Jedro

Pritožba neutemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do oblike strahu, ki ga je tožnik posledično zaradi dogodka čutil pred vsakim srečanjem s tožencema. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem utemeljeno navaja, da te oblike strahu ni mogoče kvalificirati kot pravno priznano nepremoženjsko škodo v obliki sekundarnega strahu. Ne gre za to obliko nepremoženjske škode, sekundarni strah je strah za izid zdravljenja in poškodb.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2019 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je prvostopenjsko sodišče zavrnilo v celoti. Odločilo je tudi, da je prvi toženec dolžan v 15-dneh od prejema sodbe povrniti pravdne stroške tožnika, izplačane iz sredstev za brezplačno pravno pomoč v znesku 187,33 EUR na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila. Tožnik je dolžan v istem roku drugemu tožencu povrniti povzročene pravdne stroške v višini 510,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila. Tožnik je prav tako dolžan prvemu tožencu v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti povzročene pravdne stroške v višini 416,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila. Prvi toženec pa je dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati iz naslova sodnih taks, katerega plačila je bil tožnik oproščen, na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu znesek 37,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se po pooblaščencih pravočasno pritožujeta tožnik in prvi toženec.

3. Zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija tožnik. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča o poteku dogodka, saj je prvostopenjsko sodišče predvsem sledilo interesom toženih strank, glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev iz 8. in 9. alineje 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa se je oprlo na poročilo policista, ki je povzetek zbranih obvestil od toženih strank, pri sestavi katerega tožnik ni imel besede in je bilo izdelano brez njegove izjave. Sodišče tudi neutemeljeno ni sledilo izjavi njegove žene in hčerke, ki sta dogodek smiselno povsem enako opisali. Prav tako ni sledilo izvedencu, ki je jasno opisal, kje je do določenih poškodb lahko prišlo, ampak je sledilo opisu toženih strank.

Sodišče tudi prihaja samo s seboj v nasprotje s tem, ko v 10. točki obrazložitve sodbe navaja, da je izključilo nastanek poškodb pri medsebojnem prerivanju na tleh, nato pa v 12. točki navaja, da je prvi toženec uporabil močnejšo silo, saj je udarec s pestjo v predel glave tožnika imel za posledico padec tožnika na beton. Tako najprej navede, da je bil padec na travi, nato pa, da je bil na betonu.

Ugotovitev sodišča, da je spor zanetil tožnik, ni sprejemljiva, še posebej zato, ker je bil prvi toženec tisti, ki je bil kaznovan zaradi omenjenega dogodka. Tudi izkustveno ni sprejemljivo, da bi se tožnik, ki je starejši, spravil na dve bistveno mlajši osebi. Po mnenju tožnika zato njegov soprispevek ne more biti v obsegu 50%, saj ne gre za tako grobo potiskanje s strani tožnika, kot tudi karkoli drugega, ki bi lahko opravičevalo, da se prvi toženec odzove na takšen način.

Sodišče tudi ni sledilo izvedencu, ki je dopustil možnost, da je prišlo do večih udarcev. Drugi toženec je nedvomno imel namen pomagati sinu, prvemu tožencu in ne le namen preprečiti nadaljnje fizično obračunavanje med njima. Neupravičeno ni sledilo izpovedbi J.S., ki je navedla, da sta bila oba na njem in ga udarjala, kar je smiselno tudi s stališča izvedenca. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je zato prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo, da je možno, da je tožnik prestajal sekundarni strah zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi z ledveno hrbtenico, glede na različne strahove o tem, ki jih je tožnik preživljal, pa je odmerjena odškodnina iz tega naslova absolutno prenizka. Sodišče se tudi ni opredelilo do strahu, ki ga tožnik poudarja, to je, da ga je bilo med drugim zelo strah, in da se je počutil neprijetno vsakič, ko je srečal toženca, da bo prišlo do novega napada.

Tožnik prav tako poudarja, da je prvostopenjsko sodišče glede na morebitne posledice in zahtevnejše zdravljenje ter občutno poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika, tožniku odmerilo prenizko odškodnino v zvezi s telesnimi bolečinami in njegovimi poškodbami, ne glede na to, da gre za prehodne težave tožnika s hrbtenico.

