Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga ob oceni, da je predlagani dokaz nepomemben za pravilno presojo zadeve.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 4.5.2005 obsojenega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 1. odstavku 220. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 220. člena KZ določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, s posebnim pogojem, da v roku treh mesecev upravičencema A.P. in M.P. nerazdelno izplača 683.355 SIT. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan v roku treh mesecev oškodovancema izplačati premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku, s presežkom pa je A.P. in M.P. napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega A.R. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.R. zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko z navedbami v zahtevi, da v obsojenčevem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja, ampak da gre za klasično civilnopravno razmerje, po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Pri tem namreč ne izhaja iz dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, ampak kot izhodišče jemlje lastno dokazno presojo in sklepanje o odločilnih dejstvih. Z navedbami, da je bil umrli M.P., oče obeh mladoletnih upravičencev do zavarovalnine, obsojencu dolžan precejšnjo vsoto denarja, da je obsojenec v dobri veri od zavarovalnine ta dolg odštel, da je s tem seznanil strica mladoletnih oškodovancev B.P., da si obsojenec ni pridobil premoženjske koristi, saj je bil prepričan, da lahko dolg umrlega pobota z zavarovalnino, do katere sta bila upravičena mladoletna otroka umrlega, ki kot dediča odgovarjata za dolgove zapustnika do višine podedovanega premoženja, vložnik ponuja drugačno dokazno oceno in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega A.R. tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče v postopku prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A.R., M.R., J.K., ker si ni preskrbelo obsojenčevega zvezka, ki je ostal na policiji, v katerem je imel zapisane dolgove oziroma obveznosti pokojnega M.P. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; č) da mora stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in d) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je predlagani dokaz brez pomena za pravilno presojo zadeve.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi pooblastila z dne 4.1.2000 ugotovilo, da je skrbnik mladoletnih upravičencev R.P., obsojencu kot fizični osebi izkazal zaupanje, da zaradi nastanka zavarovalnega primera zanju pri Z.T. uredi zavarovalnino po zavarovalni polici za nezgodno zavarovanje, na podlagi zaslišanj prič R. in B.P. pa, da bi moral obsojenec kot pooblaščenec sprejeto zavarovalnino izročiti pooblastitelju ali po njegovih navodilih B.P., ki ga je skrbnik pooblastil za nadaljnji postopek v korist obeh otrok. Dalje, da kljub izrecni določbi v pooblastilu, da se je v zvezi z nadaljnjim postopanjem z zavarovalnino obsojenec dolžan obrniti na B.P., temu ni hotel posredovati podatkov o izplačani zavarovalnini, na opozorila, da denar pripada pokojnikovim otrokom pa mu je celo zagrozil, da bo tudi obroke v znesku 540 DEM mesečno, zadnjega naj bi po lastni odločitvi izplačal 20.1.2002, prenehal plačevati. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi določno obrazložilo zakaj ugotavlja, da je obsojenec zlorabil svoje pooblastilo in z denarjem upravičencev ni razpolagal v skladu s pooblastilom njunega skrbnika. Pri tem je zase zadržal 683.355 SIT in s takim ravnanjem pridobil premoženjsko korist, saj ni imel nobene pravne podlage, da bi zavarovalnino v tem obsegu zadržal zase.

Upravičenca do zavarovalnine sta bila dediča po umrlem M.P., njegova mladoletna otroka A. in M. Potem ko je zavarovalnica pridobila sklep Občinskega sodišča v M. z dne 11.11.1999 o dedovanju, iz katerega je razvidno, da sta dediča po umrlem M.P. njegova mladoletna otroka, je obsojencu kot njunemu pooblaščencu po navedeni zavarovalni polici za nezgodno zavarovanje dne 31.1.2000 nakazala 2.010.431 SIT. Taka zavarovalnina ne sodi med premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. Zato je povsem jasno, da vprašanje morebitnih dolgov M.P. do obsojenca in njegovega podjetja, ker obramba ni izkazala vzajemnosti med terjatvami, ki jih je zatrjeval obsojenec in dolgovi umrlega, ni pravno relevantno dejstvo. Presoja s tega vidika zato pokaže, da je predlagane dokaze sodišče utemeljeno zavrnilo in s tem ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zagovornik obsojenega A.R. kršitev kazenskega zakona v zahtevi utemeljuje z navedbo, da v obsojenčevem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja, ker da gre za civilnopravno razmerje, s tem pa uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem ali v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja (zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ oziroma samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega A.R., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.