Jedro

Upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije je pravno pomembno dejstvo, glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen A.A. kot upravičenka do denacionalizacije izključena. Zato tožnika v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila odločitev, sprejeta v odločbi z dne 15. 12. 2009, drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil FIP.

Zmotna je presoja prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni podan, ker je FIP obstajala že v času prvega odločanja. Prav zato, ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, tj. naknadno odkrito dejstvo (dokazano s FIP), ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Murska Sobota, št. 490-6/2011-6(0309) z dne 26. 1. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo istega organa, št. 321-507/93-174(0309) z dne 15. 12. 2009, pravnomočno 8. 1. 2010. V obrazložitvi je organ navedel, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker sta iz poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011, izdanega v postopku odločanja o preostalem premoženju iste upravičenke, izvedela za Finančno in izravnalno pogodbo (FIP), glede na katero je organ zaključil, da je upravičenka izključena od denacionalizacije glede na drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predloga na podlagi 5. točke 260. člena ZUP, ki sta ga tudi uveljavljala, pa nista verjetno izkazala, niti ne opisala v predlogu. Zgolj ''opozorilo'' na potrdilo Zveznega ministrstva za finance v Avstriji z dne 15. 10. 2003, brez dodatnih navedb o tem, v čem so neresnične navedbe stranke, ne zadostuje. Prvostopni organ je tako ugotovil, da je predlog prepozen, razlogi oziroma okoliščine, na katere tožnika opirata svoj predlog, pa niso verjetno izkazane. FIP ni novo dejstvo oziroma dokaz, ki ne bi obstajal že v času odločanja, odločba z dne 15. 12. 2009 pa ne temelji na neresničnih navedbah stranke. Zato je predlog za obnovo postopka zavrgel. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in še dodal, da obnova postopka ni več mogoča tudi iz razloga, ker je bila delna denacionalizacijska odločba z dne 15. 12. 2009 že izvršena, pri čemer se je skliceval tudi na sodbo tega sodišča II U 174/2013 z dne 11. 9. 2013. 3. Tožnika sta vložila tožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi tožnik – Državno pravobranilstvo RS - je tožbo vložil kot zastopnik javnega interesa po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnika sta navedla, da bi moral organ postopek obnoviti po uradni dolžnosti oziroma ga vsaj obnoviti na njun predlog, glede na to, da je organ sam v poročilu o pravnem in dejanskem stanju z dne 18. 11. 2011 navedel, da predlaga zavrnitev denacionalizacije premoženja po pok. A.A., o vrnitvi katerega še ni bilo odločeno, ker je izvedel za FIP in ob upoštevanju drugih dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz spisa, tj. da je bilo pok. A.A. premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a oziroma na tej podlagi izdanih zaplembenih odločb kot osebi nemške narodnosti, da je pridobila avstrijsko državljanstvo 1949 in umrla leta 1977 v Avstriji. Že na podlagi teh dejstev bi moral organ v postopku po uradni dolžnosti ugotavljati, če je imela pokojna A.A. pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ker tako ni ravnal, je po njunem mnenju že s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka in tožnikoma kršil ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Iz sklepa tudi ne izhaja, zakaj je prvostopni organ štel predlog drugega tožnika za prepoznega. Pri očitkih, da je prvi tožnik že nedvomno prej vedel za obstoj FIP, je spregledal dejstvo, da drugi tožnik ni bil stranka v tem denacionalizacijskem postopku. Sicer pa mora upravni organ po uradni dolžnosti ugotavljati morebitno pravico do odškodovanja po drugem odstavku 10. člena ZDen. Ne strinjata se tudi z očitkom, da bi glede na obstoj FIP od 1962 to dejstvo tožnika lahko uveljavljala že v pritožbenem postopku oziroma da bi morala vedeti za dopis Ministrstva za pravosodje z dne 6. 9. 2011, in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 2. 3. 2011, kjer pa tožnika nista bila stranki postopka. Vztrajala sta, da sta za FIP izvedela po prejemu poročila z dne 18. 11. 2011, že po logiki pa ne moreta dokazati, da nista bila seznanjena z odločbami oziroma dopisi. V zvezi s predlogom po 5. točki 260. člena ZUP pa sta tožnika navedla, da so vlagatelji, da bi zavedli organ, v spis vložili potrdilo Zveznega ministrstva za finance, po katerem pok. A.A. ni bila upravičena po ADP, so pa vlagatelji kot avstrijski državljani zagotovo vedeli in verjetno zamolčali, da bi lahko bila upravičena po drugih izvedbenih predpisih. Tožnika pa se tudi ne strinjata, da gre za pravni vir, sicer pa je dokaz o tujem pravu dokaz o dejstvu. Pri tem tudi ni pomembno, da so nastale že pravne posledice izdane delne odločbe, saj bi to lahko pomenilo, da uveljavljanje izrednih pravnih sredstev ni možno. Sklicevala sta se tudi na sodbo tega sodišča, II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013. Tožnika sta predlagala, da sodišče odločbo (točno: sklep) odpravi, dovoli obnovo postopka v obsegu, da se glede na novo pridobljene dokaze oziroma nova dejstva izvede ugotovitveni postopek in v smislu določb drugega odstavka 10. člena ZDen ugotovi upravičenost do denacionalizacije pok. A.A., pri nepremičnini s parc. št. 1602/9, k.o. ..., zaznamuje sklep o obnovi in pravnim naslednikom prepove kakršna koli sečnja v gozdu do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ter odloči o stroških postopka, podrejeno, da sodišče odločbo oziroma sklep odpravi in vrne organu v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranke z interesom B.B. in ostali so v odgovoru na tožbo predlagali, da sodišče tožbo prvega tožnika zavrne, tožbo drugega tožnika pa zavrže. 6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da drugi tožnik vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa. Glede na tretji odstavek 17. člena ZUS-1 in prvi odstavek 18. člena tega zakona ter okoliščino, da je v tožbi obrazložil, v čem je kršen zakon v škodo javne koristi (ob tem ko je tudi že predlog za obnovo postopka vložil, ker je presodil, da denacionalizacijska odločba posega v javne koristi), je njegova tožba kot zastopnika javnega interesa dopustna.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo v postopku preizkusa predloga za obnovo postopka, končnega z delno odločbo prvostopnega organa z dne 15. 12. 2009 (s katero je bil A.A. kot upravičenki v naravi vrnjen del podržavljenega premoženja, za zavezanca za vrnitev pa je bil določen prvi tožnik), ki sta ga 9. 12. 2011 vložila tožnika, pravilno ugotovljeno, da okoliščini, na kateri se predlog opira (iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP), nista verjetno izkazani ter da predlog tudi ni pravočasen.