Zaradi navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter pri tem upošteva priglašene stroške pritožbe.

4. Prvi toženec izpodbija obsodilni del sodbe. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj meni, da so odločilna dejstva v zvezi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je prvi toženec ravnal v prekoračenem silobranu, sama s seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je bil tožnik napadalec, in da je prvi toženec tožnika udaril v ličnico, vendar pa njegov udarec ni bil tako silovit, saj je šlo za blažji udarec v desno stran obraza. Ugotovilo je tudi, da se je prvi toženec z blažjim udarcem otresel tožnika in začel bežati, in da se je tožnik zopet zapodil za prvim tožencem ter ga podrl na tla in ga na tleh ležečega začel daviti. Vse to pa so okoliščine, ki kažejo na dejstvo, da prvi toženec v nobenem primeru ni ravnal v prekoračenem silobranu, ampak je za svojo obrambo nedvomno uporabil en sam blažji udarec, da se je znebil prvega napada tožnika in nato začel bežati, vendar se s tem napadom tožnika ni rešil, ampak je bil deležen ponovnega napada. Prvostopenjsko sodišče tudi navede, da udarec prvega toženca ni bil tako silovit, da bi se tožnik lahko upravičeno zbal za svoje življenje, tožnik pa je tudi vstal in nadaljeval s svojim napadalnim vedenjem. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi prvi toženec ravnal v svoji obrambi pred napadom tožnika v prekoračenem silobranu, je zato popolnoma nerazumljiv. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je prvi toženec ravnal s prekoračeno silo in v prekoračenem silobranu, posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo delno krivdno odgovornost prvega toženca, čeprav je več kot očitno, da je prvi toženec ravnal v okviru dovoljenega silobrana glede na okoliščine dogodka.

Prvi toženec zato višjemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika tudi v ugodilnem delu zavrne oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje.

5. Tožnik in prvi toženec na pritožbi drug drugega nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350.člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj s pritožbama grajanem temelju in obsegu nastale škode ter višini tožniku odmerjene denarne odškodnine in je bila na tej podlagi v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

8. Tožnik od prvega toženca in drugega toženca zahteva solidarno plačilo odškodnine za nastalo mu nepremoženjsko škodo zaradi telesnih poškodb, ki sta mu jih povzročila prvi toženec in drugi toženec dne 14. 6. 2016 v M. pri izhodu iz stanovanjskega bloka. Tožnik je ob srečanju z njima pri vhodnih vratih najprej začutil močan udarec v desno ličnico, zaradi česar je padel po betonskih tleh, nato pa je na sebi začutil težo in videl obraza obeh tožencev, ki sta z rokami udarjala po njem. Ko sta z udarci prenehala, sta ga dvignila vsak s svoje strani, nato pa ga držala in nekaj metrov premikala po tlakovani poti. V posledici dogodka je tožnik utrpel udarnino komolca, udarnino spodnjega dela hrbta in medenice, udarnino na glavi in udarnino kolena. Od prvega toženca in drugega toženca solidarno zahteva iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ne nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR in za prestani strah 1.000,00 EUR.

9. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca delno ugodilo in prvemu tožencu naložilo, da je tožniku dolžan plačati iz naslova nastale mu nepremoženjske škode odškodnino v višini 550,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2019 dalje, tožbeni zahtevek zoper drugega toženca pa je v celoti zavrnilo.

O pritožbi tožnika:

