Jedro

Garancijski rok je ob času, ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o vnovičnem pojavu stvarnih napak in zahtevala njihovo sanacijo, že potekel. Čeprav pravila o odgovornosti prodajalca za brezhibnost predmeta prodaje na njegovo odgovornost za napake stvari ne vplivajo (drugi odstavek 481. člena OZ), pa je ugotoviti, da se je objektivni rok za uveljavitev skritih stvarnih napak iz drugega odstavka 462. člena OZ, ker skladno s tem prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po poteku 6 mesecev, od kar je bila stvar izročena (razen če je bil v pogodbi določen daljši rok), tudi že iztekel. Glede na to, da tožeča stranka trditev o tem, da je prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe za napake na sporni nepremičnini (nestrokovno izvedena dela, v posledici česar se je pojavila vlaga na petih različnih mestih po hiši) vedel oziroma bi mogel vedeti (465. člen OZ), v predmetnem postopku ni postavila, je sicer pritrditi toženi stranki, da zahtevka iz naslova stvarnih napak na podlagi prodajne pogodbe zaradi poteka garancijskih in prekluzivnih rokov, četudi bi ga uveljavljala zoper nasprotno pogodbeno stranko (tožena stranka kot fizična oseba), ne more več uveljavljati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 7.429,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). V presežku, do vtoževanih 20.000,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 70,26 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v delu, ki zanjo ni ugoden.

3. Tožena stranka prvostopenjsko odločitev izpodbija v obsodilnem delu (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot že v postopku na prvi stopnji zatrjuje, da ni pasivno legitimirana v predmetni zadevi. Prodajna pogodba za predmetno nepremičnino z dne 6. 11. 1998 (pravilno 4. 11. 1998) je bila namreč sklenjena med T.G. kot prodajalcem ter tožečo stranko kot kupcem, T.G. pa je bil kot samostojni podjetnik registriran šele 1. 4. 2002, to je več kot tri leta po sklenitvi prodajne pogodbe. Ker je podlaga predmetne tožbe prodajna pogodba z dne 4. 11. 1998, sklenjena več kot tri leta pred registracijo tožene stranke kot samostojnega podjetnika, pritožba prvostopenjskega zaključka o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke, ker je ta kot samostojni podjetnik za tožečo stranko v letu 2006 izvajal sanacijo na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe, ne sprejema. O tem, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero sta se dogovorili za izvedbo delne sanacije, ki naj bi bila opravljena po izpolnitvenem pomočniku tožene stranke, tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza. Tudi trditev o tem ni postavila, na naroku 25. 10. 2013 pa je izrecno navedla, »da vidi podlago svojega zahtevka v določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na gradbeno pogodbo v povezavi s podjemno.« Iz navedenega pa izhaja, da tožeča stranka zahtevek utemeljuje na prodajni pogodbi z dne 4. 11. 1998, ne pa na ustno sklenjeni podjemni pogodbi, ki bi v skladu s 649. členom OZ morala biti sklenjena v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je prekoračilo tožbeni zahtevek, kršilo določila postopka, z zaključkom o ustno sklenjeni podjemni pogodbi pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno pa je zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Z dopisom z dne 17. 9. 2010 je tožeča stranka namreč prvič pisno uveljavljala napake gradnje po prodajni pogodbi, sklenjeni leta 1998, pri čemer iz tega dopisa niti ni moč razbrati, ali je naslovljen na toženo stranko, to je T.G. s.p., ali na očeta tožene stranke E.G.. Nadalje tožena stranka izpostavlja še, da tožeča stranka listinskih dokazov (gradbeni dnevnik družbe G. d.d. Slovenska Bistrica z računi in fotografije sanacije) ni pravočasno predložila v zadostnem številu izvodov, zato jih sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati. Podredno pa tožena stranka prereka tudi višino dosojenega zneska. Z vlogo z dne 28. 5. 2014 je namreč opozorila, da izvedenec ni natančno razmejil potrebnih vlaganj glede zamakanja in vlaganj povezanih z razširitvijo dvoriščnega dela stanovanjske hiše. Z ozirom, da se sodišče do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje ni opredelilo, pa je kršilo določbe postopka. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