9. Sodišče ugotavlja, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka, ki sta ga vložila 9. 12. 2011, navajala, da je iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011 (ki se nanaša na denacionalizacijo dela podržavljenega premoženja prejšnje lastnice A.A.) razvidno, da je organ pri ugotavljanju upravičenosti A.A. do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen upošteval (ne le ADP kot pri odločanju o zahtevku, o katerem je odločil z delno odločbo z dne 15. 12. 2009, pač pa) tudi FIP, ter glede na pogoje, ki jih je ta pogodba določala za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države – Avstrije, zaključil, da A.A. ni upravičena do denacionalizacije. Po tem ko sta se tožnika seznanila s tem, da je bila leta 1961 sklenjena FIP, in sta tudi sama prišla do zaključka, da je obveznost izplačila odškodnine za take razlaščence, kot je A.A., prevzela Republika Avstrija, ter ugotovila, da na podlagi te pogodbe organ v postopku za izdajo odločbe z dne 15. 12. 2009 ni ugotavljal njene upravičenosti do odškodnine od tuje države, sta ocenila, da gre za novo dejstvo, ki ga dokazuje FIP kot novo pridobljeni dokaz. Glede na navedeno je po njunem mnenju podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako je po njunem mnenju podan obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP (na katero okoliščino ga tožnika opirata, iz predloga določno ne izhaja, izpeljan pa bi lahko bil predvsem iz navedbe tožnikov, da so vlagatelji v postopku denacionalizacije predložili potrdilo tujega organa z dne 15. 10. 2003, po katerem naj bi A.A. ne bila upravičena dobiti odškodnine od tuje države na podlagi ADP, kar tožba potrjuje).

10. S presojo organov, da tožnika v predlogu nista verjetno izkazala okoliščin, na katere opirata predlog v delu, v katerem uveljavljata obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, se sodišče ne strinja.

