Jedro

Ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP izvenobravnavni senat dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenil v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejil se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ob nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil zahtevo Okrožnega državnega tožilstva za uvedbo preiskave zoper obdolženega C. C. v smeri kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se pritožuje okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in uvede zahtevano preiskavo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po proučitvi dokaznega gradiva, ki ga je sodišču poslal državni tožilec ob zahtevi za uvedbo preiskave, razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, utegne pa se izkazati, da tudi zmotno ocenilo, da predloženo dokazno gradivo ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da naj bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, konkretneje, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi ravnal ravnal z direktnim naklepom, ter da ni podan utemeljen sum, da naj bi X, d. o. o. pridobila protipravno korist. 5. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenilo v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejilo se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena in jo pritožnica utemeljeno izpodbija.

6. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

7. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da ni podan utemeljen sum izvršitve očitanega kaznivega dejanja, ker naj bi iz zbranega gradiva ne izhajalo, da naj bi obdolženi vedel, da je njegov brat A. A. družbenik in zakoniti zastopnik podjetja X, d. o. o., ter da naj bi obdolženi vedel, da je bilo sklepanje s družbo katere družbenik oziroma zastopnik je njegov brat, po uveljavitvi Zakona o preprečevanju korupcije (ZIntPK), protipravno, o spremembi zakonodaje pa tudi ni bil opozorjen s strani pristojnih služb. Prvostopenjsko sodišče je takšen sklep oprlo na obdolženčevo zaslišanje pred preiskovalno sodnico, ter izjav zaposlenih na Občini, da naj se obdolženi ne bi osebno angažiral pri postopku izbire izvajalca, priprave pogodbe ter sklenitvi kasnejših aneksov. Ob tem je spregledalo, da se obdolženčev zagovor bistveno razlikuje od navedb, ki jih je dal policistom tekom predkazenskega postopka. Obdolženec je med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico povedal, da ni vedel, da je njegov brat, A. A., družbenik in zakoniti zastopnik družbe X, d. o. o., saj sta že vrsto let v sporu in ne govorita, ter da so razlogi za spor drugje, medtem ko je v zaslišanju na policiji povedal, da je z bratom ne govorita in sta v slabih odnosih zaradi omenjene zadeve. Takšna nasprotujoča izjava dana na policiji pa obdolžencu med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico niti ni bila predočena. Pri oceni pa sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da ima družba X, d. o. o. sedež na istem naslovu kot živi obdolženčev brat, A. A. (podatki AJPESA), v naselju ... pa živi tudi sam obdolženec, ter da gre, kot utemeljeno opozarja pritožnica za manjšo občino, v kateri je verjetnost, da se občani med seboj poznajo ali vsaj vedo drug za drugega. Nadalje pa po mnenju prvostopenjskega sodišča na odsotnost naklepa kaže tudi dejstvo, da naj bi obdolženi takoj po dopisu, ki ga je Občina prejela s strani Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) z dne 23. 12. 2013, prekinil pogodbo z družbo X, d. o. o. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča pa, poleg tega, da je preuranjen, temelji na zmotni presoji dokaznega gradiva, ki ga je predložilo državno tožilstvo. Iz dopisa, ki ga je Občina poslala družbi X, d. o. o. (A39) namreč izhaja, da je Občina odpovedala pogodbo o vzdrževanju spletne strani že 25. 1. 2013, pri čemer se je sklicevala na določbe ZIntPK, kar izhaja iz dopisa, ki je bil na KPK poslan dne 7. 1. 2014. Občina je torej prekinila pogodbo skoraj 11 mesecev preden je Občina prejela dopis iz KPK o zaznanih konfliktih interesov. Pomembna je tudi okoliščina, da iz zgodovinskega izpiska AJPESA izhaja, da je pooblaščena oseba za zastopanje družbe X, d. o. o. že od leta 1990 zgolj A. A., torej brat obdolženca. Pogodba in aneksi pa so bili podpisani s strani nečaka obdolženega, B. B., pri čemer je bil ta na dveh izmed aneksov celo naveden kot direktor X, d. o. o. (A11 in A19), čeprav takšen podatek ne izhaja iz javnih evidenc AJPES (list. št. 20-25).

8. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne obstaja utemeljen sum, da je obdolženi vedel za spremenjeno zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, se pritožba prav tako utemeljeno sklicuje na določbo 31. člena KZ. Sklicevanje na nepoznavanje pravnih predpisov namreč storilca ne more razbremeniti kazenske odgovornosti. Pravna zmota bi bila podana namreč zgolj, če obdolženec iz upravičenih razlogov ne bi vedel, da zakonodaja prepoveduje sklepanje pogodb med občino in subjekti, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Ni pa upravičen razlog za nepoznavanje pravnih pravil, če bi se obdolženec z njimi lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju oziroma bi moral posebna pravna pravila poznati glede na svoje delo, vlogo in siceršnji položaj. Pri ugotavljanju o obstoju utemeljenega suma, da se obdolženec ni zavedal protipravnosti dejanja in okoliščin v katerih je bilo dejanje dopustno gre najprej za dejansko vprašanje. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je obdolženec kot župan odgovoren za pravilno, zakonito in gospodarno ravnanje in delovanje občine. Obdolženec bi torej, vsaj glede na svoj položaj in vlogo, moral poznati zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, ki se v svojem bistvu dotika ravno delovanja funkcionarjev in je namenjena krepitvi pravne države. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj obdolženi ne bi bil opozorjen s strani pristojnih služb torej v takšnem primeru ni bistvena, saj je bila dolžnost samega obdolženca kot osebe, ki je odgovorna za zakonito ravnanje in delovanje občine, da takšno zakonodajo pozna.

9. Nenazadnje pa pritožba prav tako utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da naj bi družba X, d. o. o. pridobila protipravno premoženjsko korist oziroma, da naj bi Občini nastala kakšna premoženjsko škoda, saj so bile vse storitve po plačanih računih tudi dejansko opravljene. Po uveljavitvi ZIntPK so nične pogodbe, ki so sklenjene med organom ali organizacijo javnega sektorja, ki je zavezan postopek javnega naročanja voditi skladno s predpisi, ki urejajo javno naročanje in subjekti, v katerih imajo funkcionarji oziroma njihovi družinski člani delež višji od 5% ali v njih udeleženi kot družbeniki. Takšna prepoved poslovanja med določenimi subjekti varuje javni interes in zagotavlja spoštovanje obvezujočih pravnih norm v pogodbenih razmerjih, kjer je prisotno razpolaganje z javnimi sredstvi. ZIntPK postavlja absolutno prepoved poslovanja med določenimi subjekti, kar pomeni, da do poslovnega sodelovanja med Občino in družbo X, d. o. o., po uveljavitvi ZIntPK sploh ne bi smelo priti, oziroma bi le to moralo biti prekinjeno. Družba X, d. o. o., v primeru, da bi občina postopala v skladu s pozitivno zakonodajo, ne bi mogla in ne bi smela opravljati storitev in prejeti plačila zanjo. Zato je potrebno šteti, da je plačilo za opravljeno storitev protipravna premoženjska korist, saj družba X sploh ne bi smela biti v položaju, da to storitev opravi. Da je bila pridobljena protipravna premoženjska korist izhaja iz tistega dela opisa kaznivega dejanja, ko je navedeno, da naj bi družba X, d. o. o. v nasprotju s kogentnimi določili ZIntPK dobila posel z Občino, katere župan je obdolženi. Samo dejstvo, da naj bi bile storitve po plačanih računih tudi dejansko opravljene, pa pri tem ni bistveno, saj družba po uveljavitvi ZIntPK dela sploh ne bi smela opravljati.

10. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do obstoja utemeljenega suma glede objektivnih znakov kaznivega dejanja, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja. Izpodbijani sklep je tako obremenjen s kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Zato pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu pritožnice naj pritožbeno sodišče samo uvede preiskavo, temveč je ugodilo pritožbi državne tožilke ter izpodbijani sklep razveljavilo.

11. Pri ponovnem odločanju se bo moral izvenobravnavni senat opredeliti do vseh okoliščin, na katere opozarja ta odločba, zlasti ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec izpolnil objektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Odločitev o obstoju ali neobstoju subjektivnih elementov pa je na tej točki postopka preuranjena, saj se le-ti ugotavljajo ravno med preiskavo.