4. Tožeča stranka prvostopenjsko odločitev izpodbija v zavrnilnem delu (II. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Kot že v postopku na prvi stopnji v okviru graje po 286.b členu ZPP vztraja, da je pritegnitev novega izvedenca za gradbeništvo utemeljeno predlagala. V predmetnem postopku že postavljen izvedenec V.M. v svojem mnenju kot v njegovi dopolnitvi obsega in višine za odpravo vlage v hiši tožeče stranke potrebnih sanacijskih del namreč ni ugotovil pravilno, na podane pripombe tožeče stranke, ki jih ta v pritožbi v celoti povzema, pa ni strokovno odgovarjal. Ker sodišče prve stopnje tako podanemu dokaznemu predlogu ni sledilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj je dokaz s postavitvijo novega izvedenca zavrnilo in zakaj pripombe tožeče stranke ne kažejo, da bi drugi izvedenec lahko prišel do zanjo ugodnejših zaključkov. V posledici navedenega je tudi dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Napačno je sodišče prve stopnje namreč sledilo ugotovitvi izvedenca, da se razlika v znesku 3.669,66 EUR ne nanaša na dela, ki so bila predmet sanacije. Sodišče bi moralo slediti tožeči stranki in ji priznati polno vrednost obračunanih del v višini 11.099,06 EUR. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno določanje z navodilom, da postavi novega izvedenca gradbene stroke, ki naj izdela izvid in mnenje.

5. Pritožbenih odgovorov pravdni stranki nista vložili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, podane pa niso niti kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavljata pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

8. Tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja povrnitev stroškov, ki so ji nastali v posledici nestrokovno izvedenih sanacijskih del na njeni stanovanjski hiši (v zemljiški knjigi sta kot lastnika predmetne nepremičnine vsak do polovice vpisana tožeča stranka ter njena žena N.S.), s strani tožene stranke opravljenih na temelju podjemne pogodbe. Sicer drži, da se je tožeča stranka v svojih navedbah opredelila tudi do pravne podlage tako postavljenega zahtevka, vendar pa velja glede na pritožbena izvajanja tožene stranke uvodoma izpostaviti, da sodišče pri meritornem odločanju o spornem zahtevku na pravno kvalifikacijo kot jo ponudijo pravdne stranke ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče pravo namreč pozna (iura novit curia) in mora na njegovo pravilno uporabo paziti po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki ga pritožbi ne zmoreta omajati, pa se kot materialnopravno pravilna pokaže tudi odločitev z izpodbijano sodbo.

9. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bila med tožečo stranko (in njeno ženo N.S.) kot kupcem(a) ter T.G. (to je toženo stranko kot fizično osebo) kot prodajalcem 4. 11. 1998 sklenjena prodajna pogodba, predmet katere je bila vrstna stanovanjska hiša na parc. št. 49/8 k.o. P., dograjena do V. gradbene faze, ki naj bi bila finalno obdelana skladno s tehničnim poročilom, kot sestavnim delom te pogodbe. Dne 28. 9. 1998 je bil opravljen ogled te nepremičnine in sestavljen prevzemni zapisnik, kjer so že bile ugotovljene nekatere nepravilnosti. Po prevzemu pa so se na sporni nepremičnini pričele pojavljati stvarne napake, ki so se kazale v obliki vlage na petih različnih mestih po hiši. 10. Z ozirom, da je bila garancijska doba za ostala gradbena, obrtniška in instalacijska dela(1) skladno s VII. točko prodajne pogodbe določena v trajanju dveh let, teči pa je začela z dnem prevzema nepremičnine v uporabo in posest, ki je po VI. točki te pogodbe nastopila s plačilom celotne kupnine, za katero tožena stranka ni zatrjevala, da ob sklenitvi prodajne pogodbe še neporavnan del skladno z določbo III. člena te pogodbe dne 16. 11. 1998 ni bil plačan, sicer drži, da tožeča stranka stvarnih napak iz naslova garancije za brezhibnost prodane stvari s predmetnim zahtevkom več ne more uveljavljati. Garancijski rok je ob času, ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o vnovičnem pojavu stvarnih napak in zahtevala njihovo sanacijo, namreč že potekel. Čeprav pravila o odgovornosti prodajalca za brezhibnost predmeta prodaje na njegovo odgovornost za napake stvari ne vplivajo (drugi odstavek 481. člena OZ), pa je ugotoviti, da se je objektivni rok za uveljavitev skritih stvarnih napak iz drugega odstavka 462. člena OZ, ker skladno s tem prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po poteku 6 mesecev, od kar je bila stvar izročena (razen če je bil v pogodbi določen daljši rok), tudi že iztekel. Glede na to, da tožeča stranka trditev o tem, da je prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe za napake na sporni nepremičnini (nestrokovno izvedena dela, v posledici česar se je pojavila vlaga na petih različnih mestih po hiši) vedel oziroma bi mogel vedeti (465. člen OZ), v predmetnem postopku ni postavila, je sicer pritrditi toženi stranki, da zahtevka iz naslova stvarnih napak na podlagi prodajne pogodbe zaradi poteka garancijskih in prekluzivnih rokov, četudi bi ga uveljavljala zoper nasprotno pogodbeno stranko (tožena stranka kot fizična oseba), ne more več uveljavljati.

