Jedro

Sodišči sta po oceni revizijskega sodišča podcenili tožnikovo zdravljenje, ki je bilo zahtevno, dolgotrajno in povezano s številnimi neprijetnostmi. Poškodbe dihalnih in trebušnih organov so pri tožniku dokaj obsežne, predvsem pa trajne in nepopravljive.

Duševne bolečine, ki jih tožnik pri tem preživlja, je sam res podrobno opisal. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče dolžno upoštevati tožnikovo osebno doživljanje posledic, s katerimi se spopada vsakodnevno. Res pri subjektivizaciji odmere odškodnine sodišče ne sme prestopiti objektivnih meja, vendar ne sme subjektivnih težav podceniti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se poslej glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožeči stranki A.O. na roke njegovega odvetnika V.O. 3,379.056 SIT (tri milijone tristo devetinsedemdeset tisoč šestinpetdeset SIT) ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 438.221 SIT (štiristo osemintrideset tisoč dvesto enaindvajset SIT), vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo".

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odmerilo odškodnino: za telesne bolečine 1,500.000 SIT od zahtevanih 3,000.000 SIT, za strah 800.000 SIT od zahtevanih 1,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,700.000 SIT od zahtevanih 8,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT od zahtevanega 1,000.000 SIT. Skupno je tako odmerilo odškodnino v višini 7,300.000 SIT od zahtevanih 13,500.000 SIT. Pri tem je revaloriziralo plačano akontacijo v višini 5,000.000 SIT, jo odštelo in razliko naložilo v plačilo toženi stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri zahteva plačilo odškodnine še v višini 3,600.000 SIT. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da tožnik vsak dan znova čuti, kako hude telesne poškodbe je utrpel in mu dnevno povzročajo težave. Če je tožnik zadihan, se mu pojavijo telesne bolečine v prsnem košu. Zadiha pa se pri vsaki nekoliko daljši hoji in pri vsakem vzpenjanju po stopnicah. Dejstvo je, da je subjektivno doživljanje telesnih bolečin zelo težko objektivizirati, vendar se je v primeru tožnika potrebno prav zaradi teže celotnega primera približati zgornji meji objektiviziranih zneskov za prestane telesne bolečine. Te bo tožnik trpel vsaj še dvajset let. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo, kako hude so bile neugodnosti, ki jih je tožnik pretrpel med zdravljenjem. Ne gre le za neprijetnosti, ki človeka obremenjujejo in ob njih čuti nelagodje, temveč za resne stranske učinke na tožnikovo zdravje. Revizijsko sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik dalj časa na oddelku intenzivne nege, kjer so ga dvakrat oživljali. Kasneje je prestal punkcije, vstavitev torakalne drenažne cevi in podobne neprijetne posege v telo.

Intenzivnost strahu je najbolj slikovito opisal tožnik sam, ko je bil zaslišan. Hudo poškodovan je moral opazovati svojo življenjsko sopotnico nezavestno, brez znakov življenja, in je to ena izmed njegovih najhujših življenjskih izkušenj. Takšna koncentrirana in intenzivna psihična obremenitev se sprošča dolga leta v obliki morečih sanj in strahu pred minljivostjo. Prisojena odškodnina za strah je bistveno prenizka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je nekritično povzelo ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke glede stopnje splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je tožnik moral potem, ko je bil že trideset let povsem izoblikovana osebnost, privaditi na popolnoma nov vsakdan, ki je s stališča družabnega, poklicnega in tudi zakonskega življenja bistveno osiromašen in zbledel. Revizija predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še 3,600.000 SIT odškodnine ter odloči o stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji utemeljenosti revizijskih očitkov vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi 6. decembra 1998. Utrpel je serijski prelom reber levo III-IX, desno X, pretrganje vranice, kar je vodilo v politravmo, ker gre za poškodbo tako dihalnih kot trebušnih organov. Tožnik se je zdravil bolnišnično 46 dni in še ambulantno skoraj šest mesecev. Operativno so mu odstranili vranico, deset dni je imel vpeljano torakalno drenažno cev. Petkrat je moral prestati punkcijo prsne votline in enkrat punkcijo trebušne votline. Med zdravljenjem je bil 22-krat rentgeniziran, enkrat je bil opravljen CT in 11-krat različni specialistični pregledi. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik med zdravljenjem 14 dni trpel hude telesne bolečine, 21 dni srednje hude in še en mesec lahke. Lahke bolečine se bodo občasno pojavljale celo življenje. Ko je bil tožnik v intenzivni negi, je doživel zastoj srca. Ves čas je bil priključen na aparature za vzdrževanje življenjskih funkcij in je v času zdravljenja shujšal kar 20 kg.