11. Po presoji sodišča namreč upravičenost prejšnje lastnice A.A. za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, od tuje države - Republike Avstrije, predstavlja novo dejstvo (za katero se je izvedelo naknadno, po zaključku prejšnjega postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 23. 9. 2009, čeprav je tedaj že obstajalo), ki bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku (v smislu 1. točke 260. člena ZUP). Kot sta tožnika navedla, pa je to novo dejstvo dokazano s FIP, to je (bilateralno) pogodbo, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in ki je opredeljevala skupine oseb, upravičene do odškodnin za odvzeto premoženje (avstrijske državljane, pregnance in preseljence, ki so posedovali stalno bivališče izven Republike Avstrije, tudi na območju FLRJ, kjer jim je bilo odvzeto premoženje, v zvezi z dogodki druge svetovne vojne pa so to stalno bivališče izgubili). V drugem odstavku 10. člena ZDen je namreč določeno, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Da A.A. šteje v krog oseb, ki so po FIP upravičene do odškodnine od Republike Avstrije, pa sta tožnika v predlogu tudi obrazložila, enako je ugotovil prvostopni organ tudi v poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011. To pa pomeni, da je upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije pravno pomembno dejstvo, glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen A.A. kot upravičenka do denacionalizacije izključena. Zato tožnika v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila odločitev, sprejeta v odločbi z dne 15. 12. 2009, drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil FIP.

12. Zmotna je tudi presoja prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni podan, ker je FIP obstajala že v času prvega odločanja. Prav zato, ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, tj. naknadno odkrito dejstvo (dokazano s FIP), ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

13. Sodišče prvostopnemu organu tudi ne pritrjuje, sklicujoč se pri tem na drugi odstavek 261. člena ZUP, da naj bi tožnika glede na svoje pristojnosti in funkcijo ter potrebno skrbnost morala že v prejšnjem postopku organu predlagati, naj ugotovi obstoj morebitne pravne podlage za izključitev upravičenke do denacionalizacije. Organ sam se namreč v izpodbijanem sklepu sklicuje na dopis Ministrstva za pravosodje z dne 6. 9. 2011, iz katerega po njegovih navedbah izhaja, da se je za obstoj FIP (v Sloveniji) izvedelo konec leta 2010. Sodišče se glede na to in ker meni, da ni podlage za oceno, da bi prav tožnika morala vedeti za obstoj FIP prej, kot se je za to pogodbo sploh izvedelo v Sloveniji, ter upoštevajoč pri tem tudi, da je z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen organu naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je prejšnji lastnik bil upravičen do odškodnine od tuje države, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, s tako presojo organa ne strinja.

14. V zvezi z razlogovanjem organa druge stopnje, da sklicevanje na (naknadno odkrite) pravne vire ne predstavlja obnovitvenega razloga po 260. členu ZUP, pa sodišče dodaja, da mednarodne pogodbe predstavljajo materialno pravni vir v državah pogodbenicah, medtem ko se v postopku denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja upravičenost prejšnjih lastnikov dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države (kot pravno relevantno dejstvo) ter to dokazuje z mednarodnimi pogodbami, itd. Kot se je izreklo že Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-547/02, pa določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države, temveč odločajo denacionalizacijski organi sami o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, neposredno z razlago mednarodne pogodbe, brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

15. Pritrditi tudi ni mogoče razlogovanju drugostopnega organa, da bi morala tožnika v predlogu za obnovo postopka izkazati, da je prejšnja lastnica A.A. res imela možnost dobiti odškodnino, ob upoštevanju ne le FIP, ampak tudi izvedbenih zakonov Republike Avstrije. To namreč po mnenju sodišča tako iz citirane 14. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 kot tudi stališč Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, ne izhaja. Glede na stališča iz zadnje citirane sodbe Vrhovnega sodišča bi morebitna zahteva denacionalizacijskim organom, da v vsakem primeru posebej ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (glede na odvzeto premoženje) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen (38. točka obrazložitve) ter po katerih ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine, saj je bistveno le, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju (37. točka obrazložitve).

