Jedro

Odločitev o pravdnih stroških je vedno tesno povezana z odločitvijo o glavni stvari (meritorno ali formalno), zato je zahteva za povrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in odvisna od odločitve v sporu ter vezana na uspeh stranke v sporu. O zahtevi za povrnitev stroškov se zato lahko odloča le v postopku, zaradi katerega so stroški tudi nastali. V primeru nepravilnosti ali nejasnosti ima stranka možnost, da nanje bodisi opozori v pravnem sredstvu bodisi predlaga izdajo dopolnilnega ali popravnega sklepa glede stroškovne odločitve, ne more zahtevka za povrnitev stroškov nikdar uveljavljati v posebni, od matičnega postopka ločeni pravdi.

Pritožbeno sodišče brez ustreznega opozorila same stranke ne pazi nato, ali so ji bili priglašeni stroški (pravilno) priznani. Da bi tožeča stranka dosegla drugačno stroškovno odločitev, torej ne zadošča, da se je v uvodu pritožbe sklicevala na napačno uporabo materialnega prava, svojo pritožbeno grajo mora konkretizirati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 778,48 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožeči stranki plačati 3.020,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 do plačila, kot izhaja iz I. točke izreka. V preostalem (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 26. 6. 2008 do 14. 5. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožeči stranki plača 581,56 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je bilo o pravdnih stroških, ki jih je izterjala od tožeče stranke, pravnomočno odločeno. Povzema dejanske ugotovitve in opozarja, da je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, nikakor pa ni mogoče v novem postopku spreminjati pravnomočnih sodnih odločb, tudi če so morebiti nepravilne. S tem naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju graja ugotovitev sodišča, da je Vrhovno sodišče v revizijski odločbi II Ips 112/2006 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi glede odločitve o stroških, in poudarja, da je izrek revizijske odločbe povsem razumljiv. Navaja, da ni bila brez pravnega temelja obogatena, saj je prejela le tisto, kar ji je bilo pravnomočno prisojeno. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju tudi napačno štelo, da je tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev v ponovljenem sojenju (sodba II P 171/2010) izpodbijala tudi odločitev glede domnevno že prisojenih stroškov postopka in izpostavlja, da je slednja vložila pritožbo le glede odločitve o glavni stvari. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 3.020,80 EUR iz naslova neupravičene obogatitve. Ugotovilo je namreč, da odločitev o stroških postopka, vsebovana v odločbah II P 3350/2002 z dne 22. 6. 2004 v zvezi z II Cp 1980/2004 z dne 5. 10. 2005, ni postala pravnomočna, ker je z revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 112/2006 z dne 26. 6. 2008 odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je toženka prejela plačilo vtoževanega zneska, tj. pravdnih stroškov v višini 3.020,80 EUR. V obrazložitvi se je med drugim sklicevalo na prvostopenjsko in drugostopenjsko sodno odločbo, izdano v ponovnem sojenju, kjer sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri stroškov upoštevali vse stroške postopka, torej stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, revizijske stroške in vse ponovne stroške na prvi in drugi stopnji. Glede na navedeno naj bi revizijska odločba razveljavila odločitev o stroških po sodbah II P 3350/2002 v zvezi z II Cp 1980/2004, zato je toženka po oceni prvostopenjskega sodišče to plačilo prejela neupravičeno.

6. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožba ni sklepčna, in sicer je neodpravljivo nesklepčna. Sklepčnost pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice. V danem primeru tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen.

7. Po določbi prvega odstavka 310. člena ZPP odloči sodišče s sodbo o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa in odločba o stroških v sodbi šteje vedno za sklep (prvi in četrti odstavek 128. člena ZPP). Prvi odstavek 151. člena pa določa, da so pravdni stroški tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, zahtevati pa jih je treba pravočasno, v okviru postopka, v katerem jih stranka uveljavlja (tretji in sedmi odstavek 163. člena ZPP) do konca postopka, o zahtevi za povrnitev stroškov pa odloči sodišče z odločbo, s katero se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Odločitev o pravdnih stroških je torej vedno tesno povezana z odločitvijo o glavni stvari (meritorno ali formalno). Ker je torej zahteva za povrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in odvisna od odločitve v sporu in torej vezana na uspeh stranke v sporu, se lahko o zahtevi za povrnitev stroškov odloča le v postopku, zaradi katerega so stroški tudi nastali.(1)

