Jedro

Vloga tožeče stranke za oprostitev plačila upravnih taks je bila zavrnjena na podlagi določbe 10. točke 24. člena ZUT, ki se nanaša na tujce, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali je tožeča stranka oproščena plačila takse na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT, ki se nanaša na taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Policijske uprave Maribor, št. 214-66/2014/8 (3F23-04) z dne 23. 6. 2014 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Policijska uprava Maribor tožeči stranki zavrnila ugovor zoper plačni nalog za plačilo upravne takse za dovoljenje za zadrževanje v znesku 9,06 EUR po tarifni št. 15 taksne tarife Zakona o upravnih taksah (ZUT). V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da ima po ZUT tuj državljan po pogojih vzajemnosti, po predpisih o taksah, enake pravice kot jih imajo slovenski državljani in da je v 10. točki 24. člena ZUT določeno, da so plačevanja taks oproščeni tujci, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Ker tožeča stranka ni v nobenem od navedenih postopkov, organ ni našel drugih določil ZUT na podlagi katerih bi ga lahko oprostil plačila takse, zato je njegov ugovor zavrnil. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka s svojo odločbo št. 2253-20/2014/3 (155-04) z dne 25. 7. 2014. Citira določbe 10. točke 24. člena ZUT in pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi ni navedla relevantnih razlogov, niti relevantnih zakonskih določb iz katerih bi izhajalo, da ji upravne takse za vlogo za dovolitev zadrževanja ne bi bilo treba plačati.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da je glede na to, da je pred 22 leti izgubila svoj zakoniti status v Sloveniji, še kako upravičena do oprostitve plačila upravnih taks. ZUT je treba razlagati smiselno ter enako kot tujcem v postopkih začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov, tudi tožeči stranki priznati taksno oprostitev. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje stališče navedeno v obeh upravnih odločbah in kot neutemeljene zavrača tožbeni ugovor, da bi bilo treba ZUT razlagati smiselno ob uporabi določb, ki se nanašajo na oprostitev plačevanja taks tujcev v primerih postopkov za priznanje statusa begunca, začasnega zatočišča in podobno. Citira določbe ZUT, ki določajo taksne oprostitve. Sklicuje se tudi na načelo zakonitosti upravnega postopka, ki izključuje kakršnokoli samovoljo ter je pogoj za pravno varnost in nepristransko delo ter pravilno odločanje v upravnem postopku. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZUT, na katerega sta svojo odločitev oprla upravna organa prve in druge stopnje, ureja plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javno pravnih zadevah pri upravnih organih. ZUT določa (5. točka prvega odstavka 23. člena), da taksni zavezanci – posamezniki, ki so v slabih premoženjskih razmerah (prvi odstavek 25. člena), takse ne plačujejo, vendar morajo status upravičenca dokazati s pravnomočno odločbo. Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah, se po tretjem odstavku 25. člena ZUT štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila iz prvega odstavka tega člena, izpolnjujejo pa vse predpisane kriterije za prejemke iz prvega odstavka tega člena, vendar pa mora taksni zavezanec v postopku, v katerem zahteva taksno oprostitev dokazati, da izpolnjuje predpisane kriterije.

V obravnavani zadevi je bila vloga tožeče stranke za oprostitev plačila upravnih taks zavrnjena, na podlagi določbe 10. točke 24. člena ZUT, ki se nanaša na tujce, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali je tožeča stranka oproščena plačila takse na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT, da torej gre za taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah. Ker je bilo glede tega dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno, to pa je imelo za posledico nepravilno uporabo materialnega prava, je moralo sodišče tožbi ugoditi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijani sklep odpraviti ter vrniti zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo upravni organ prve stopnje moral presojati tožnikovo premoženjsko stanje, pri čemer je glede na njegov status posebej potrebno poudariti, da se po tretjem odstavku 25. člena ZUT za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči pa izpolnjuje vse predpisane kriterije za prejemke iz tega naslova.