Ob nesreči je tožnik doživel kratkotrajen strah, nato pa je zaradi negotovega in dolgotrajnega zdravljenja in grozečih posledic doživljal precej hudo zaskrbljenost za svoje zdravje vse do konca zdravljenja, torej kar šest mesecev. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, so pustile pri njemu stalne posledice. Tako ima zarastline pljuč s prsno steno, zarastline plevralnih prostorov, zadebeljeno prsno mreno, fibrozne spremembe prsne stene. Zaradi nepravilno zaraščenih reber se pojavljajo srednje hude motnje pri ventilaciji pljuč. Zaradi odstranjene vranice je tožnik bolj izpostavljen raznim okužbam. Zarastline trebušnih organov ovirajo gibanje črevesnih vijug, kar predstavlja povečano nevarnost zapore črevesja. Tožnik ima tudi lažjo zavrtost gibljivosti levega ramena. Opisane posledice predstavljajo 28% zmanjšanja življenjske aktivnosti in 49% invalidnost zaradi hipoksemije. Tožnik ima na trebuhu 20 cm dolgo brazgotino in več manjših brazgotin od drenaže, kar vse tožnika moti.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ko so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Revizijsko sodišče delno pritrjuje reviziji v delu, kolikor ta graja odmero odškodnine za prestane telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem in kolikor se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišči sta po oceni revizijskega sodišča podcenili tožnikovo zdravljenje, ki je bilo zahtevno, dolgotrajno in povezano s številnimi neprijetnostmi. Po oceni revizijskega sodišča je zato tožnik upravičen do odškodnine še za nadaljnjih 500.000 SIT iz naslova prestanih telesnih bolečin.

Celotni znesek, do katerega je tožnik po oceni revizijskega sodišča upravičen glede na prestane telesne bolečine in neprijetnosti tako znaša 2,000.000 SIT. Prav tako sta sodišči podcenili vse posledice, ki jih tožnik trpi zaradi poškodb. Poškodbe dihalnih in trebušnih organov so pri tožniku dokaj obsežne, predvsem pa trajne in nepopravljive. Duševne bolečine, ki jih tožnik pri tem preživlja, je sam res podrobno opisal. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče dolžno upoštevati tožnikovo osebno doživljanje posledic, s katerimi se spopada vsakodnevno. Res pri subjektivizaciji odmere odškodnine sodišče ne sme prestopiti objektivnih meja, vendar ne sme subjektivnih težav podceniti. Revizijsko sodišče je zato presodilo, da je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen še do nadaljnih 800.000 SIT odškodnine.

Revizija pa nima prav, ko poudarja, da tožnik doživlja koncentrirano in intenzivno psihično obremenitev, ki se dolga leta sprošča v obliki morečih sanj in strahu pred minljivostjo. Za take revizijske trditve ni podlage v dejanskih ugotovitvah postopka. Revizijsko sodišče tako ni našlo dejanske podlage za odmero višje odškodnine iz naslova prestanega strahu in je bilo materialno pravo glede odmere odškodnine iz tega naslova pravilno uporabljeno.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči delno zmotno uporabili materialno pravo, je delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijani sodbi, tako kot je razvidno iz izreka (380. člen ZPP). V neutemeljenem delu pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Poseg v odločitev o glavnem zahtevku je imel posledico tudi pri odmeri pravdnih stroškov. Sodišče je odmerilo pravdne stroške po priglašenem stroškovniku v skladu z odvetniško tarifo in v skladu s tarifo sodnih taks. Pri tem je upoštevalo spremenjen odstotek uspeha in odmerilo tudi davek na dodano vrednost, kot ga je zahteval pooblaščenec tožeče stranke (drugi odstavek 165. člena ZPP).