Jedro

ZOPRZUJF je določil, da se protiustavno znižan del pokojninske dajatve izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti.

Glede na naravo pokojninskih dajatev, je pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev, ZPIZ-1 posebej uredil v 277. členu. Ta določa, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšnega dejanskega stanja pritožba ne zatrjuje, niti ne izhaja iz listinske dokumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom umik tožbe glede izplačila glavnice vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo ter tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 zavrglo. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od zneskov 150,00 EUR od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 7. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 8. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 9. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 10. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 11. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 12. 2012 do 1. 6. 2013, od 150,00 EUR od 1. 1. 2013 do 1. 6. 2013, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 66,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper III. in IV. točko sodbe je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik dne 2. 1. 2013 vložil tožbo zaradi nezakonitega odvzema dela pokojnine z ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 in zahteval pod točko II plačilo mesečne razlike za čas od 1. 6. 2012 do 1. 1. 2013. Ustavno sodišče RS je odločilo v postopku ustavnosti in zakonitosti 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ z dne 14. 3. 2014, ko je razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek tega člena, ker je neskladen z ustavo in naložilo ZPIZ Slovenije izdajo novih odločb. Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF je stopil v veljavo 1. 6. 2013. Omenjeni zakon ne more veljati za nazaj, torej pred 1. 6. 2013. V obdobju od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013 je toženec nezakonito in protiustavno odvzel tožniku del pokojnine, kar je odpravila šele odločba izdana po uveljavitvi ZOPRZUJF, ki jo je tožnik prejel šele 24. 6. 2013. Meni, da mu za čas od zapadlosti vsakokratne mesečne pokojnine od meseca maja 2012 do vključno meseca maja 2013 od mesečne razlike neizplačane pokojnine, pripadajo zakonske zamudne obresti po splošnih načelih obligacijskega prava (380. člen OZ). V tem obdobju zaradi nezakonitega in protiustavnega zakona izdana odločba ni mogla veljati, zato bi toženec moral upoštevati pravnomočno in izvršljivo odločbo tožnika pred izdajo ugotovitvene odločbe, po kateri je znašala njegova pokojnina 801,92 EUR. Ta pokojnina je bila določena na podlagi zadnje pravnomočne, izvršljive in zakonite odločbe, zato je toženec tožniku dolžan plačati zamudne obresti (197. člen ZPIZ-2). Sodišče v sodbi napačno trdi, da je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti za zneske razlik od njihove zapadlosti do plačila, saj jih je zahteval od razlik samo v času nezakonitega in protiustavnega stanja, tj. od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013. V tem času ZOPRZUJF ni veljal in tudi ni mogel veljati. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi na ustavno odločbo U-I-15/2007. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS obravnavalo popolnoma drugačno dejansko in pravno vprašanje. Nadalje navaja, da ZOPRZUJF plačila zakonskih zamudnih obresti ni uredil, ni pa jih tudi prepovedal. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da je tožnik uspel z zahtevkom v 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku na podlagi 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) z ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 pokojnino s 1. 6. 2012 zmanjšal za 150,00 EUR. Pritožba tožnika je bila z dokončno odločbo z dne 28. 11. 2012 zavrnjena. Zoper to odločbo je tožnik uveljavljal sodno varstvo.

Po ugotovitvi neustavnosti določb ZUJF, ki so določile znižanje pokojnin, je toženec na podlagi določil Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03, v nadaljevanju ZOPRZUJF) izdal odločbo z dne 24. 6. 2013. Z njo je tožniku od 23. 3. 2013 ponovno odmeril pokojnino v znesku, kakršen je veljal pred ZUJF in jo tudi uskladil. Hkrati je odločil, da se 20 % pripadajočega zneska razlike v višini 291,37 EUR izplača s pokojnino za mesec junij 2013, 80 % pripadajočega zneska razlike v višini 1.165,48 EUR pa s pokojnino za mesec maj 2014. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil in je tako postala dokončna in pravnomočna.

Kot nesporno med strankama je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec na podlagi določb ZOPRZUJF odpravil posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine, saj je z odločbo z dne 24. 6. 2013 odločil, da tožnikova pokojnina od 23. 3. 2013 dalje ponovno znaša 802,72 EUR na mesec, tj. v višini kot pred negativno uskladitvijo in z upoštevanjem uskladitve po sklepu o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2013 (Ur. l. RS, št. 17/2013). Urejeno pa je bilo tudi izplačilo razlike v pokojnini v dveh obrokih, pri čemer sta bila oba obroka tožniku tekom postopka že izplačana.

Dne 5. 6. 2014 je tožnik tožbo umaknil v delu glede plačila glavnice in vztrajal pri odpravi odločb toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 28. 11. 2012, plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 150,00 EUR od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013 ter pri plačilu stroškov postopka, kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. V nadaljevanju pa je zmotno navedlo, da je tožnik zahteval izplačilo zakonskih zamudnih obresti za zneske razlik v pokojnini od njihove zapadlosti do plačila, kar ne vpliva na samo odločitev.

Sodišče prve stopnje je glede na že sprejeto stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013, ki jo je izdal po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in skladno z ZOPRZUJF, uredil sporno razmerje med strankama in da si zaradi pravnomočno odpravljenih posledic negativne uskladitve pokojnin, tožnik več ne more izboljšati svojega položaja, tožbo v delu, glede odprave odločb, zavrglo.

Zoper takšno odločitev pritožba ni vložena tako, da je v tem delu sodba oziroma sklep pravnomočen, glede izplačila glavnice pa je postopek ustavljen. Tožnik je tožbo umaknil potem, ko je toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013 saniral stanje za nazaj, tožnik pa se je s tem očitno strinjal. Ker zakonske zamudne obresti, kot akcesorna dajatev ne more obstajati kot samostojna terjatev, pač pa le v povezavi s pokojninsko dajatvijo, to pomeni, da enako kot za pokojninsko dajatev, velja tudi za zakonite zamudne obresti. Torej velja za zakonite zamudne obresti enako kot za pokojninsko dajatev, ko je pravnomočen sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem tožnik uveljavlja odpravo izpodbijanih odločb, glede izplačila glavnice pa je postopek ustavljen.

V obdobju od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2013 res še ni veljal ZOPRZUJF. Vendar je bilo s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 urejeno pravno razmerje za nazaj. ZOPRZUJF pa je tudi izrecno določil, da se protiustavno znižan del pokojninske dajatve izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti.

Tožnik se tudi ne more sklicevati na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembo, v nadaljevanju OZ), ker gre za javnopravno dajatev in ne za dajatev iz obligacijskega prava. Glede na naravo pokojninskih dajatev, je pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev, ZPIZ-1 posebej uredil v 277. členu. Ta določa, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšnega dejanskega stanja pa pritožba ne zatrjuje, niti ne izhaja iz listinske dokumentacije.

Ob upoštevanju določbe 359. člena ZPP, saj je pritožbo vložil le tožnik, je pritožbeno sodišče ne da bi poseglo v samo odločitev, kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo glede stroškov postopka. Ob takšnem izidu spora, ko sodišče prve stopnje ni vsebinsko odločalo o razliki pokojninskih dajatev in o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb, ni mogoče šteti, da je tožnik v sporu uspel v smislu določbe 154. člena ZPP. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje nato, da je tožnik vrednost spora ocenil na 1.200,00 EUR in da v sporu ni uspel s 5,88 % oziroma z neznatnim delom.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.