Jedro

Če delodajalec ne realizira dogovorjenega obročnega plačila odpravnin (delavec pa ima v takšnem primeru pravico do takojšnega plačila odpravnine v preostalem enkratnem znesku) in ni dogovora o teku zakonitih zamudnih obresti, tečejo zakonite zamudne obresti za neizplačani del odpravnine oz. za zamudo že izplačanega dela odpravnine v skladu z delovnopravno zakonodajo - od dneva prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici J. V., razliko odpravnine v neto višini 700.896,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2003 dalje do plačila in ji izplačati še zakonske zamudne obresti na že izplačano glavnico 140.179,20 SIT za čas od 3.1.2003 do 4.2.2003 na transakcijski račun ZSSS Območne organizacije Podravja, Neratova 4, Maribor s št. 04515-0000473771 pri Novi KB Maribor, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in sicer le zoper prisojene zakonite zamudne obresti se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži izplačilo zakonitih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 19.2.2003 dalje do plačila, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 3.1.2003 kot trajno presežni delavki. Dne 18.12.2002 pa sta stranki sklenili dogovor o izplačilu odpravnine, kjer je določeno, da bo toženka izplačala odpravnino v 6 zaporednih mesečnih obrokih na dan, ko bo v družbi izplačilo plač. Prvi obrok v višini 140.179,20 SIT je toženka tožnici izplačala. Glede na določila dogovora o izplačilu odpravnine pa je toženka z dnem, ko bi po določilih Zakona o delovnih razmerjih morala izplačati plače za mesec januar, prišla v zamudo z izplačilom preostanka odpravnine. Tako je torej toženka bila prvi dan v zamudi 19.2.2003. Tožnica zato glede na omenjeni dogovor med strankama res lahko zahteva takojšnje izplačilo odpravnine v preostalem enkratnem znesku. Vendar toženka ta dogovor razume tako, da tožnica lahko zahteva izplačilo še neizplačanega dela odpravnine, zakonite zamudne obresti pa le od dneva, ko je toženka prišla v zamudo, torej šele od 19.2.2003 dalje, saj v dogovoru o izplačilu odpravnine ni podlage, da bi tožnica bila upravičena zahtevati zakonite zamudne obresti od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, med strankama ni sporno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 3.1.2003 kot trajno presežni delavki in da ji iz tega naslova pripada odpravnina v višini 841.075,20 SIT. Z dogovorom o izplačilu odpravnine z dne 18.12.2002 pa sta se stranki sporazumeli, da bo tožena stranka tožnici izplačala odpravnino v 6 zaporednih mesečnih obrokih, od katerih vsak obrok znaša 140.179,20 SIT in da prvi obrok zapade v plačilo v mesecu januarju 2003. Iz dogovora tudi izhaja, da v kolikor tožena stranka ne bo realizirala obročnega plačila odpravnine v skladu s tem dogovorom, ima tožnica pravico zahtevati takojšnje plačilo odpravnine v preostalem enkratnem znesku. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka izplačala tožnici le prvi obrok, in še tega z zamudo, medtem ko preostale obroke ni plačala, je tožnica s tožbo utemeljeno uveljavljala preostalo neizplačano odpravnino v enkratnem znesku.

Ob upoštevanju, da med strankama ni spora glede temelja in višine odpravnine, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Pri tem je tudi pravilno presodilo, da tečejo zakonite zamudne obresti za neizplačani del odpravnine oziroma za zamudo že izplačane glavnice od dneva prenehanja delovnega razmerja in ne šele od 19.2.2003 dalje, kot to zmotno meni pritožba. Iz dogovora med strankama o izplačilu odpravnine z dne 18.12.2002 res ne izhaja, kako naj bi v primeru zamude z izplačili mesečnih obrokov odpravnine tekle zakonite zamudne obresti. Vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da iz razloga, ker se tožena stranka dogovora glede obročnega izplačila odpravnine tožnici ni držala, je v tem primeru potrebno upoštevati delovnopravno zakonodajo, ki določa, da morajo odpravnine presežnim delavcem biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka (17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 3.1.2003, to pomeni, da bi najkasneje tega dne tožnica morala dobiti izplačano celotno odpravnino. To pa tudi pomeni, da od tega dne prične teči rok za zamudo. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od neplačane glavnice materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.