnost določi direktor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe o določitvi njegovega dopusta za leto 1999, ki jo je izdal direktor tožene stranke dne 4.5.1999 in za razveljavitev sklepa komisije za prošnje in pritožbe tožene stranke z dne 20.10.1999 ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 114.030,70 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2002 do plačila, v 8 dneh. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, kar pa ni bilo niti potrebno, saj je predhodno že zavrnilo njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

S sklepom je sodišče zaradi umika dela tožbe ustavilo postopek po tožbenem zahtevku tožnika za razveljavitev vseh odločb o določitvi njegovega letnega dopusta, ki jih je izdala tožena stranka za leta 1993, 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 ter plačilo odškodnine zaradi kratenja pravice do letnega dopusta, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter glede zneska 78.584,00 SIT.

Zoper sodbo (ne tudi zoper sklep) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in (smiselno) ugoditev njegovemu zahtevku. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo določb ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) o rokih med pravdnim postopkom. Tožnik je v pripravljalni vlogi 29.11.2001 sodišču predlagal, da zavrže dokazne predloge tožene stranke (vpogled v program dela in poročila o delu tožene stranke za leti 1997 in 1998), saj je bila ta dolžna dokaze vložiti v roku 8 dni od procesnega sklepa sodišča z dne 26.9.2001. Sodišče zmotno navaja, da 8-dnevni rok za dostavo dokumentacije ni prekluzivni, temveč instrukcijski rok, toženi stranki pa je dopustilo, da dokumentacijo predloži tudi po poteku tega roka. Pri tem je prezrlo določbo 2. odst. 110. člena ZPP, da se lahko rok, ki ga določi sodišče, podaljša na predlog prizadete osebe, če za to obstajajo upravičeni razlogi iz 3. odst. tega člena. Tožena stranka za podaljšanje ni zaprosila v skladu z ZPP. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Bistveno je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka tudi s tem, ko je dovolilo dvakratno zaslišanje priče M. T., saj za to ni imelo razlogov. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 26.9.2001 sprejelo sklep, da je zaslišanje oz. izvedba tega dokaza zaključena. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, temveč je celo večkrat izvedlo neutemeljene dokazne predloge tožene stranke. Zaslišanje tožnika bi prav gotovo pripomoglo k popolni in celotni ugotovitvi dejanskega stanja. Z opustitvijo tega dokaza je bilo prekršeno načelo konktradiktornosti oz. obojestranskega zaslišanja v postopku. Tožnik je dne 27.12.2001 sodišču v dokaz ponudil spremembe in dopolnitve pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, s katerim je le-ta spremenila ravno najbolj sporni 31. člen, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni štelo za pomembnega, kaj še, da bi podalo razloge za njegovo zavrnitev.

V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja pritožba navaja, da je sodišče neutemeljeno verjelo neskladnim izpovedbam priče M. T.. Po izpovedi te priče naj bi bila podlaga za ocenjevanje delovne uspešnosti delavca 11. člen Pravilnika o plačah tožene stranke, ki pa le na splošno opredeljuje merila za ocenjevanje delovne uspešnosti, med temi pa ni najti merila "usposabljanje in izobraževanje lastnikov gozdov". Tožnik naj bi bil v letu 1998 neuspešen ravno iz tega naslova in mu prav zato ni bilo priznano ustrezno število dni letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določbo 10. člena Pravilnika o plačah, za katere namene se uporablja po tem pravilniku ugotovljena delovna uspešnost, ki ne določa, da se ta merila uporabljajo za določitev števila dni letnega dopusta. Tožnik se s tem v zvezi ponovno sklicuje na Spremembe in dopolnitve pravilnika o plačah v letu 1999. 31. člen Pravilnika o delovnih razmerjih ne določa, katera delovna uspešnost se upošteva pri določitvi letnega dopusta, torej ne določa prave podlage za ocenjevanje delovne uspešnosti, kar pomeni, da kriteriji in merila za ugotavljanje oz. ocenjevanje delovne uspešnosti, ki je podlaga za določitev letnega dopusta, niso bili vnaprej določeni in konkretizirani oz. določeni objektivno tako, da bi izključevali možnost arbitriranja. Usposabljanje in izobraževanje lastnikov gozdov in javnosti spada med naloge na delovnem mestu "strokovni sodelavec II" in "vodja krajevne enote", ne pa med naloge revirnega gozdarja. Kriterija stika z javnostjo ni mogoče uvrstiti med nobeno izmed devetih meril iz 11. člena Pravilnika o plačah. Pomanjkljivi pravilniki ne morejo biti osnova za določanje pravic delavca in je zato sklicevanje sodišča na izjave tožene stranke in njenih prič neutemeljeno. Splošni akt tožene stranke bi moral v celoti in popolnoma urediti tudi področje letnih dopustov. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, predvsem zato, ker so stroški priče M. T. za drugo zaslišanje nastali po krivdi tožene stranke, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 17.10.2001 sama predlagala ponovno zaslišanje te priče na svoje stroške in se zavezala pričo sama pripeljati na ponovno zaslišanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Med drugim navaja, da ni nikjer določeno, da bi se morala delovna uspešnost za potrebe letnega dopusta ugotavljati drugače kot delovna uspešnost za potrebe stimulacije pri plačah, tožnik pa v vseh letih zaposlitve ni niti enkrat prejel stimulacije pri plači iz naslova delovne uspešnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe in ob upoštevanju razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje bi morda lahko očitali celo preobširno izveden dokazni postopek, saj dejansko ni bilo posebnih potreb za izvedbo vseh dokazov na več narokih za glavno obravnavo. Vendar pa takšno postopanje sodišča prve stopnje ne predstavlja napačnega postopka, zlasti pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati napak, ki jih uveljavlja pritožba.