10. Tožnik s pritožbo neutemeljeno izpodbija potek škodnega dogodka, kot ga ugotavlja prvostopenjsko sodišče in navaja v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti povzema. Ne drži, da prvostopenjsko sodišče favorizira toženca, in da se neutemeljeno opira na poročilo policista M, ki da sploh ni navedeno kot dokaz, ki ga je sodišče izvedlo, ter da je poročilo izdelano pristransko, ker tožnik nanj sploh ni mogel vplivati, saj je bilo izdelano brez njegove izjave.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza uradnega vpogleda v spis PP Slovenj Gradec z opr. št. 555007690694-5, čemu je prvostopenjsko sodišče sledilo, v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi navedlo, da je v dokazne namene vpogledalo in prebralo med drugim spis PP Slovenj Gradec št. 555007690694-5, katerega sestavni del je tudi omenjeno poročilo policista M.S. o poteku škodnega dogodka dne 14. 6. 2016. Ne drži, da je to poročilo sestavljeno le na podlagi izjav pridobljenih od prvega toženca in drugega toženca, saj iz poročila izrecno izhaja, da je podlaga poročila tudi obvestilo pridobljeno od tožnika dne 26. 6. 2016, ter da je bilo tožniku izdano obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, kateri mu je bil predočen, in sicer prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Na tej podlagi, kot tudi na podlagi v prvostopenjski sodbi poudarjenih dejstev v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, prvostopenjsko sodišče utemeljeno dejansko stanje v zvezi s potekom škodnega dogodka sprejema na način, kot izhaja predvsem iz 7., 8. in 9. alineje točke 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Takšen zaključek tudi ne temelji zgolj na poročilu policista M.S., z dne 30. 6. 2016, ampak je tudi rezultat dokazne ocene izpovedb v postopku zaslišanih prič in v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja, kar je prvostopenjsko sodišče ustrezno preciziralo v že poudarjenih 9., 10. in 11. točkah, pritožbeno sodišče pa se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča strinja.

11. Pritožba tožnika uveljavlja, da je glede na opis poškodb izvedenca bolj verjetno, da drži opis dogodka, kot ga je podal tožnik. Takšen očitek po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži, saj je izvedensko mnenje pretežno podano na predpostavki, da je dogodek potekal tako, kot ga je navedel tožnik1. 12. Pritožbena graja, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval v obsegu 50%, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev, navedenih v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na ugotovljeni 50% soprispevek tožnika k nastali škodi. Takšnega prepričanja ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki jih v zvezi s tem tožnik navaja v pritožbi, s katerimi utemeljuje prepričanje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi krivde prvega toženca in drugega toženca, ker iz njegove strani ni šlo za neko pretirano izzivanje in za grobo potiskanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnik tisti, ki je dogodek začel, saj je prvega toženca z ramo odrinil in ga začel potiskati ter s tem izzval njegovo reakcijo.

13. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo. Izvedeni dokazni postopek namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne podpira zaključka, da je tožniku nastala nematerialna škoda tudi posledica ravnanja drugega toženca2. 14. Tožnik s pritožbo graja tudi višino odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah. Meni, da so po obeh postavkah odmerjene prenizko.

15. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 800,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR. Glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, glede na čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja ter glede na vse razloge, ki jih prvostopenjsko sodišče v zvezi z odmero te odškodnine navaja v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje, da odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Pritožba kot argument za zvišanje višine odškodnine iz tega naslova izpostavlja predvsem posledične tožnikove težave s hrbtenico, kar pa je prvostopenjsko sodišče v odmeri višine odškodnine iz tega naslova že upoštevalo. Višino odmerjene odškodnine 800,00 EUR iz tega naslova namreč v odločilni meri upravičuje prav intenziviranje bolečin hrbtenice zaradi že prisotnih težav v ledvenem delu hrbtenice in ne posledice zaradi v škodnem dogodku utrpelih odrgnin ali podplutb.

16. Tudi odmerjena odškodnina 300,00 EUR za prestani strah je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Višina odmerjene odškodnine ima podlago predvsem v prestanem strahu, povezanim s poslabšanjem zdravstvenega stanja v zvezi z obolenjem ledvenega dela hrbtenice. Ostale oblike strahu, tako primarnega ob dogodku, kot tudi sekundarnega v zvezi z zdravljenjem odrgnin in podplutb, nivoja pravno priznane škode iz tega naslova, glede na naravo teh poškodb, ne dosegajo. Stopnja zaskrbljenosti za izid zdravljenja ni mogla biti takšna, da bi se lahko odrazila v duševnem zdravju in povzročila psihično travmo.

