Jedro

Tožnik z zahtevkom za priznanje višjega naziva ter posledično višjih plačnih razredov po vsebini nasprotuje določitvi različnih nazivov za opravljanje dela komandirja (načelnika) na različnih policijskih postajah II. kategorije v aktu o sistemizaciji, kar pa ni in ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) je skladno s 6. členom ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v individualnem delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije niti imenovanja javnega uslužbenca v višji naziv.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 2. 2025 (točka I izreka, ki ni pod pritožbo). Postopek je ustavilo glede tožbenega zahtevka za priznanje, obračun in plačilo razlike v plači, nadomestila plače in dodatkih med 45. in 43. plačnim razredoma skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2025 do dneva izdaje sodbe (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljitev sklepa toženke z dne 10. 8. 2022 in sklepa Komisije za pritožbe z dne 5. 10. 2022, na ugotovitev, da tožnik z dnem 1. 5. 2015 napreduje v višji naziv, tj. višji policijski inšpektor III in se ga s 1. 5. 2015 uvrsti v 40. plačni razred, da tožnik s 1. 4. 2016 napreduje v višji plačni razred in se ga s 1. 4. 2016 uvrsti v 42. plačni razred, da je tožnik z dnem 6. 9. 2016 v nazivu višji policijski inšpektor III na podlagi uveljavitve Aneksa h KPNDU uvrščen v 43. plačni razred in da je tožnik s 1. 1. 2019 zaradi uveljavitve Aneksa št. 4. h KPDU v nazivu višji policijski inšpektor III uvrščen v 44. plačni razred; da je toženka dolžna tožnika s 1. 5. 2015 imenovati v uradniški naziv višji policijski inšpektor III in mu za čas od 1. 12. 2017 do 31. 12. 2018 priznati in obračunati razliko v plači, nadomestilu plače in dodatkih, ki bi morali biti obračunani za 43. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestila in dodatkov izplačanih za 41. plačni razred, ki jo je prejemal, 1. 1. 2019 do 31. 3. 2023 priznati in obračunati razliko v plači, nadomestilu plače in dodatkih, ki bi morali biti obračunani za 44. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestila in dodatkov izplačanih za 42. plačni razred, ki jo je prejemal, 1. 4. 2023 do 31. 12. 2024 priznati in obračunati razliko v plači, nadomestilu plače in dodatkih, ki bi morali biti obračunani za 45. plačni razred, namesto izplačane plače, nadomestila in dodatkov izplačanih za 43. plačni razred, ki jo je prejemal, ter mu izplačati vsakomesečni neto znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 20.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe tj. 16. 11. 2022 dalje do plačila (točka IV izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pred postopkom in stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.439,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2.Zoper sodbo in sklep se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, in sicer se pritožuje zoper III., IV. in V. točko izreka. V tem postopku vtožuje razliko v plači, saj ni prejemal plače za delo, ki ga je dejansko opravljal, temveč plačo za delovno mesto, za katero je imel formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ker je toženka v svoji sistemizaciji predvidevala na drugih PP II. kategorije drugo delovno mesto, ki ga na PP A. ni, bi lahko to delovno mesto komandirja (oziroma kasneje načelnika) sistemizirala tudi na PP, kjer je delo opravljal tožnik. Kot komandir policijske postaje II. kategorije je bil upravičen do enakega plačila kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije, ki so za svoje delo (ki je bilo tožnikovemu po vsebini in obsegu enako) prejemali višje plačilo. Po določbah 22. člena ZDR-1 in 6. točki 2. člena ZSPJS, se s sistemizacijo ne določa vrsta dela, ampak delovna mesta. Toženka bi kot delodajalec morala upoštevati načelo iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS "enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah" in načela "v dvomu v korist delavca", glede na to, da je delavec, kljub pogodbeni ureditvi delovnih razmerij, v šibkejšem položaju. Zaradi zagotavljanja enakega plačila za enako delo in enakosti pred zakonom skladno s 14. členom URS morajo imeti javni uslužbenci, ki opravljajo enako delo, postavljena enaka izhodišča in enak sistem napredovanja. To potrjuje tudi zadeva Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014. Tožnik s tožbo ni zahteval spremembe akta o sistemizaciji, temveč uvrstitev v plačni razred in izplačilo razlike v plači, kar je individualni delovni spor. Oporekal je napačni določitvi plačnega razreda kot posledice tega, da ni bil imenovan v višji naziv. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je toženka izplačevala plačo za delovno mesto, ki ga je zasedal skladno s pogodbo o zaposlitvi in aneksi, saj sklenjena pogodba z aneksi ne pomeni, da zaradi načela enakega plačila za enako delo ni upravičen do uvrstitve v višji plačni razred in plačila razlike v plači. Kot pravno nepomembno zavrača stališče, da je bila njegova plača določena skladno z aktom o sistemizaciji, saj je razliko v plači zahteval zaradi napačne uvrstitve in dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta. Meni, da ni odločilno, da je bilo poleg njega še 8 javnih uslužbencev neenakopravno obravnavanih. Bistveno je, da je dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, ki je bilo sistemizirano v uradniških nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III. Napačna je tudi ugotovitev, da njegovo delovno mesto ni bilo uvrščeno v višja uradniška naziva zato, da se mu ohrani že dosežene pravice iz delovnega razmerja, saj bi lahko toženka po letu 2013 ali pa kadarkoli kasneje, sistemizirala za tožnika delovno mesto samo v enem nazivu. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da toženka ni ravnala protipravno, zato tožnik tudi ni upravičen do zahtevane odškodnine. Toženka se je namreč s sindikati dogovorila, da je delo komandirja PP II. kategorije ovrednotila tako, da se opravlja v dveh nazivih in sicer policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, vendar tega dogovora ni spoštovala. Tožnik je bil na začetku sicer res uvrščen višje, kot če bi mu toženka omogočila napredovanje v naziv, od leta 2015 dalje pa je bil uvrščen v nižje plačne razrede kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke, imenovanje v naziv, uvrstitev v višje plačne razrede in plačilo razlike v plači na podlagi ugotovitve, da tožnik pri toženki kot komandir (od leta 2021 načelnik) policijske postaje ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljal naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (akt o sistemizaciji). Ugotovilo je, da mu je toženka pravilno obračunala plačo na podlagi uvrstitve njegovega delovnega mesta v plačni razred skladno z aktom o sistemizaciji in ob upoštevanju vseh napredovanj.