Na naroku dne 26.9.2001 je sodišče na predlog tožnika samega zahtevalo od tožene stranke, da v roku 8 dni predloži program dela zavoda za leti 1997 in 1998, česar pa tožena stranka ni storila v roku 8 dni, temveč nekoliko kasneje (s pripravljalno vlogo dne 11.10.2001). Kljub temu to dejstvo ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče prve stopnje predložitev teh listin zahtevalo od tožene stranke prav na predlog tožnika, tožnik pa na naslednji glavni obravnavi dne 17.10.2001 ni nasprotoval nekoliko kasnejši predložitvi navedenih listin. To je uveljavljal šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 6.12.2001; torej po tem, ko je prav na njegov predlog sodišče prve stopnje zahtevalo od tožene stranke to dokumentacijo in po tem, ko jo je brez njegovih pripomb na naslednji glavni obravnavi že vpogledalo, kar izhaja iz dokaznega sklepa. Tožnikovo sklicevanje na prepozno vložene dokaze bi bilo lahko utemeljeno le v primeru, če bi šlo za dokaze, na katere bi se sklicevala nasprotna stranka in ki bi jih sodišču predložila šele po preteku za to določenega roka, brez predloga za podaljšanje roka, kot to izhaja iz 110. člena ZPP. Nasprotno pa v konkretni zadevi tožnik prihaja v nasprotje sam s seboj, saj je prav on predlagal izvedbo konkretnega dokaza, se z izvedbo tudi strinjal, šele naknadno pa je temu dokazu nasprotoval. Ob tem je potrebno dodati, da izvedba dodatnih dokazov za rešitev te zadeve ni relevantna, torej tudi v primeru kršitve postopka, ta ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje in ne bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v skladu s 1. odst. 339. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker je sodišče dvakrat zaslišalo pričo M. T.. Zaslišanje te priče je bilo namreč potrebno glede na dogajanje na naroku z dne 17.10.2001, ko je tožnik začel trditi, da ni odklonil udeležbe na strokovni ekskurziji dne 25.9.1998 in da je bil dne 8.10.1998 v Ljubljani, kjer se je vpisal na študij II. stopnje gozdarstva ob delu, dne 7.10.1998 pa je bil na terenu. Prav v zvezi s temi navedbami tožnika, ki bi lahko kazale njegove ustrezne aktivnosti na področju stikov z javnostjo, itd., je bila na mestu odločitev sodišča prve stopnje, da je ponovno zaslišalo že predhodno zaslišano pričo, katere zaslišanje je tožena stranka tudi pravočasno predlagala. Tožnikove navedbe na naroku za glavno obravnavo dne 17.10.2001 so predstavljale novoto (navajanje novih dejstev), zaradi česar je v skladu z 286. členom ZPP sodišče lahko ponovno zaslišalo tudi pričo Milana Tretjaka.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo konktradiktornosti oz. obojestranskega zaslišanja strank v postopku, ker tožnika samega ni zaslišalo, kljub njegovemu dokaznemu predlogu že v tožbi. Tožnik namreč ni nasprotoval dokaznim sklepom sodišča o izvedbi dokazov oz. ni izrecno predlagal še svojega zaslišanja, v pripravljalni vlogi z dne 14.1.2002 pa je celo sam navedel, da je zadeva zrela za odločitev in predlagal, da sodišče odloči brez navzočnosti tožnika na naroku za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za 23.1.2002 (kar je sodišče prve stopnje ob soglasju tožene stranke tudi storilo). Glede na to se tožnik v pritožbi ne more v nasprotju s svojimi prejšnjimi stališči sklicevati na to, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo tudi dokaza z njegovim zaslišanjem.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o plačah, ki ga je svet tožene stranke sprejel 15.10.1999 oz. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet 17.11.2000. Te spremembe in dopolnitve niso pomembne, saj je bila tožniku odločba o določitvi dopusta za leto 1999 izdana že 4.5.1999, torej pet mesecev pred tem, ko je prišlo do sprememb in dopolnitev pravilnika o plačah in več kot eno leto pred spremembami in dopolnitvami pravilnika o delovnih razmerjih. Zaradi tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni posvečalo prav nobene pozornosti tem spremembam in dopolnitvam, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

