Jedro

Sklad kot pravni naslednik odgovarja za vse obveznosti, nastale v zvezi s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, ki so bile nanj prenesene po 14. členu ZSKZ. Zato je zavezanec za vrnitev zemljišč v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ne more uveljavljati pravic iz naslova že plačane odškodnine na podlagi določb ZDen, saj bo glede na določbo v 6. odstavku 17. člena ZSKZ to lahko uveljavljala pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.2001, s katero je le ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote R. z dne 13.10.2000. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi v korist upravičenke M.H. lastninska pravica na kmetijskem zemljišču parc. št. 471/1, 471/2 in 471/3 k.o. B.; da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad); da mora upravičenka vrniti izplačano odškodnino Skladu v višini 2.761,10 USD v roku petnajst dni po pravnomočnosti odločbe po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; da se vpis lastninske pravice na vrnjenem premoženju na ime upravičenke izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje obrazložitvi in razlogom tožene stranke v njeni odločbi in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ne uporablja za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov, kot je v obravnavanem primeru. Obseg dejavnosti tožeče stranke, ki je v neposredni vzročni zvezi z obsegom zemljišč, ki jih lahko uporablja, bo z zmanjšanjem obsega zemljišč nedvomno prizadet, vendar ta ugovor v denacionalizacijskih postopkih ni pravno upošteven pri vračanju kmetijskih zemljišč iz kompleksov in ga tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati kot oviro v dejanskem pogledu. Upravičenki je bil z izpodbijano odločbo vrnjen le del nacionaliziranih zemljišč v naravi, zato je tožena stranka pravilno odločila, da vrne le sorazmeren znesek plačane odškodnine ob podržavljenju, ko si je izbrala, da se v celoti vrne del podržavljenega premoženja, ki ga je mogoče vrniti v naravi, sama pa bo vrnila plačano odškodnino. Upravičenka ni dolžna plačati dela odškodnine za del podržavljene parcele, ki v naravi predstavlja danes cesto in vodotok, saj v tem delu organ prve stopnje z denacionalizacijsko odločbo ni odločal, niti se za ta del zemljišča v tem postopku ni odločalo o odškodnini. Neutemeljen je tudi ugovor, da bo neupravičeno vrnjena odškodnina Skladu in ne tožeči stranki.

Tožena stranka je pravilno opredelila, da gre v obravnavanem primeru odškodnina Skladu in pri tem izhajala iz določbe 5. odstavka 14. člena ZSKZ. Sklad je namreč pravni naslednik upravljalca kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini in tako je na Sklad prešla tudi pravica do odškodnine, pri čemer pa razmerje med tožečo stranko in Skladom ni predmet denacionalizacijskega postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijano sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njeno pritožbo glede upravičenca za vračilo odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožeča stranka upravičenka za sprejem odškodnine v višini 2.761 USD. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 5. odstavka 114. člena ZSKZ, kar pa ni pravilno. Kot isto zakonsko določilo ni mogoče šteti tudi to, kdo je upravičenec za vračilo odškodnine. To je tožeča stranka in ne Sklad. Določbo 5. odstavka 114. člena ZSKZ je potrebno razlagati tako, da je podano pravno nasledstvo le glede samega zemljišča, ki je predmet vračila, ne pa tudi odškodnine, ki jo je potrebno vrniti. Odškodnina in pravica do vračila odškodnine še vedno ostaja tožeči stranki, ker je odškodnino plačala iz lastnih sredstev. Odškodnina, ki jo je potrebno vrniti, ni del kmetijskega zemljišča, ki se vrača, zato tudi te pravice tožeče stranke ni mogoče obravnavati v okviru citiranega zakonskega določila.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa in stranka z interesom na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Čeprav se je tožeča stranka v svoji pritožbi sklicevala na določbo 5. odstavka 114. člena ZSKZ, je pritožbeno sodišče štelo, da gre za očitno pomoto in da se njena pritožba po vsebini nanaša na določbo 5. odstavka 14. člena ZSKZ, saj se tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 5. odstavka 14. člena ZSKZ, uporaba te določbe pa je za tožečo stranko sporna. Po tej določbi ZSKZ je Sklad oziroma občina pravni naslednik upravljalcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove. Navedeno določbo pa je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča razlagati tako, da Sklad kot pravni naslednik odgovarja za vse obveznosti, nastale v zvezi s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, ki so bile nanj prenesene po 14. členu ZSKZ. Zato je zavezanec za vrnitev zemljišč v denacionalizacijskem postopku. Razmerje med tožečo stranko in Skladom pa ni predmet denacionalizacijskega postopka. To je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato tožeča stranka v tem denacionalizacijskem postopku ne more uveljavljati pravic iz naslova že plačane odškodnine na podlagi določb ZDen, saj bo glede na določbo 6. odstavka 17. člena ZSKZ to lahko uveljavljala pred sodiščem splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.