Jedro

Izjave o odpovedi dediščini se ne more preklicati. Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je veljaven. Odpoved dediščini ne more biti delna in ne pogojna, zato ni pomembno, kakšen je obseg prednikovega (zapustničinega) premoženja v času sklenitve sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom o dedovanju ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino (1. točka izreka). Za dediča na podlagi zakonitega dedovanja je proglasilo zapustničinega vdovca B. Š., ki je umrl 28. 10. 2012, zato je zanj ustanovilo dedno pravico do celotne zapuščine (2. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje H. S. (v nadaljevanju: pritožnica), ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sicer podpisala sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju SV 2587/2007, vendar pa ni razumela njegove vsebine, ker ni slovenska državljanka in ne pozna slovenskega jezika ter ji teksta sporazuma nihče ni prevedel v celoti. Ni vedela, da je bil tedaj prisoten tolmač in ni bila seznanjena, da se je s podpisom sporazuma odrekla pravici do dedovanja po materi. Za to ni bilo razloga, ker je sama edina zakonita dedinja, z materjo pa je imela redne kontakte in bila z njo v dobrih odnosih. Po predpisih o dedovanju Republike Hrvaške se ni mogoče vnaprej odpovedati pravic, če ni znan obseg teh pravic. V tem primeru ni mogoče vnaprej podati izjave o odpovedi dedovanju. Takšna izjava ni veljavna in ne more imeti pravnih učinkov. V tem pogledu so identični predpisi tudi v Republiki Sloveniji in je njena izjava o odpovedi dedovanju neveljavna. Zato sklep sodišča ne more temeljiti na takšni izjavi.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je bilo treba uporabiti pravo RS, ker je bila zapustnica ob smrti njena državljanka (prvi odstavek 32. člena ZMZPP). Pritožnica je 25. 9. 2007 sklenila z zapustnico sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v smislu 137. člena ZD (priloga A 1). Njene trditve, da ni razumela pomena tega pravnega posla in da ji sporazuma ni nihče prevedel, so pravno nepomembne (iz notarskega zapisa tega sporazuma sicer izhaja, da je bil pri njegovi sklenitvi navzoč tudi sodni tolmač za hrvaški jezik R. S.). Iz sporazuma izhaja, da se je pritožnica odpovedala dedovanju po materi (zapustnici), zato se šteje, kot da je umrla pred zapustnico, pri čemer odpoved neuvedenemu dedovanju velja tudi za potomce pritožnice (to je razvidno iz omenjenega sporazuma).

Izjave o odpovedi dediščini se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD). Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je veljaven (137. člen ZD). Odpoved dediščini ne more biti delna in ne pogojna (prvi odstavek 136. člena ZD), zato ni pomembno, kakšen je obseg prednikovega (zapustničinega) premoženja v času sklenitve sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Pritožnica ne trdi, da bi zaradi zatrjevanih napak volje zahtevala razveljavitev navedenega sporazuma (to je možno zahtevati v prekluzivnih rokih iz 99. člena OZ, ki so sicer v tem primeru že potekli), zato so tovrstne pritožbene navedbe neupoštevne.

Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).