Jedro

Višina preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 29. maja 1976 v Ljubljani ter mladoletnega sina M. B. zaupalo v varstvo in vzgojo materi - toženki. Tožniku je naložilo, da mora za sinovo preživljanje plačevati preživnino v znesku 40.000 SIT mesečno, toženki pa v znesku 20.000 SIT na mesec, obema od dneva sojenja na prvi stopnji (6.12.2002) dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo v obsegu odločitve o preživnini, pri čemer uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno naj bi bile uporabljene določbe 50., 79. in 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pri tem so otrokove potrebe brez argumentov prikazane v denarni vrednosti 65.000 SIT na mesec (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Upoštevane so le navedbe tožene stranke. Splošna znana dejstva in statistični podatki, na kar se sklicuje izpodbijana sodba, so nedoločni pojmi. Otrok vendar živi v hiši, ki je last tožnika, ta pa plačuje vse stroške, ki nanjo odpadejo. Tožnik, ki je edini redno zaposlen, že sedaj preživlja družino in ji omogoča bivanje v svoji hiši. Sicer pa je toženka za delo sposobna in je trenutno tudi zaposlena, zaradi česar se lahko sama preživlja. Za nevzdržnost v zakonski zvezi je kriva toženka sama.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Mladoletni sin pravdnih strank M. B. je bil ob sojenju na sodišču prve stopnje star 16 let in je obiskoval srednjo šolo. Njegove preživninske potrebe, ki so bile podlaga za odločanje o tem, koliko sta starša dolžna prispevati k njegovemu preživljanju, so v sodbi sodišča prve stopnje zanesljivo ugotovljene, izpodbijana sodba pa jih v podrobnosti povzema. V tem obsegu gre po eni strani za dejanske ugotovitve, ki po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja, po drugi strani pa za pravno presojo o višini preživninskega prispevka (79. člen ZZZDR).

Revizijski očitek, da so potrebe otroka ocenjene brez ustrezne argumentacije, ne drži. V sodbah nižjih sodišč so citirani posamezni zneski, ki sestavljajo seštevek v znesku 65.000 SIT mesečno, ki je potrošen za otrokovo preživljanje. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s pravno presojo, po kateri je v okviru dokazovanja potrebno upoštevati tudi "splošno znane podatke o cenah življenjskih potrebščin in njihovi rasti" (tretji in četrti odstavek 214. člena ZPP). V okvir potreb 16-letnega zdravega in šolajočega se fanta je namreč že izkustveno in po primerjanju možno uvrstiti vrsto stvari, ki so splošno znane, ki se domnevajo in ki jih zato ni treba dokazovati. Dokazno breme je v tem pogledu obrnjeno: dokazovati je mogoče, da navedena dejstva ne obstajajo. Vendar pa tožnik v tem pogledu ni postavil ustreznih trditev. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar velja tudi za odločitev o preživnini, ki jo mora tožnik plačevati toženki.

Pravna presoja, ki je utemeljila višino preživninskega prispevka za otroka, podlago za preživninski prispevek toženki in njegovo višino, temelji na določbah 50., 79. in 81. člena ZZZDR. Tožnikovi redni mesečni prejemki se gibljejo v mejah okrog 170.000 SIT, kar sicer ni veliko, vendar pa po drugi strani toženka nima redne zaposlitve in je po stanju ob sojenju prejemala le 38.000 SIT mesečno zaradi vključitve v program javnih del. Ob otrokovih potrebah v zneseku okrog 65.000 SIT na mesec je zato razumljivo, da uporaba določbe 79. člena ZZZDR narekuje višji tožnikov prispevek za pokrivanje stroškov preživljanja. Znesek 40.000 SIT na mesec, ki je določen kot preživninska obveznost tožnika, je primeren in tožnikove eksistence ne bo ogrozil. Pri določitvi njegove višine je bilo upoštevano tudi dejstvo, da toženka za otroka prejema otroški dodatek v znesku 15.000 SIT na mesec. V okviru te odločitve revizijsko sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na opredelitev višine tožnikovega prispevka k stroškom bivanja v stanovanjski hiši, kolikor odpadejo na mladoletnega otroka. Pomembna je ugotovitev, da je toženka trenutno zaposlena v okviru javnih del in da so njene realne možnosti, da si glede na svojo starost lahko pridobi ustrezno redno zaposlitev, minimalne. Obvelja, da matematični izračun, kakršnega vsebinsko predlaga revizija, ne ustreza pravni naravi in razlagi določbe 79. člena ZZZDR. Otrokova mati namreč tudi s plačilom za opravljena javna dela ne dobiva niti tistega, kar bi ji zadoščalo za lastno preživljanje.

Ugotovitev o toženkini nepreskrbljenosti (81. člen ZZZDR) temelji na ugotovljenih dejstvih. Čeprav je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, toženka že deset let ni dobila ustrezne zaposlitve, ta pa se ji iz leta v leto zaradi starosti še bolj odmika. Trenutno opravljanje javnih del, ki ji prinaša premalo, da bi z dohodki krila izdatke za lastno preživljanje, je začasne narave. Njena življenjska eksistenca je ogrožena, ogrožena pa je tudi njena socialna varnost v prihodnosti (možnost za pridobitev pravice do pokojnine). Razveza zakonske zveza bi ji torej ogrozila ohranitev življenjskega standarda, ki ga je imela med njenim obstojem. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je mogoče najosnovnejše življenjske potrebe toženke kot odrasle osebe oceniti z zneskom najmanj 60.000 SIT na mesec. Tožnikov prispevek v znesku 20.000 SIT mesečno pa je v tem obsegu izračunan ob upoštevanju trenutnih dohodkov, ki jih toženka prejema za opravljanje javnih del. Res je, da pri odločitvi o preživnini nepreskrbljenemu zakoncu sodišče lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, vendar pa je ugotovljeno, da so vzroki, ki so privedli do nevzdržnosti, na strani obeh pravdnih strank.

V izpodbijani sodbi je torej tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).