Jedro

V primeru zatrjevane neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje, kot razlogu za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, mora revident predloži sodne odločbe iz prakse sodišča prve stopnje oziroma višjih sodišč splošne pristojnosti, na katere se sklicuje.

Za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 mora biti izpostavljeno pravno vprašanje pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Ker revidentka ni izkazala, da bi dejavnost glasbenega izobraževanja na podlagi posebnih predpisov terjala posebne standarde in pogoje, ni izkazala, da bi bilo vprašanje nadomestitve obravnavane nepremičnine po načelu funkcionalne primernosti, kar naj bi dokazovala z izvedencem, pomembno po vsebini te zadeve.

Samo zatrjevanje materialnih oziroma finančnih posledic, ki naj bi jih imela izpodbijana odločitev, samo po sebi še ne izkazuje zelo hudih posledic, in Vrhovnemu sodišču ne omogoča preizkusa, ali so zatrjevane zelo hude posledice podane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo ugovarja revizijskim navedbam in navaja, da je revidentka v februarju 2010 objekt predčasno zapustila in ga predala v posest upravičenki.

3. Revizija ni dovoljena.

4. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2008, v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27. 5. 2008. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da je revidentka kot zavezanka dolžna z dnem pravnomočnosti te odločbe upravičenki vzpostaviti lastninsko pravico na tam navedenem nepremičnem premoženju (1. točka izreka) in določil skrbnico za poseben primer (2. točka izreka). Tožena stranka je odpravila 1. in 2. točko izreka prvostopenjske upravne odločbe in jo nadomestila z odločitvijo, da je zavezanka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe upravičenki vrniti tam navedeno nepremičnino v last in posest ter da se do uvedbe zapuščinskega postopka glede tega premoženja po pokojni upravičenki to premoženje izroči v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 08, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora vlogi priložiti.

7. Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odstop od sodne prakse. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 127/2006 z dne 15. 2. 2006, iz katerega naj bi izhajalo stališče, da je treba obstoj nadomestne nepremičnine presojati po načelu funkcionalne primernosti za opravljanje dejavnosti iz 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Takšno stališče naj bi sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi U 292/95 z dne 4. 9. 1997 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009. Odstop od sodne prakse uveljavlja tudi glede načina ugotavljanja nesorazmernosti stroškov nadomestitve po načelu funkcionalne nadomestitve. Sklicuje se tudi na sodbo upravnega sodišča U 1712/2006, ki se nanaša na podružnico iste glasbene šole. Uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje od sodne prakse odstopilo tudi z zavrnitvijo dokaza z izvedencem, ki ga je revidentka sama pridobila med postopkom, in glede presoje dokaznega bremena.

8. S sklicevanjem na odločbe sodišč nižje stopnje (odločbe upravnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani) revidentka po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je revident dolžan neenotnost sodne prakse bodisi upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje v upravnem sporu bodisi višjih sodišč splošne pristojnosti kot drugostopenjskih sodišč izkazati z navedbo in predložitvijo sodnih odločb, ki takšno neenotnost izkazujejo (npr. X Ips 107/2010 z dne 22. 4. 2010, X Ips 238/2008 z dne 9. 4. 2009, X Ips 131/2008 z dne 2. 6. 2009). Ker revidentka reviziji ni priložila nobene od sodnih odločb upravnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani, na katere se sklicuje, neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje po navedeni določbi ZUS-1 ni izkazala.

9. Glede pravnih vprašanj, glede katerih revidentka sicer uveljavlja neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje oziroma odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pa ni izkazala, da gre za pravna vprašanja, pomembna glede na vsebino obravnavane zadeve.