7.Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji oziroma načelniki policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno. Tožnik je namreč opravljal prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Policijska postaja A. in še za nekatere druge policijske postaje) pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik z zahtevkom za priznanje višjega naziva ter posledično višjih plačnih razredov po vsebini nasprotuje določitvi različnih nazivov za opravljanje dela komandirja (načelnika) na različnih policijskih postajah II. kategorije v aktu o sistemizaciji, kar pa ni in ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) skladno s 6. členom ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v individualnem delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije niti imenovanja javnega uslužbenca v višji naziv (odločitve pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 480/2020 z dne 27. 10. 2020 in Pdp 277/2018 z dne 4. 10. 2018). Tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot komandirji tistih policijskih postaj II. kategorije, ki so imeli v sistemizaciji določen tudi naziv višji policijski inšpektor III, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta oziroma možnosti opravljanja dela na njem v navedenem višjem nazivu (v nasprotju z aktom o sistemizaciji), saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti (odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 55/2020 z dne 2. 2. 2021). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je toženka izkazala utemeljen razlog za spremembo sistemizacije za delovna mesta komandirjev na nekaterih policijskih postajah II. kategorije. Na njih zaposlenim javnim uslužbencem (vključno s tožnikom) bi se v letu 2013 zaradi takojšnje spremembe plača znižala, kar izhaja tudi iz neprerekanih navedb toženke, da je bil njen namen omogočiti tožniku ohranitev položaja, vezanega na pravice iz delovnega razmerja. Na pravilnost izpodbijane odločitve pa ne vpliva, da je toženka akt o sistemizaciji za navedena delovna mesta ustrezno spremenila šele leta 2022.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi starosti, saj je ugotovilo, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino, za katerega sta ostala določena nižja naziva (policijski inšpektor I in II), da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih, za katere sta bila v toženkini sistemizaciji določeni navedeni nižji nazivi, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi bil manj ugodno obravnavan zaradi zatrjevane osebne okoliščine starosti. Ugotovitvam sodišča o tem, da ni bil diskriminiran zaradi svoje starosti, v pritožbi tožnik ne nasprotuje. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morali vsi komandirji (načelniki) na policijskih postajah II. kategorije zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma, ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena), ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena).

9.Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

10.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

12.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel in za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: