Jedro

Če razlastitveni postopek še ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, za presojo utemeljenosti razlastitvene zahteve pridejo v poštev le prejšnji predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je nasprotnim udeležencem odvzelo lastninsko pravico za parcelo ... v korist Mestne občine Ljubljana. Predlagateljici razlastitve je naložilo, da mora nasprotnim udeležencem plačati nadomestilo v obliki denarne odškodnine v skupnem znesku 5.540.650 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa, torej od 1.2.2005 dalje. Ugodilo je tudi predlogu za izročitev nepremičnine v takojšnjo posest predlagateljici, pred pravnomočnostjo sklepa, vendar s pogojem plačila 75% vrednosti nepremičnine v znesku 4.175.454 SIT. Ugotovilo je, da so podani pogoji za izvedbo razlastitve po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97 - ZSZ), cenitev odvzetih zemljišč pa je opravilo v skladu z vrednostjo, kakršno je imelo kmetijsko zemljišče ob uvedbi odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko avtocesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1 (Ur. l. RS, št. 72/98). Določbe ZSZ je uporabilo na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe nasprotnih udeležencev in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Nasprotni udeleženci vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagajo razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlastitev je poseg v lastninsko pravico, torej v ustavno pravno varovano kategorijo (33. člen Ustave), zaradi česar je treba vedno upoštevati tudi vidik sorazmernosti. Presoditi bi torej bilo treba, ali obstoja javni interes kot edina zakonita podlaga za razlastitev nepremičnin. Že pred izdajo odločbe sodišča prve stopnje je začel veljati Zakon o urejanju prostora, ki v določbi 174. člena nalaga občinskemu svetu ob sprejemu prostorskega reda občine ugotovitev, kateri prostorski izvedbeni načrti ter zazidalni načrti so bodisi v nasprotju s strategijo prostorskega razvoja občine, bodisi so že izvedeni. Pravno formalno sklicevanje na dejstvo, da se določbe ZSZ uporabljajo tedaj, kadar postopek ni končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, ni zadostno. Sodišči nižjih stopenj bi morali upoštevati v času odločanja veljavne predpise, ne pa predpise, ki se zaradi dolgotrajnosti postopkov nanašajo na obdobje pred petimi leti pred odločitvijo o razlastitvi.

Revizija je bila dostavljena predlagateljici razlastitve, ki nanjo ni odgovorila, prejelo pa jo je tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 174. člena Zakona o urejanju prostora mora občinski svet (v obravnavanem primeru mestni svet predlagateljice) sprejeti odlok o skladnosti Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto. Sprejem takšnega odloka o ugotovitvi skladnosti predstavlja materialno podlago za izvedbo razlastitve, saj se citirani odlok ne sme izvajati, če ni predhodno sprejete ugotovitve o skladnosti.

Revizija v tem pogledu pravilno citira navedeno določbo Zakona o urejanju prostora, razlaga pa jo mimo nadaljnje, v 177. členu zakona navedene določbe, po kateri se razlastitveni postopki, ki do uveljavitve Zakona o urejanju prostora niso pravnomočno končani, nadaljujejo in končajo po prejšnjih predpisih, v obravnavanem primeru torej po določbah ZSZ. Navedena določba Zakona o urejanju prostora je tako jasna, da ne terja posebne razlage. Razlastitveni postopek v tej zadevi ni bil še pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, zaradi česar določb tega zakona, torej tudi njegovega 174. člena, za presojo utemeljenosti razlastitvene zahteve ni mogoče uporabiti.

Uporabljive so torej določbe Zakona o stavbnih zemljiščih, ki so v izpodbijanem sklepu, pa tudi v sklepu sodišča prve stopnje, pravilno navedene in upoštevane. Javna korist za razlastitev je torej izkazana z odlokom o lokacijskem načrtu za Štajersko avtocesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 72/98. Na podlagi določila 55. člena ZSZ se ta odlok šteje za prostorski izvedbeni načrt, s tem pa so bili tudi dani pogoji za razlastitev v smislu določila drugega odstavka 22. člena ZSZ. V razlastitvenem postopku so bile upoštevane tudi ostale določbe ZSZ, ki se nanašajo na odvzem lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. in 32. člen ZSZ). Javna cesta, za katere gradnjo je bil izdan že omenjeni odlok o lokacijskem načrtu, je objekt javne infrastrukture (3. člen ZSZ). Zato ne držijo revizijske trditve o tem, da v postopku razlastitve ni bilo presojeno, ali obstoja javni interes kot edina zakonita podlaga za razlastitev nepremičnin v zasebni lasti.

Revizija izpodbija odločitev sodišča druge stopnje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pove, katere procesne določbe naj bi med postopkom bile kršene. Ker je po povedanem tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.