10. Revidentka v obravnavani zadevi uveljavlja obstoj ovir za vračanje premoženja v naravi po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena – ZDen. Kot pravno vprašanje, bistveno za odločitev v zadevi, izpostavlja način ugotavljanja obstoja nadomestne nepremičnine in nesorazmernosti stroškov nadomestitve po načelu funkcionalne primernosti za opravljanje določene dejavnosti iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

11. Revidentka je v obravnavani nepremičnini opravljala dejavnost podružnične glasbene šole. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, veljavni predpisi, izdani na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI ne določajo posebnih standardov za prostore, v katerih se izvaja ta dejavnost, navodilo resornega ministrstva za graditev glasbenih šol v Republiki Sloveniji pa določa le smernice in priporočila. Ker torej ne gre za dejavnost, ki bi na podlagi posebnih predpisov terjala posebne standarde in pogoje, po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala, da bi bilo vprašanje nadomestitve obravnavane nepremičnine po načelu funkcionalne primernosti pomembno po vsebini te zadeve.

12. Dovoljenost revizije tudi ni izkazana z zatrjevanim odstopom od sodne prakse zaradi zavrnitve dokaza z mnenjem, ki ga revidentka imenuje izvedeniško, pridobila pa ga je sama med postopkom. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo navaja tudi revidentka (npr. sodba II Ips 647/2006 z dne 5. 2. 2009, sklep II Ips 713/2005 z dne 21. 2. 2008), se tako mnenje šteje za del strankine trditvene podlage in ne za dokaz. Čeprav je sodišče prve stopnje navedeno mnenje zavrnilo kot prepozen dokaz po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, revidentka glede tega vprašanja ni izkazala, da gre za takšno pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi. Ni niti navedla, na katere navedbe v mnenju, ki bi lahko bile pravno odločilne v tej zadevi, sodišče prve stopnje ni odgovorilo.

13. Tudi vprašanje, ki ga kot pomembnega postavlja revident: ali je že s predlaganjem dokazovanja z izvedencem izpolnjeno dokazno breme stranke v postopku denacionalizacije, ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi, in to zato, ker vprašanje funkcionalne primernosti nadomestnih prostorov iz razlogov, navedenih v 11. točki te obrazložitve, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba II Ips 461/2000 z dne 10. 5. 2001) pa izhaja, da vprašanje, ali je stranka, ki glede določenega pravno odločilnega dejstva nosi dokazno breme, to breme izpolnila, ni odvisno le od primernosti predlaganega dokaznega sredstva, temveč tudi od uspeha dokazovanja s tem sredstvom v dokaznem postopku.

14. Glede na navedeno ni v tem primeru izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. Revidentka zelo hude posledice izpodbijane odločitve utemeljuje z navedbo, da bo njeno finančno stanje z nakupom dodatnih nepremičnin in obremenitvijo z zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen še dodatno načeto. Navaja še, da je zaradi neustavne ureditve, ki ji poleg vračanja v naravi nalaga še obveznosti po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen, izpostavljena hudim finančnim pritiskom, saj so za reševanje ostali le še največji in najzahtevnejši primeri.

17. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic na strani revidentke, mora ta navesti, kakšne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in tudi konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Samo zatrjevanje materialnih oziroma finančnih posledic, ki jih bo zanjo imela izpodbijana odločitev, samo po sebi še ne izkazuje zelo hudih posledic, saj revidentka ne pojasni konkretno, na kakšen način bo izpodbijana odločitev vplivala na njeno finančno stanje sama po sebi in v povezavi s še drugimi obveznostmi, ki jih ima kot zavezanka po ZDen. Samo s pavšalnimi navedbami o vplivu izpodbijane odločitve na njeno finančno stanje pa revidentka Vrhovnemu sodišču ni omogočila preizkusa, ali so podane zatrjevane zelo hude posledice. Tega tudi ni storila z navedbo, da gre za posledice neustavne ureditve, ki ji poleg vračanja v naravi nalaga še obveznosti po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. To določbo ZDen je Ustavno sodišče že presojalo in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo (U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Ur. l. RS, št. 1/2000). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 18. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 19. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.