16. Prav tako po presoji sodišča brez podlage drugostopni organ ugotavlja, da v obravnavani zadevi obnova postopka ni več mogoča, ker je bila denacionalizacijska odločba že izvršena, kar naj bi bilo razvidno iz zemljiške knjige. Vpis v zemljiški knjigi vrnjenih nepremičnin v korist upravičenca kot lastnika oziroma njegovih dedičev po presoji sodišča namreč ne izključuje pravnega interesa predlagatelja, da zahteva obnovo postopka. Tožnika ne bi več izkazovala pravnega interesa za obnovo postopka le v primeru, če bi prešle z denacionalizacijsko odločbo z dne 15. 12. 2009 vrnjene nepremičnine v last tretjih oseb (ker bi bile predmet prodaje), ki v denacionalizacijskem postopku niso sodelovale kot stranke; kajti tudi če bi bila odločba o denacionalizaciji v takem primeru odpravljena ali razveljavljena, s tem ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja glede navedenih nepremičnin (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007). Drugostopni organ pa ne navaja, da bi bile vrnjene nepremičnine že predmet prodaje.

17. Glede obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP pa se sodišče z organoma strinja, da ga tožnika v predlogu nista izkazala. Po navedeni zakonski določbi se postopek lahko obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Navedeni obnovitveni razlog je predvsem lahko podan pri odločanju po skrajšanem postopku. V primerih, ko je voden posebni ugotovitveni postopek, pa ga je težko izkazati, zlasti ob upoštevanju, da organ vežejo načela materialne resnice, proste presoje dokazov, zaslišanja stranke, itd. Tudi v obravnavanem primeru navedeni obnovitveni razlog, ob tem ko se tožnika sklicujeta na potrdilo, ki so ga vložili vlagatelji zahteve za denacionalizacijo ter se nanaša na upravičenost prejšnje lastnice A.A. do odškodnine po ADP, ter še menita, da bi morala veljati domneva, da so kot avstrijski državljani vedeli za obstoj FIP, po presoji sodišča ni izkazan. Iz omenjenega potrdila z dne 15. 10. 2003 izrecno izhaja, da se nanaša le na upravičenost A.A. do odškodnine po ADP; torej vlagatelji z njim niso dokazovali, da A.A. ni bila upravičena do odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije nasploh. Zato predložitev navedenega potrdila ne more šteti za podajo (in dokazovanje) neresničnih navedb. Zakon pa tudi ni vzpostavil domneve (ali fikcije), da bi se za določene osebe štelo, da so bile seznanjene z obstojem pravnih podlag za odškodovanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom s strani tujih držav ter tako ni podlage za zaključek, da bi vlagatelji zamolčali relevantno dejstvo. Poleg tega pa je bil po drugem odstavku 10. člena ZDen upravni organ dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, torej tudi zbirati in izvajati v ta namen dokaze itd. ter se tudi formalno ne bi mogel opirati kot na odločilne na navedbe stranke, v korist katere je odločil. 18. Sodišče pa se tudi ne strinja s presojo prvostopnega organa, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen v zakonskem roku. Po 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze; po četrtem odstavku 263. člena ZUP pa se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati. Tožnika sta 9. 12. 2011 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 12. 2009, in v njem navedla, da sta se z uveljavljanim novim dejstvom seznanila ob vpogledu v poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011, ki ga je drugi tožnik prejel 21. 11. 2011. S tem sta po presoji sodišča prej navedene okoliščine, da je bil predlog vložen v zakonskem roku, izkazala; od 21. 11. 2011, ko sta tožnika mogla navesti novo dejstvo, do 9. 12. 2011, ko sta predlog vložila, je preteklo manj kot 30 dni, predlog pa je bil tudi vložen pred iztekom triletnega roka od dokončnosti odločbe z dne 15. 12. 2009. Prvostopni organ ni navedel in izkazal nobene okoliščine, ki bi ovrgla navedbe tožnikov, poleg tega pa se sklicuje še na pristojnosti in funkcijo ter iz tega izvirajočo potrebno skrbnost tožnikov, zaradi katerih bi po njegovem mnenju morala izvedeti za FIP vsaj v prvi polovici leta 2011, če ne že pred koncem leta 2010, ko se je zanjo izvedelo v Republiki Sloveniji; takih domnev ali fikcij pa, kot ugotavlja sodišče, zakon ne postavlja, zato ne morejo predstavljati podlage za preizkus pravočasnosti predloga za obnovo postopka.

19. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa materialno pravo zmotno uporabljeno, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče dodaja, da na tožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne, ni odgovarjalo. Sodišče tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je presodilo, da niso izkazani zakonski pogoji, ki bi sodišču narekovali tako odločitev (65. člen ZUS-1).

20. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikoma priznalo stroške, kot sta jih uveljavljala, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.