11. Zmotno pa pritožba tožene stranke meni, da predmetni zahtevek glede na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank (ter v tej povezavi predlagane dokaze), na kar je pravdno sodišče skladno z razpravnim načelom pri pravni presoji vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP), nima podlage v določilih podjemne pogodbe (619. člen OZ). Tožeča stranka je že v tožbi ter na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 2013 zatrjevala, da je o pojavu vlage na petih mestih v stanovanjski hiši pred približno štirimi leti obvestila toženo stranko, to je T.G. kot samostojnega podjetnika, s pozivom k odpravi, ta pa je po svojem izpolnitvenem pomočniku (po zaposlenem delavcu) k sanaciji tudi pristopila. Kasneje se je pokazalo, da je bila vlaga na štirih mestih sicer uspešno odpravljena, medtem ko sanacija v predprostoru pod teraso ob izhodu iz kleti na vrt ni bila izvedena po pravilnih stroke, saj vzrok nastajanja vlage oziroma zamakanja ni bil odpravljen. Izhajajoč iz navedenega je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da je bila sanacija vlage v stanovanjski hiši tožeče stranke (v letu 2006) opravljena na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe med pravdnima strankama. Skladno s to pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Ker zakon (OZ) za njeno veljavno sklenitev obličnostnih zahtev ne predpisuje, je podjemna pogodba v nasprotju s prepričanjem tožene stranke glede na v našem obligacijskem pravu uveljavljeno načelo konsenzualnosti (prvi odstavek 51. člena OZ)(2) veljavno sklenjena že z ustnim sporazumom. Ni pa odveč pripomniti, da je tudi v drugem odstavku 649. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožba in ki pisno obliko zahteva za sklenitev gradbene pogodbe kot posebne vrte (podvrste) podjemne pogodbe, obličnost predpisana zgolj v dokazne namene (obličnost ad pobationem) in ne kot pogoj za veljavnost pogodbe (obličnost ad valorem).(3) Z ozirom na že zgoraj povzeta pravočasna zatrjevanja tožeče stranke pa zmotno tožena stranka izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje za materialnopravni zaključek o ustno sklenjeni podjemni pogodbi med pravdnima strankama ni imelo na razpolago ustrezne trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP).(4) Kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v tej povezavi uveljavlja tožena stranka (sicer z nepravilnim sklicevanjem na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki pomeni postopanje sodišča v nasprotju z določbo 2. člena ZPP(5)), zato ne more biti podana. Ker tožena stranka tožbenih zatrjevanj o tem, da je na sporni nepremični izvajala dela zaradi sanacije vlage na petih mestih v stanovanjski hiši tožeče stranke, pri čemer na enem mestu oprava vzrokov zamakanja ni bila uspešna, ni prerekala, pa je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP(6) pravilno izhajalo iz prepričanja, da so tako zatrjevana dejstva resnična. Argumenta, da tožeča stranka dokaznega bremena o tej med pravdnima strankama sklenjeni podjemni pogodbi zaradi izvedbe sanacijskih del ni zmogla, ker o tem naj ne bi ponudila nobenega dokaza (215. člen ZPP),(7) tožena stranka zato v okviru pritožbene graje prvostopenjskih dejanskih zaključkov ne more uspešno uveljaviti.