8. Tožeča stranka bi ob prejemu revizijske odločbe Vrhovnega sodišča, če je menila, da z njo o stroških postopka pred prvo in drugostopenjskim sodiščem ni bilo odločeno, morala v 15 dneh predlagati izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP), oziroma če je menila, da je bilo o stroških sicer odločeno, da pa se je Vrhovno sodišče v izreku zmotilo in bi moralo v 3. točki izreka črtati besedo »revizijskega« ter tako odločitev o stroških celotnega postopka pridržati za končno odločbo, predlagati izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP). Tožeča stranka ni storila ne enega ne drugega, v ločeni (tj. obravnavani) pravdi pa o stroških in njihovi „pravici“ do povrnitve ni mogoče odločati(2). Ker je tožbeni zahtevek s tako dejstveno podlago nesklepčen (v določbah materialnega prava ni opore, ki bi utemeljevala tak zahtevek), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženke ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče glede na razloge prvostopenjskega sodišča in pritožbena polemiziranja dodaja še naslednje. O stroških, ki so predmet te pravde, je že bilo odločeno (res iudicata) v drugi pravdni zadevi - zadeva II P 3350/2002 v zvezi z II Cp 1980/2004 ter zadeva II P 171/2010 v zvezi z II Cp 4851/2010 (šlo je za ponovno sojenje v delu, v katerem je bilo reviziji ugodeno), kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožnica v zvezi s tem pravilno izpostavlja, da tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II P 171/2010, izdano ob ponovnem sojenju, ni izpodbijala odločitve glede domnevno že prisojenih stroškov postopka, pač pa je sodbo izpodbijala le glede glavne stvari. Tožeča stranka namreč v tamkajšnji pritožbi ni z ničemer opozorila, da naj bi sodišče v ponovljenem sojenju ponovno odmerilo že prisojene (in že plačane) stroške, kar bi morala storiti, da bi sodišče druge stopnje pravilnost odločitve nižjega sodišča preizkusilo tudi v tej smeri. Pritožbeno sodišče brez ustreznega opozorila same stranke ne pazi na to, ali so ji bili priglašeni stroški (pravilno) priznani(3). Po uradni dolžnosti pazi le na določene procesne kršitve ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Slednje pomeni, da je pritožbeni preizkus omejen le na to, ali je sodišče pravilno uporabilo relevantne predpise. Da bi tožeča stranka dosegla drugačno stroškovno odločitev, torej ne zadošča, da se je v uvodu pritožbe sklicevala na napačno uporabo materialnega prava, kot je to napačno menilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka ni izpodbijala odločitve o stroških v postopku, med katerim oziroma zaradi katerega so ti nastali, zato v tej pravdi ne more utemeljeno zahtevati povrnitve stroškov oziroma zahtevati, da sodišče ugodi zahtevku za povrnitev plačila stroškov iz naslova neupravičene obogatitve, o katerih je bilo odločeno v drugi pravdni zadevi (res iudicata).

10. Pritožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da odločitev o stroških postopka, vsebovana v odločbah II P 3350/2002 v zvezi z II Cp 1980/2004, ni bila razveljavljena in torej pravna podlaga, na podlagi katere je toženka prejela plačilo, sploh ni odpadla, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je napačno presodilo, da je odločba Vrhovnega sodišča razveljavila sodbi sodišč prve in druge stopnje (ob prvem sojenju) tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Pritožnica ima prav, ko navaja, da je izrek revizijske odločbe o stroških razumljiv in ne pušča nobene druge možnosti za razlago od te, ki jo ponuja pritožnica. Vrhovno sodišče je namreč reviziji le delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka solastnica nepremičnine parc. št. 214, k. o. X, do 2/3, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je revizijo zavrnilo ter izreklo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. Vrhovno sodišče je torej v izreku določno navedlo, v katerem delu je reviziji ugodilo, in opisno, da jo je zavrnilo v ostalem, ter da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. Revizijo je torej zavrnilo v celotnem ostalem delu, ki tako zajema tudi že prisojene stroške postopka (ki se očitno nanašajo na del revizije, ki je bil zavrnjen), s tem pa je odločitev o stroških postopka, vsebovana v odločbi II P 3350/2002 v zvezi z II Cp 1980/2004, obstala. Utemeljene je torej pritožbena navedba, da je toženka vtoževani znesek prejela na podlagi sodbe (II P 3350/2002 v zvezi z II Cp 1980/2004), ki v stroškovnem delu ni bila razveljavljena, torej o neupravičeni pridobitvi po 190. člena OZ ni mogoče govoriti.

11. Posledica spremembe sodbe sodišča prve stopnje je tudi sprememba odločbe o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skladu s priloženim stroškovnikom, ob upoštevanju OT in ZST-1, in sicer: 183,30 EUR po tar. št. 3100, 169,20 EUR po tar. št. 3102, 10,00 EUR tar. št. 6000, ter 20,00 EUR po tar. št. 6002, 225,60 EUR po tar. št. 3210, 10,00 EUR po tar. št. 6000 ter 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV. Skupno mora tožeča stranka toženki povrniti 778,48 EUR pravdnih stroškov, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Stranka do potnih stroškov ni upravičena, njen odvetnik pa ima sedež v L., kjer je potekala glavna obravnava.

(1) Sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 29. 5. 2007, opr. št. I Cp 1577/2006. (2) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 11. 2010, opr. št. II Ips 2/2010. (3) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 10. 2012, opr. št. II Cp 764/2012.