Jedro

Glede na že izpostavljeno kompleksnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, seveda ob dejstvu, da se na zadevi kontinuirano posluje, zgolj ob dejstvu, da je bila obtožba v tej zadevi vložena 5. 8. 2021 in da se obtoženi A. A. v priporu nahaja že več kot leto dni, torej od 14. 4. 2021, pa v tem trenutku še ni moč nasprotovati zaključku sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega ukrepa v smislu časovnega trajanja osebnega omejevalnega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožena A. A. in B. B. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega A. A. Uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavlja pa tudi kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor zoper obtoženega A. A. odpravi, podredno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter zlasti tudi za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, kar je pritožbeno edino problematizirano.

5. Ob tem, ko se pritožba ne dotika zaključkov sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj in tudi ne zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in o njegovi begosumnosti, ko so ti zaključki sodišča prve stopnje za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi, je pritožba v pretežni meri usmerjena v grajo zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in tudi o neogibni potrebnosti pripora. V tem delu pa pritožba ne more biti uspešna.

6. Zagovornik skladno s podatki spisa povzema, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov, ki ga je podal obtoženi A. A., odločilo s sklepom z dne 13. 12. 2021 in da je o predlogih za izločitev dokazov, ki sta jih vložila soobtožena B. B. in C. C., sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 4. 2. 2022. Tudi to zagovornik točno povzema, da je pritožbeno sodišče o pritožbah, ki so bile vložene zoper citirana sklepa odločilo dne 15. 4. 2022, ko je sklep glede obtoženega A. A. potrdilo, ko je torej pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, na drugi strani pa je razveljavilo sklep glede obtoženih B. B. in C. C. 7. Tako je o predlogu za izločitev dokazov, ki ga je podal obtoženi H. pravnomočno odločeno, ni pa pravnomočno odločeno še o drugih dveh predlogih za izločitev dokazov. Sklep pritožbenega sodišča z dne 15. 4. 2022, ki se nanaša na obtoženega A. A., je sodišče vročalo dne 16. 5. 2022, torej takoj, ko ga je prejelo s strani pritožbenega sodišča. Tudi sklep pritožbenega sodišča z dne 15. 4. 2022, ki se nanaša na obtožena B. B. in C. C., je sodišče prve stopnje vročalo takoj, ko je to moglo, to je 24. 5. 2022, dan za tem, ko je sklep prejelo s strani pritožbenega sodišča. Že naslednji dan, torej 25. 5. 2022 pa je sodišče prve stopnje določilo predobravnavni narok, na katerem se bodo očitno razčiščevala vprašanja, relevantna za odločitev o predlogu za izločitev dokazov. Res je, da je od prvega predobravnavnega naroka preteklo nekaj mesecev, a pred očmi je treba imeti kompleksnost ter zapletenost zadeve, tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. Sodišče ves čas na zadevi posluje, sodišče je moralo odločati o predlogih za izločitev dokazov in končno tudi o pravnih sredstvih, ki so bila vložena zoper odločbe sodišča prve stopnje. To pa seveda za sabo potegne podaljšanje celotnega postopka odločanja.

8. Glede na že izpostavljeno kompleksnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, seveda ob dejstvu, da se na zadevi kontinuirano posluje, zgolj ob dejstvu, da je bila obtožba v tej zadevi vložena 5. 8. 2021 in da se obtoženi A. A. v priporu nahaja že več kot leto dni, torej od 14. 4. 2021, pa v tem trenutku še ni moč nasprotovati zaključku sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega ukrepa v smislu časovnega trajanja osebnega omejevalnega ukrepa.

9. Ni dvoma, da k trajanju pripora in s tem trajanju kazenskega postopka doslej ni prispeval obtoženec, tudi ravnanju obtožencu nasprotne stranke ni moč pripisati zavlačevanja postopka, gotovo pa tudi ne sodišču, saj kot je zgoraj izpostavljeno na zadevi kontinuirano posluje, bodisi v smislu izvajanja narokov, bodisi v smislu odločanja o predlogih strank v postopku in končno tudi v smislu odločanja o pravnih sredstvih zoper odločbe sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje se je o časovni dimenziji pripora zoper obtoženega A. A. opredelilo v točki 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa, kjer je podalo tudi siceršnjo obrazložitev o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Tako sodišču prve stopnje ni moč očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pa je ta vidik sorazmernosti pripora tudi sprejemljivo utemeljilo, pa tudi ne more biti govora o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v tem pogledu. Ker v tem trenutku tudi po sodbi pritožbenega sodišča še ni moč govoriti o nerazumnem trajanju postopka in posledično tudi pripora, pritožba ne more biti uspešna niti v uveljavljanju kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s pravico do osebne svobode iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

11. Pritožbi priložena dokumentacija kaže na določene obtoženčeve zdravstvene težave, a zgolj na podlagi te dokumentacije še ni moč zaključiti, da so te posledično povezane z izvajanjem pripora. Sploh pa je relevantno to, da je obtožencu tudi v okviru izvajanja pripora zagotovljeno zdravstveno varstvo, ko se ne trdi, da bi bil obtoženec prikrajšan v pravici do zdravljenja, oziroma da bi mu bila okrnjena možnost zdravljenja, zaradi česar tudi z izpostavljenem zdravstvenega stanja, obramba ne more računati na drugačen zaključek o danosti razlogov za pripor.

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo o tem, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. S tem je implicite odgovorilo odgovorilo tudi na vprašanje možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo, da milejši ukrep ne bi bil učinkovit niti za preprečitev ponovitvene nevarnosti niti za preprečitev obtoženčeve begosumnosti. Tudi s takšno presojo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je gotovo pritožbene navedbe, ki v tem pogledu ostajajo na povsem načelni ravni, ne morejo spodnesti.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno v smislu določila tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.