12. Z ozirom, da so neprerekana ostala tudi tožbena zatrjevanja, da je tožeča stranka o neustrezno izvedeni sanaciji vlage pod teraso ob izhodu iz kleti na vrt toženo stranko opozorila pred dvema letoma s pozivom na odpravo pomanjkljivosti, na katerega pa tožena stranka ni reagirala, zato je bila tožeča stranka primorana sanacijska dela zagotoviti sama na lastne stroške, pri čemer je izvajalec del družba G. d.d. Slovenska Bistrica ugotovila, da je bila hidroizolacija na kritičnem mestu izvedena povsem nepravilno in v nasprotju s standardom gradbene stroke, tožeča stranka povrnitev teh stroškov v razmerju do tožene stranke, ker se po zgoraj obrazloženem izkaže, da je bila z njo v pogodbenem razmerju na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe v zvezi s sporno sanacijo, pravilno zahteva. Ugovor pasivne (stvarne) legitimacije tožena stranka zato neutemeljeno uveljavlja.

13. Glede na pravkar izpostavljeno sta splošni predpostavki za uveljavljanje zahtevka naročnika za povrnitev stroškov za odpravo napake v lastni režiji kot možnega jamčevalnega zahtevka na temelju podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, in sicer, da ima opravljen posel napako, vzrok zanjo pa izvira iz podjemnikove sfere, podani. Za utemeljenost takšnega zahtevka mora biti sicer izkazano še pravočasno obvestilo podjemnika o napaki skladno s prvim odstavkom 634. člena OZ ter da se je skrita napaka pokazala v dvoletnem jamčevalnem roku iz drugega odstavka istega člena, sodna uveljavitev zahtevka pa mora biti podana v enoletnem prekluzivnem roku(8) iz 635. člena OZ.(9)

14. Z ozirom, da so se sanacijska dela po podjemni pogodbi po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah v 8. točki izpodbijane sodbe izvajala leta 2006,(10) iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 8. 11. 2010 (priloga A7) pa izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko že pred dvema letoma obvestila o neustrezni izvedbi sanacije oziroma z vnovičnim pojavom vlage s pozivom na odpravo, je mogoče izhajati iz prepričanja, da se je skrita napaka pokazala v dveh letih od prevzema opravljenega posla (drugi odstavek 634. člena OZ). Četudi iz tožbenih trditev izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko ažurno obvestila o vnovičnem zamakanju na mestu ob izhodu iz kleti na vrt, čemur tožena stranka ni oporekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), pa sodišče prve stopnje ob uporabi 636. člena OZ pravilno zaključi, da tožena stranka tudi po poteku rokov iz 634. člena OZ in prvega odstavka 635. člena OZ zoper zahtevek naročnika (tožeče stranke) iz naslova sanacije izvedene na lastne stroške (tretji odstavek 639. člena OZ) ni varovana. Neprerekana zatrjevanja tožeče stranke, da je toženo stranko že tekom izvajanja sanacijskih del opozorila na nepravilnost strokovne izvedbe na kritičnem mestu (tožena stranka je namestila zgolj mavčne plošče), kar pa je tožena stranka zavrnila z argumentom o strokovno pravilno izvedeni sanaciji (pojasnila je, da bo vlaga sproti izhlapela), vodijo namreč v zaključek, da je bil za toženo stranko kot strokovnjaka s tega področja z ozirom na opozorilo na neustreznost zagotovljenih sanacijskih del že ob sami izvedbi teh del vnovični pojav vlage predvidljiv. Glede na izpovedbo tožeče stranke, pa je potrebno podpreti tudi prvostopenjski sklep, da je tožena stranka s svojim ravnanjem tožečo stranko zavedla, da ta svojega zahtevka ni uveljavljala v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, čemur tožena stranka s pritožbo niti ne oporeka. S svojo izpovedbo je tožeča stranka namreč prepričljivo izkazala, da je toženo stranko pred pristopom k sanaciji s pomočjo podjetja G. d.d. Slovenska Bistrica o neuspešno izvedeni sanaciji s pozivom na odpravo pomanjkljivosti večkrat opozarjala, celo oče tožene stranke E.G., ki ga je slučajno srečala, pa ji je obljubil, da bo tožena stranka prišla, da se bodo dogovorili, v kar je tožeča stranka, sploh ko je izpovedala, da je bila tožena stranka tako rekoč njena soseda, saj je stanovala le 200 metrov oddaljeno, po prepričanju naslovnega sodišča utemeljeno zaupala. Ker se navedeno ni zgodilo, je tožeča stranka toženo stranko še pisno, vključno s predložitvijo fotografij, pozivala k odpravi vlage, pri čemer slednja k sanaciji ni pristopila. V povezavi z navedenim pa ne gre spregledati, da je pred uveljavitvijo zahtevka za plačilo stroškov, potrebnih za odpravo napake po tretjem odstavku 639. člena OZ, skladno s prvim odstavkom istega člena naročnik dolžan podjemniku dovoli, da napako odpravi.

15. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so bili potrebni za odpravo napake. Z ozirom, da je tožena stranka kot naročnik za odpravo napak angažirala podjetje G. d.d. Slovenska Bistrica, ima plačilo med tožečo stranko in tem podjemnikom v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko kot prvim podjemnikom značilnost stroškov odprave napak. Med stroške odprave napak spadajo vsi stroški, ki so bili potrebni, da je opravljen posel pridobil lastnosti, ki bi ga moral imeti že glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je tožena stranka zavezala opraviti na temelju sporne podjemne pogodbe(11) (odprava vzrokov pojava vlage oziroma zamakanja na petih različnih mestih v stanovanjski hiši tožeče stranke).

16. Pri presoji, kateri stroški so bili potrebni, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke V.M. ter njegovo dopolnitev. Imenovani izvedenec je z vidika svoje stroke zaključke o višini za sanacijo predmetne napake potrebnih stroškov oprl na listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na s strani družbe G. d.d. Slovenska Bistrica izvedeno sanacijo objekta (gradbeni dnevnik in računi v izvirniku v prilogi A8). Četudi tožeča stranka te dokumentacije na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 2013 ni predložila v zadostnem številu izvodov za nasprotno stranko in sodišče (prvi odstavek 106. člena ZPP), pa to dejstvo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je na tem naroku namreč sprejelo sklep, da se te listine prekopirajo na stroške tožeče stranke, z dopisom z dne 19. 11. 2013 (list. št. 34) pa je to dokumentacijo toženi stranki tudi posredovalo z možnostjo, da se v 15. dneh o tej izjavi, kar je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2013 tudi storila. Ker je bila glede na navedeno toženi stranki pravica do izjave v zvezi s predloženim dokaznim gradivom v prilogi A8 zagotovljena (načelo kontradiktornosti - prvi odstavek 5. člena ZPP), tožena stranka kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker se izpodbijana sodba na to gradivo opira, neutemeljeno uveljavlja.

17. Na že zgoraj navedeno procesno kršitev relativne narave pa neutemeljeno opozarja tudi tožeča stranka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za pritegnitev novega izvedenca gradbene stroke. Višino stroškov, ki so bili za sanacijo sporne napake potrebni, je izvedenec V.M. opredelil že v osnovnem izvedenskem mnenju. Ker pa sta obe pravdni stranki na tako podano ekspertizo podali pripombe, in sicer tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2014 (sodišče jo je prejelo 29. 5. 2014), s katero se je z izvedenskim mnenjem pretežno strinjala, predlagala pa je natančnejšo razmejitev potrebnih sanacijskih del zaradi zamakanja ter del zaradi razširitve oziroma posodobitve dvoriščnega dela stanovanjske hiše, tožeča stranka pa s pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2014, ki jo v celoti povezama tudi v predmetni pritožbi, je sodišče prve stopnje po predlogu obeh pravdnih strank izvedencu naložilo, da že podano izvedensko mnenje dopolni, kar je tudi storil. Glede na navedeno pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da se sodišče prve stopnje do njenih pripomb na podano izvedensko mnenje ni opredelilo, s čemer naj bi kršilo določbe postopka, ne vzdržijo kritične presoje. To velja sploh, ko se je z vprašanjem razmejitve stroškov za izvedbo sanacijskih del za odpravo sporne napake od drugih naročenih in po istem izvajalcu (G. d.d. Slovenska Bistrica) hkrati opravljenih del, kljub dejstvu, da tožena stranka pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja ni imela, ukvarjalo še tudi po pridobitvi te dopolnitve. Dopolnitve izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenec v celoti vztrajal pri že podanih stališčih, namreč ni sprejela tožeča stranka. V nasprotju z njenimi izvajanji v pritožbi pa je sodišče prve stopnje ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih za pravno presojo v predmetnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje gradbene stroke ter njegovo dopolnitev kot jasno, razumljivo ter strokovno prepričljivo pravilno povzelo.