Pritožba neutemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do oblike strahu, ki ga je tožnik posledično zaradi dogodka čutil pred vsakim srečanjem s tožencema. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem utemeljeno navaja, da te oblike strahu ni mogoče kvalificirati kot pravno priznano nepremoženjsko škodo v obliki sekundarnega strahu. Ne gre za to obliko nepremoženjske škode, sekundarni strah je strah za izid zdravljenja in poškodb.3

17. Tudi dosojena odškodnina kot celota v višini 1.100,00 EUR, ki jo je prvi toženec zaradi tožnikovega 50% soprispevka k nastanku škode, dolžan tožniku plačati v znesku 550,00 EUR, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, saj je sorazmerna s tožnikovim prikrajšanjem in je ustrezno vpeta s primerljivo sodno prakso.

O pritožbi prvega toženca:

18. Prvi toženec v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da so odločilna dejstva v zvezi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je prvi toženec ravnal v prekoračenem silobranu, sama s seboj v nasprotju. Ugotovilo je namreč, da je bil tožnik napadalen, ter da je prvi toženec tožnika udaril v ličnico, vendar pa njegov udarec ni bil tako silovit in je šlo le za blažji udarec v desno stran obraza. Prvi toženec, ki je za svojo obrambo nedvomno uporabil le en sam blažji udarec, da bi se znebil napada tožnika, zato ni mogel ravnati v prekoračenem silobranu.

19. Prvi odstavek 138. člena OZ določa, da kdor v silobranu4 povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. Po ustaljeni sodni praksi je silobran prekoračen, če obstoja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Vprašanje neizogibno potrebne obrambe je treba presoditi glede na konkretno stanje, zlasti pa glede na intenziteto napada ter glede na sredstva in možnosti, s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga5. Na tej podlagi, glede na konkreten potek dogodka6, ko je tožnik prišel iz bloka ter stopil proti prvemu tožencu in ga z ramo odrinil, nato pa ga z obema rokama prijel za oblačila ter ga pričel potiskati po dvorišču in je prvi toženec tožnika odrival od sebe ter ga udaril z roko v predel glave oziroma desno ličnico, tako da je tožnik padel na betonska tla7, ni mogoče govoriti o sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe. Odriv z ramo in potisk na eni strani ter udarec z roko v predel glave, ki je povzročil padec, na drugi strani, ne podpira zaključka o sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe, zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključuje, da je prvi toženec ravnal v prekoračenem silobranu.

Takšnega zaključka ne more omajati navedba prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil pri tožniku na otip prehodno občutljiv le spodnji rob desne ličnice, kar bi lahko bila posledica blažjega udarca v desno stran obraza, ki je očitno posledica udarca prvega toženca, s čemer pritožba zasleduje zaključek, da le "blažji udarec" ne more porušiti sorazmerja med intenzivnostjo napada in obrambe. Gre za udarec v razmerju do odriva oziroma potiska, zato medsebojne sorazmernosti ni.

Razlogi prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih le-to zaključuje, da je prvi toženec ravnal v prekoračenem silobranu, zato niso sami s seboj v nasprotju in uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20. Zaradi vsega navedenega pritožbi tožnika in prvega toženca nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določilu 353. člena ZPP.

21. Ker tožnik in prvi toženec s pritožbama nista bila uspešna, sta dolžna sama kriti nastale jima stroške v pritožbenem postopku. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 Glej stran 8, 9, 10 in 11 izvedenskega mnenja v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja dr. P. K., dr. med., spec. sodne medicine, spec. splošne kirurgije. 2 Glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je tožnik utrpel poškodbe pri padcu na beton, in da je padec tožnika posledica udarca prvega toženca v predel glave. 3 Glej komentar k 179. členu Obligacijskega zakonika s komentarjem (splošni del), prva knjiga, stran 1033, D.Jadek Pensa. 4 Drugi odstavek 22. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) določa: Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. 5 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 404/2010. 6 Glej 8. alinejo točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Ta del dogodka je tudi zamejen kot škodni dogodek, v katerem je tožniku nastala v tem postopku priznana nematerialna škoda, ki jo je tožniku povzročil prvi toženec.