Jedro

Spremembe, izvedene v postopku lastninskega preoblikovanja, na obveznost, naloženo z upravno odločbo, ne morejo imeti vpliva, saj nimajo za posledico pretrganja kontinuitete pravne osebe. Pri preoblikovanju družbenega podjetja v holding podjetje, na podlagi določb Zakona o podjetjih, ostane prvotno družbeno podjetje pravna oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 171/96-10 z dne 23.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/2000, nadalje: ZUS), zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice N.G. z dne 5.9.1994 in odločila, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza po 50. členu Carinskega zakona (Uradni list SFRJ št. 10/76 in nadaljnji, v nadaljevanju: CZ) zaračunala P., Industriji za predelavo plastičnih mas p.o., V.D. (v nadaljevanju: P. p.o.) carino in posebno davščino po uvozni carinski deklaraciji z dne 30.10.1991 CI V. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka dne 30.10.1991 z navedeno UCD uvozila 3.750 kilogramov barvil, s tarifno oznako 3206.10 carinske tarife, v vrednosti 13.562.500,00 ITL brez plačila carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve, ker je uveljavljala 50. člen CZ. Iz deklaracije (rubrika 53) je razvidno, da je bil P. p.o. tudi uporabnik uvoženega blaga, ki je priložil izjavo, da bo repromaterial uporabljen v proizvodnji za izvoz, da bo izvoz realiziran znotraj enoletnega roka in da bo vrednost izvoza najmanj za 50% višja od vrednosti uvoza. Ker je bilo pri kontroli izpolnitve obveznosti izvoza ugotovljeno, da ostaja uvoz nerazdolžen, je prvostopni upravni organ v skladu z 2. odstavkom 50. člena CZ izdal odločbo, s katero je P. p.o. zaračunal plačilo carinske in druge uvozne davščine. Po presoji prvostopnega sodišča je carinski organ odločil pravilno, saj v obravnavani zadevi ni sporno, da je v uvozni deklaraciji z dne 30.10.1991 kot carinski zavezanec po 24. členu CZ navedena tožeča stranka, ki je sama nastopala kot uvoznik in uporabnik uvoženega blaga. Tožbene navedbe v zvezi s spremembo uporabnika blaga, uvoženega po obravnavani UCD, do katerega naj bi prišlo 1.1.1992, pomenijo tožbeno novoto, zato jih sodišče ni obravnavalo. Iz podatkov v upravnih spisih pa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka v zvezi z zatrjevanimi statusnimi spremembami vložila zahtevo za spremembo podatkov v deklaraciji in odločbi.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Podjetje P. p.o., ki je po 1.1.1992 obstajalo le kot holding podjetje, ni istovetno s podjetjem P. p.o., ki je bilo kot carinski zavezanec označeno v carinski deklaraciji z dne 30.10.1991 in ki je podalo ustrezno izjavo, da bo blago izvoženo v tujino v določenem roku. Pa tudi holding podjetje P. p.o. je, po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu, prenehalo obstajati. Nastale so torej takšne statusne spremembe, ki vplivajo na dopustnost vodenja postopka. Statusne spremembe (lastninsko preoblikovanje, izbris subjekta iz registra) so objektivno dejstvo, ki je posvedočeno v registru gospodarskih družb. Zato jih ni mogoče šteti za tožbeno ali pritožbeno novoto, temveč jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti in v takem primeru samo ugotavljati dejansko stanje. Niti upravni postopek niti upravni spor ne more teči, če stranka, ki je bila v upravnem postopku označena kot carinski zavezanec, ne obstaja več in nima pravnega naslednika. Zanika statusno povezavo med prvotnim carinskim zavezancem in družbo P. d.d.. Protispisna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je v predmetni UCD kot carinski zavezanec navedena tožeča stranka, čeprav je bilo v tožbi ugovarjano prav to. Iz tožbe namreč izhaja, da je bila tožeči stranki naložena obveznost plačila carine za blago, ki ga je uvozilo družbeno podjetje P. p.o., ki se je 1.1.1992 preoblikovalo v holding podjetje. Obveznost izvoza je torej zapadla takrat, ko družbeno podjetje P. p.o. ni več obstajalo. Sporno je torej prav vprašanje, ali je tožeča stranka istovetna z uvoznikom oziroma ali je njegov pravni naslednik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je, na podlagi podatkov in listin, zbranih v upravnem postopku, presodilo, da je carinski organ po ugotovitvi, da ni izpolnjena obveznost iz 50. člena CZ, P. p.o. kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine in ostalih carinskih dajatev.

V zadevi je sporno, ali je P. d.d. pravni naslednik P. p.o., ki mu je bilo v upravnem postopku naloženo plačilo carinskih dajatev. Kot je razvidno iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra z dne 21.11.2002, ki ga je pritožbeno sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, P. p.o. ni prenehal obstajati, ampak je bilo leta 1998 izvedeno njegovo lastninsko preoblikovanje v P. d.d.. Spremembe, izvedene v postopku lastninskega preoblikovanja, pa na obveznost, naloženo z upravno odločbo, ne morejo imeti vpliva, saj nimajo za posledico pretrganja kontinuitete pravne osebe.

Res je, da se pri preoblikovanju družbenega podjetja v holding podjetje, na podlagi določb Zakona o podjetjih, spremeni njegova dejavnost, kot tudi njegova aktiva, saj prenese del svojega premoženja na novo ustanovljena podjetja, vendar pa prvotno družbeno podjetje ostane pravna oseba (145.b člen Zakona o podjetjih). Zato to preoblikovanje na obstoj procesnih predpostavk glede stranke, ki jih je potrebno ugotavljati po uradni dolžnosti, ne vpliva.

Glede na navedeno, je tudi pritožbeni ugovor, da ni statusne povezave med prvotnim carinskim zavezancem in družbo P. d.d., neutemeljen.

Okoliščine, da tožeča stranka ni bila carinski zavezanec v času, ko je zapadla obveznost izvoza blaga, bi morala navajati stranka sama. Da bi bila zaradi preoblikovanja družbenega podjetja P. p.o. v holding podjetje, carinska obveznost naložena napačni pravni osebi, pa tožeča stranka v upravnem postopku ni ugovarjala, čeprav je ta okoliščina nastopila že 1.1. 1992. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre za tožbeno novoto, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost že v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta (3. odstavek 14. člena ZUS).

Pritožnica tudi s pritožbenim ugovorom, glede navedbe prvostopnega sodišča, da v zadevi ni sporno, da je v UCD navedena kot carinski zavezanec tožeča stranka, ne more uspeti. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, je to v pravilno štelo, da je v UCD z dne 4.11.1991 kot carinski zavezanec navedeno podjetje P. p.o.. Tega pa tudi pritožnica ne zanika. Pa tudi sicer je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče presodilo tudi tožbene navedbe glede pravnega nasledstva tožeče stranke.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno avrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.