V konkretni zadevi je predmet spora določitev letnega dopusta tožniku za leto 1999 glede na delovno dobo in glede na delovno uspešnost, kar predstavlja določitev letnega dopusta po 2. in 3. kriteriju iz 31. člena v času spora veljavnega Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na delovno dobo tožniku pripada 24 dni letnega dopusta v skladu z zadnjo alineo 1. točke 31. člena pravilnika. Tožnik se v tem obsegu neutemeljeno sklicuje na 56. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), saj ta določa le minimalni letni dopust v trajanju 18 delovnih dni, kar pa je bilo v konkretni zadevi zagotovljeno. Delovna doba pri toženi stranki predstavlja le eno od meril za določitev letnega dopusta, kar pomeni, da sama po sebi tudi ni nezakonita določba pravilnika, da delavcem do treh let delovne dobe iz tega naslova pripada le 16 dni letnega dopusta. Pomembno je zgolj to, da skupno število dni letnega dopusta tudi pri takšnih delavcih ne znaša manj kot 18 delovnih dni, kar je zakonski minimum.

3. točka 31. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke določa, da pripada letni dopust delavcu tudi glede na delovno uspešnost in sicer od 0 do 3 dni letnega dopusta, pri čemer število dni letnega dopusta po tem merilu določi direktor. Konkretnih meril iz naslova delovne uspešnosti pravilnik ne vsebuje niti se ne sklicuje na Pravilnik o plačah. Vendar to ne pomeni, da pravilnik ne more biti podlaga za določitev letnega dopusta iz tega naslova in ne pomeni, da bi tožniku iz naslova delovne uspešnosti že zaradi ne dovolj konkretizirane in razdelane določbe o upoštevanju delovne uspešnosti, pripadalo kar maksimalno število dni letnega dopusta. Zadošča že opredelitev, da delovno uspešnost določi direktor, pri čemer je tudi vsaj okvirno znano, kaj predstavlja pojem delovne uspešnosti. Glede na takšno opredelitev bi tožnik lahko uspel s svojim zahtevkom le v primeru, če bi se v postopku ugotovilo, da direktor delovne uspešnosti ni določil tako, da je le-ta odražala uspešnost tožnika, oz. je bil iz tega naslova tožnik neupravičeno oškodovan ali v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi delavci. Iz dokaznega postopka kaj takšnega ne izhaja, saj se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved priče M. T. in pri tem pravilno upoštevalo opis delovnega mesta "revirni gozdar", pravilno pa je lahko upoštevalo tudi podatke tožene stranke o delovni uspešnosti tožnika kot elementa za obračunavanje plač delavca pri toženi stranki, saj iz teh podatkov izhaja, da tožnik ni prejemal stimulacije pri plači iz naslova delovne uspešnosti. Določitev števila dni letnega dopusta glede na delovno uspešnost torej v ničemer ne odstopa od ugotovljene delovne uspešnosti tožnika pri obračunavanju plač, zaradi česar in na podlagi njegove izpovedi ni bilo mogoče zaključiti, da je direktor tožene stranke pri določitvi števila dni letnega dopusta tožniku iz naslova delovne uspešnosti ravnal neobjektivno, samovoljno oz., da je celo zlorabil svoje pravice pri takšnem ocenjevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka, kot navedeno pa je bilo zaslišanje priče Milana Tretjaka tudi na drugi obravnavi potrebno prav glede na dodatne pripombe tožnika na prejšnji obravnavi, dne 17.10.2001. V skladu z 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik ni priglasil pritožbenih stroškov, je odločitev o le-teh odpadla. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ga pritožbeno sodišče ne šteje kot potrebnega za spor. Zato je v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.