18. Tožeči stranki velja najprej odvrniti, da naslovno sodišče nima pomislekov o tem, da je bila njej in njenemu pooblaščencu navzočnost ob opravi ogleda za potrebe izdelave izvedenskega mnenja zagotovljena. Da je bila tožeča stranka ob ogledu prisotna, izhaja že iz osnovnega izvedenskega mnenja, o tem pa je sklepati že glede na dejstvo, da je izvedenec opravil ogled notranjosti njene nepremičnine. V zvezi z ugotovitvijo v izvedenskem mnenju oziroma njegovi dopolnitvi, da pa pooblaščenec tožeče stranke na ogled ni pristopil, čeprav je bil o času ogleda obveščen s priporočeno pošto, pa je potrebno pojasniti le, da kontradiktorno obravnavanje spornega zahtevka v pravdnem postopku (5. člen ZPP) zahteva zgolj zagotavljanje možnosti pravdnim strankam za sodelovanje v dokaznem postopku ter da se izjavijo o rezultatih dokazovanja, na strani pravdne stranke oziroma njenega pooblaščenca pa je presoja, ali bo to možnost tudi izčrpala.

19. O tem, da so bila v ponudbi družbe G. d.d. Slovenska Bistrica zraven del za sanacijo zamakanja zajeta tudi druga gradbena dela, vsa pa so bila po končni situaciji št. 308/2010 obračunana v višini 11.099,06 EUR brez DDV, v obravnavani zadevi ni spora. Ob sanaciji zamakanja je tožeča stranka namreč pod teraso naročila izgradnjo dodatnega prostora. Razmejitvi stroškov za izvedbo sanacije zamakanja od tistih, ki so nastali zaradi izvajanja drugih s strani tožeče stranke naročenih del, kot jo je izvedenec napravil in argumentiral v izvedenskem mnenju ter njegovi dopolnitvi, pa tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedenec pripombe tožeče stranke z vidika stroke v celoti in prepričljivo obravnaval, s čemer je bilo pravno relevantno dejansko stanje razjasnjeno v tej meri, da postavitev novega izvedenca ni bila potrebna. O tem je sodišče prve stopnje stališče zavzelo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo 18. 2. 2015 ob zavrnitvi dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, enako pa tudi v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi na procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato tudi iz razloga neobrazložene zavrnitve njenih dokaznih predlogov neupravičeno opozarja.

