Jedro

Pri izdaji odločbe toženke, v kateri je bilo navedeno, da se tožnici priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, je prišlo do očitne pisne pomote, saj je iz obrazložitve odločbe jasno razvidno, da se tožnici te pravice ne priznajo, ker ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe. To očitno pisno pomoto je tožena stranka zakonito popravila z izdajo sklepa o popravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2009 in sklep o popravi pomote št. …. z dne 25. 3. 2009, ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep o popravi pomote št. ... z dne 25. 3. 2009 in odločbo št. ... z dne 9. 12. 2009, s katerima je tožena stranka popravila izrek odločbe o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni št. … z dne 18. 11. 2002. Izdajo sklepa je tožena stranka utemeljila z določbo 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) o popravljanju pomot v odločbi. Prvostopenjska odločba bi morala vsebovati izrek, da se tožnici, ker ni izpolnjevala pogoja minimalne pokojninske dobe, pravice iz invalidskega zavarovanja ne priznajo, ne pa da se ji priznajo, kot je bilo zaradi očitne pomote določeno v izreku odločbe.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka naknadno ugotovila, da je pri prepisu odločbe št. ... z dne 18. 11. 2002 prišlo do pisne pomote in je zato 25. 3. 2009 izdala sklep o popravi pomote. V obravnavanem primeru je šlo za očitno pisno pomoto, ker je v izreku izvirnega rokopisa odločbe jasno napisano, da se tožnici ne priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Pisno pomoto potrjuje tudi dejstvo, da v izreku odločbe ni navedena konkretna pravica iz invalidskega zavarovanja, niti ni odločeno, da bo o določeni pravici odločila tožena stranka s posebno odločbo. Iz obrazložitve odločbe tudi jasno izhaja, da tožnica ni izpolnjevala predpisanega pogoja minimalne pokojninske dobe in ji zato pravic iz invalidskega zavarovanja ni bilo mogoče priznati. Tega se je tožnica zavedala, kar potrjuje njeno nadaljnje ravnanje, ker je v letu 2009, ko naj bi izpolnila pogoj pokojninske dobe, pri toženi stranki vložila novo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri izdaji odločbe je šlo za dejansko pomoto in ne za zmoto v izjavi volje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Podlago za popravo pisne pomote je tožena stranka imela v določbi 223. člena ZUP. Zaradi nepravilne odločitve sodišča in ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, tožena stranka tudi ni dolžna plačati stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je nepravilno ugodilo zahtevku, da se omenjena sklep o popravi in dokončna odločba odpravita.

Preizkus pravilne uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga tožena stranka po določbah 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 604/2010 z dne 27. 1. 2011, Psp 314/2011 z dne 5. 1. 2012, Psp 438/2011 z dne 20. 1. 2012 in Vrhovno sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). Tožena stranka pravilno opozarja, da je iz celotnega postopka ter izdanih odločb popolnoma jasno, da je prišlo pri izdaji odločbe o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti z dne 18. 11. 2002 do očitne pisne pomote v izreku odločbe. To povsem jasno izhaja iz obrazložitve odločbe, kjer je v sedmem odstavku navedeno, da tožnica zaradi nedoseganja pogoja minimalne pokojninske dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica bi na dan nastanka invalidnosti 13. 11. 2002, ob upoštevanju določbe 446. člena ZPIZ-1, morala izpolnjevati pogoje za priznanje pravic po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Pogojev po drugem odstavku 96. člena v zvezi s 56. in 57. členom ZPIZ/92 ni izpolnjevala, ker pred nastankom invalidnosti ni dopolnila pokojninske dobe, ki bi pokrivala najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Da je šlo pri izdaji omenjene odločbe za očitno pomoto dokazuje, kot je pravilno navedla tožena stranka, da ni bilo odločeno, kakšna pravica in v kakšnem obsegu se tožnici prizna. Prav tako ni bilo odločeno, da bo o pravici tožena stranka odločila posebej. Iz nadaljnjega postopka, ko je tožena stranka z odločbo z dne 17. 2. 2009 zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter odločila, da še naprej velja omenjena odločba z dne 18. 11. 2002 ter iz odločbe št. ... z dne 18. 2. 2009, s katero je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev od 1. 1. 2009 dalje izhaja, da tožnici po materialnem pravu ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi neizpolnjevanja pogoja pokojninske oziroma zavarovalne dobe, določenega za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Tožena stranka je pri izdaji sklepa o popravi pomote, po ugotovitvi tega dejstva, povsem pravilno postopala po določbi 223. člena ZUP in izdala sklep o popravku odločbe. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da naj bi šlo pri izdaji omenjene odločbe za pomoto v izjavi volje, ne pa za očitno pisno pomoto.

Neutemeljeno sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da bi tožena stranka v sklepu morala odločiti, da popravek učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravi pomote. Opustitev oz. nepravilnost na zakonitost sklepa ne vpliva. Med strankama ni sporno, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti, z odločbo, v kateri je v izreku očitna pisan napaka, pa tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja niso bile priznane. Zato ni mogoče ugotoviti, da je popravek odločbe za toženo stranko neugoden, ker sam popravek na pridobitev ali uživanje pravic v ničemer ne vpliva.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena in 154. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba v zvezi s sklepom o popravi pomote ter za povračilo stroškov, zavrnilo.