Jedro

ZGO-1 ne določa, da bi bilo tako imenovano nadomestno gradnjo dovoljeno graditi brez gradbenega dovoljenja.

Investitorstvo, kot ga opredeljuje ZGO-1, ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo tam opisanega objekta na zemljišču s parc. št. 449/2 k.o. … (1. točka izreka) ter ta objekt do 29. 10. 2012 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka), ugotovljeno pa je bilo tudi, da v postopku ni bilo stroškov in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (4. in 5. točka izreka). V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je na inšpekcijskem pregledu 5. 6. 2009 ugotovil obstoj navedenega objekta, tožnik pa je istega dne na zapisnik izjavil, da zanj nima gradbenega dovoljenja. Tožnik je bil opozorjen, naj za objekt do 1. 6. 2010 pridobi gradbeno dovoljenje, vendar tega do 16. 5. 2012 ni storil, objekt pa še vedno stoji. Navedena dejstva pomenijo, da je obravnavani objekt nelegalna gradnja, zato je prvostopenjski organ zanj izrekel ukrepe v skladu z ZGO-1. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na tožnikovo izjavo, da je sam investitor obravnavanega objekta in da za ta objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, temveč le odločbo o dovolitvi priglašenih del za gradnjo garaže in drvarnice. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa to pomeni, da obravnavani objekt predstavlja nelegalno gradnjo, za katero zakon predvideva odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Drugačnega ukrepa ni mogoče odrediti, ker bi bil nezakonit, na zakonitost izrečenih ukrepov pa ne more vplivati niti pričakovana sprememba prostorskega akta, ki bi omogočila pridobitev gradbenega dovoljenja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pravi inšpekcijski zavezanec sploh ni on, temveč njegova žena, ki je investitorka obravnavanega objekta in tudi edina lastnica zemljišča, na katerem objekt stoji. Obravnavani objekt je bil zgrajen na podlagi odločbe o priglasitvi del z dne 24. 4. 1990, ki je bila izdana tožnikovi ženi, zato bi se morala toženka opredeliti glede tega dokaza. Toženka tudi ni upoštevala dejstva, da je tožnikova žena že v letu 2009 pri Občini Žužemberk vložila vlogo za izdajo lokacijske informacije za namen gradnje objektov. Tožnik je prava neuka stranka, zato se ni zavedal pomena navedbe na zapisniku, da je investitor on. Ker je dejanska investitorka njegova žena, je razumljivo, da tožnik ni nasprotoval sodelovanju v postopku, kar pa ne odvezuje upravnega organa, da z izvedbo vseh dokazov ugotavlja, kdo je dejanski investitor. Toženka bi morala v postopek pritegniti tudi tožnikovo ženo in jo zaslišati, ker tega ni storila, pa je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožnik meni tudi, da je toženka ravnala narobe, ko je z izpodbijano odločbo izrekla tudi ustavitev gradnje, saj je obravnavani objekt že zdavnaj v celoti zgrajen. Toženki očita tudi napačno uporabo materialnega predpisa, saj meni, da bi bilo treba legalnost gradnje presojati po predpisu, ki je veljal v času gradnje, torej v letu 1991. Ker toženka tega ni storila, sta obe odločbi nični in s tem neizvršljivi. Upravni organ bi smel ugotoviti kvečjemu neskladno gradnjo, saj je bila za objekt pridobljena odločba o priglasitvi del, ki dovoljuje gradbeni poseg, tožnik pa je ves čas postopka zatrjeval, da gre za nadomestno gradnjo, saj je bil v neposredni bližini že zgrajen objekt, ki je bil delno uničen v požaru leta 1967. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Po navedeni zakonski ureditvi sta za opredelitev gradnje kot nelegalne pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Tožnik ne navaja, da bi pri obravnavanem objektu šlo za gradnjo, za kakršno ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, niti tega, da bi zanjo pridobil gradbeno dovoljenje.

Tožnik se sicer sklicuje na potrdilo o dovolitvi priglašenih del, vendar med strankama ni spora o tem, da se to potrdilo nanaša na gradnjo garaže in drvarnice. Ob tem tožnik ne navaja, da bi obravnavani objekt v naravi predstavljal garažo in drvarnico, kaj takega pa ne izhaja niti iz neizpodbijanih ugotovitev toženke o velikosti in tehničnih značilnostih obravnavanega objekta. Tožnik se zato glede legalnosti objekta v nobenem pogledu ne more sklicevati na odločbo o dovolitvi priglašenih del. To velja tudi glede njegovih navedb, da gre za nadomestno gradnjo, ki je zaradi obstoja navedene odločbe o dovolitvi priglašenih del lahko le neskladna, ne pa nelegalna gradnja. ZGO-1 namreč ne določa, da bi bilo tako imenovano nadomestno gradnjo dovoljeno graditi brez gradbenega dovoljenja, obstoj gradbenega dovoljenja pa predpostavljajo tudi inšpekcijski ukrepi, ki jih ZGO-1 predpisuje pri neskladni gradnji. Iz prvega odstavka 153. člena namreč izhaja, da je to gradnja, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, po drugem odstavku istega člena pa inšpektor v takem primeru najprej napoti investitorja, da zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja, če gradbeno dovoljenje ni ustrezno spremenjeno, pa odredi vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. V obravnavani zadevi, kjer gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, teh določb torej sploh ni mogoče uporabiti.

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed „drugih sankcij“ za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Enako stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravnosodne prakse tega sodišča, pa tudi Vrhovnega sodišča RS.

Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Investitorstvo, kot ga opredeljuje ZGO-1, torej ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji. To pomeni, da tožbena navedba, da je lastnica zemljišča tožnikova žena, tožnika še ne izključuje kot investitorja obravnavanega objekta.

Sodišče zato meni, da se je toženka pri določitvi tožnika kot investitorja in s tem inšpekcijskega zavezanca pravilno oprla na zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 5. 6. 2009. Iz tega zapisnika namreč ne izhaja le, da je tožnik „investitor“, temveč tudi, da je „zgradil stanovanjsko hišo“, pomen take izjave pa je po presoji sodišča jasen tudi pravnemu laiku. Tožnik torej kot oseba, ki je izvajala graditev objekta, ustreza opredelitvi investitorja iz prej povzete 4.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, tožba pa v zvezi s tem ne navaja nobenih novih ali drugačnih dejstev.

Sodišče dodaja še, da če izpodbijana odločba posega v pravne interese tožnikove žene, bi slednja zaradi zaščite teh interesov lahko izposlovala udeležbo v inšpekcijskem postopku, ne more pa njenih interesov s svojo tožbo ščititi tožnik. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To med drugim pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more ščititi pravnih interesov tretjih oseb.

V zvezi s (sicer povsem pavšalno) tožbeno navedbo, da bi toženka morala legalnost gradnje presojati po zakonodaji, veljavni v času gradnje, sodišče opozarja, da je bilo treba tudi po zakonodaji, veljavni v letih 1990 in 1991, ko naj bi potekala graditev obravnavanega objekta, za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor) ter gradbeno dovoljenje (33. člen Zakona o graditvi objektov).

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).