20. Izvedenec je kot stroške sanacije opredelil vse stroške, ki so bili potrebni za učinkovito odpravo vzrokov zamakanja v predelu pod teraso ob izhodu iz kleti na vrt in tudi stroške, ki so bili z izvajanjem teh del vzročno povezani. Ne gre spregledati, da se je izvedenec do vzrokov zamakanja jasno opredelil (neustrezno izvedena hidroizolacija sten ob dodatno izvedenih vratih iz kleti na vrt), kot potreben strošek sanacije pa je priznal tudi strošek spremembe dostopnih stopnic, čeprav je zavzel stališče, da je potreba po spremembi njihove lokacije vprašljiva. Ustrezno je upošteval tudi novo hidroizolacijo terase ter polaganje keramike, in sicer v točkah 1 do 5 ter v točkah 3, 26, 28 in 29 izvedenskega mnenja. Da je prišlo do poškodbe tlakovcev pred stanovanjsko hišo zaradi potrebe po uporabi posebnega dvigala za transport materiala na oziroma iz vrtne strani hiše, ker možnosti drugačnega dostopa ni bilo, v zadevi sicer ni sporno. Pravilno pa je tožeči stranki kot strošek za sanacijo teh tlakovcev priznan zgolj znesek sorazmeren s količino za potrebe izvedbe sanacije transportiranega materiala, to je strošek za sanacijo tlakovcev v površini 11,64 m². Izvedenec namreč na podlagi gradbene dokumentacije prepričljivo pojasni, da je bilo potrebno skupaj transportirati preko 20 m³ zemlje, zgolj ob sanaciji zamakanja pa bi bila ta količina minimalna, saj bi se izkopana zemlja ponovno zasipala, transport pa bi predstavljal le material od rušitvenih del, ki pa je bil v obravnavanem primeru zaradi transporta potrebnega materialna za gradnjo novega kletnega prostora znatno povečan. V pritožbi izpostavljeno stališče, da je bil dodatni kletni prostor izgrajen iz preventivnih razlogov, da bi se preprečil stik zemlje z osnovno nosilno steno hiše, torej za potrebe sanacije zamakanja, pa ne vzdrži kritične presoje. Tako iz izvedenskega mnenja, kot iz njegove dopolnitve, vendar jasno izhaja, da tako opravljen gradbeni poseg z učinkovitim zagotavljanjem sanacije zamakanja ni bil v ničemer povezan. Predmet sanacije je bila namreč le obstoječa stena zgradbe in stena ob stopnicah, nikakor pa ne zgraditev dodatnega kletnega prostora. Tožeča stranka povrnitev stroškov za v tej povezavi opravljena dela oziroma večji obseg del zato ne more zahtevati. Stroški izvedbe hidroizolacije pod dodatno izgrajenim prostorom, ki nima nobene zveze z izvedeno sanacijo, ji zato pravilno niso priznani. Izvedenec pa je ob vpogledu v gradbeno knjigo tudi ugotovil, da stena podkletenega dodatnega prostora ni bi izgrajena že ob času ob preboju vrat zaradi ureditve izhoda iz kleti na vrtno stran hiše, v zvezi s čemer pa pravilno ugotavlja tudi, da tožeča stranka v svojih zatrjevanjih o tej okoliščini celo sama zahaja v nasprotje.

21. Po obrazloženem sodišče druge stopnje tako ne vidi razloga, zakaj sodišče prve stopnje stališču izvedenca o tem, da so v zvezi s sanacijo zamakanja na kritičnem mestu stanovanjske hiše nastali stroški v višini 7.429,40 EUR, medtem ko razlika do višine polne vrednosti obračunanih del (11.099,06 EUR) v znesku 3.669,66 EUR predstavlja strošek, ki je v celoti povezan z izgradnjo dodatnega kletnega prostora, ne bi sledilo. Kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (pritožba se napačno sklicuje na postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke po pritegnitvi novega izvedenca gradbene stroke zavrnilo, zato ni podana. Posledično pa tožeča stranka tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno uveljavlja.

22. Glede na navedeno in ker tožeča stranka zavrnitve tožbenega zahtevka nad višino 11.099,06 EUR do vtoževanih 20.000,00 EUR argumentirano ne prereka, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke in tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker pravdni stranki ne beležita pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sami.

Op. št. (1) : Za strešno konstrukcijo in kritino ter za notranjo kanalizacijo je bila garancijska doba v VII. točki prodajne pogodbe določena posebej.

Op. št. (2) : Prvi odstavek 51. člena OZ: »Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.« Op. št. (3) : N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 919. OP. št. (4) : Prvi odstavek 7. člena ZPP: »Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.« Op. št. (5) : 2. člen ZPP: »(1) V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. (2) Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče.« Op. št. (6) : Drugi odstavek 214. člena ZPP: »Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.« Op. št. (7) : 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« Op. Št. (8) : Z ozirom na stališča pravne teorije, da lahko naročnik sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini (ocenjenih) stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil, je tek (sicer kratkega) enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ potrebno računati od obvestila podjemnika o napaki (tako N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 871).

Op. št. (9) : N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 858. Op. št. (10) : Enako izhaja tudi iz dopisa (predpravdnega zahtevka) tožeče stranke toženi stranki z dne 8. 11. 2010 (priloga A7).

OP. št. (11) : N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 871 in 872.